Življenje je potovanje

Rodimo se. Živimo. Umremo. Jaz, ti, mi vsi. Od rojstva do smrti živimo vsak svoje življenje. Vsak hodi po svoji poti. Nekatere naše poti se križajo. Nekatere so daljše, bolj zavite, druge krajše. Na nekaterih je polno preprek, druge so enostavne kot avtoceste. A vse poti se nekje začnejo in nekje končajo. Ko pridemo na cilj, se naše potovanje zaključi.

Življenje je kot plovba z veliko jadrnico po morju. Pristanišče zapustimo v mirnem morju, kot je mirno in sproščeno otroško življenje. Ko ladja pripluje okoli prvega rta, zapihajo prve sapice in morje se skodra. Gremo v šolo, pridejo prve zadolžitve. Ker nismo vajeni, se nam marsikateri izziv zdi velik in nerešljiv, kot se zdijo neizkušenemu mornarju nepremagljivi prvi večji valovi s katerimi se sreča. Ko se veter krepi, se valovi večajo in večajo se tudi izzivi v življenju. Premagujemo jih z lahkoto, če smo samozavestni, če nas veselijo. Tako kot velika jadrnica viharno morje premaguje, premagujemo vsakodnevne izzive. Vsak dan nas premetava levo, desno, naprej in nazaj. Treščimo ob dno, kot trešči jadrnica v gmoto vode, ko se spusti z vrha vala, se poberemo in nadaljujemo svojo pot. Včasih se zgodi, da jadrnica zarije globoko v vodo in ne pride več iz nje. Takrat se njena plovba konča, tako kot se konča življenje tistih nesrečnikov, ki potujejo z njo. Preostali se pod milim nebom, ob spokojni sapici, poslušajoč žalostno petje zbranega kvarteta, s solzo v očeh poslovimo od popotnika, ki mu v življenju ni bilo dano, da bi pripotoval na svoj cilj. A cilja morda sploh ni. Je le konec poti. Prah si in v prah se povrneš. In za teboj ne ostane veliko. Nekaj zapisov v velikanskih zbirkah podatkov, spomini ljudi, ki si jih poznal in morda še kakšna malenkost. Dlje časa mine manj ljudi ve kdo si bil in kaj si delal.

Vsake toliko časa prideš v življenju do prelomnice. Dogodek, morda le nova številka v letnici. In takrat postaneš, pogledaš nazaj po prehojeni poti in se zazreš v pot, ki je pred teboj. Ta je lahko jasna kot smer jadrnice na jasni dan ali pa meglena, kot jesenska megla, ki te preseneti sredi plovbe. Nenadoma ne vidiš nič. Če je pot naprej jasna, veselo zakoračiš naprej, a če je meglena … Če je meglena, postojiš in se obotavljaš. Ne veš, kaj te čaka, ne vidiš ne cilja ne poti. Izgubiš se. In si izgubljen kot barka brez kompasa. Občepiš na mestu. In čakaš, čakaš…

Trideseta so menda najlepša leta.

Slika: Fantasy Art 3D Wallpapers: digital art pictures 3D artists gallery, free computer desktop backgrounds.