Dežuje. Težke dežne kaplje počasi padajo s sivega neba in se ob stiku s tlemi razbijejo na tisoče novih majhnih kapljic, ki poletijo navzgor, nato pa padejo na tla in se združijo z vodo na tleh. Oblaki na nebu so težki, nasičeni s sivino in polni turobnega in mestoma grozečega občutja, ki se preliva z neba proti zemlji in prevzema vsa živa bitja, ki jih lahko doseže. Turobnost se naseli v vse ljudi in vsak poskus iztrgati se tem občutek je že v naprej obsojen na propad, kot je obsojen milni mehurček, ki ga veseli otrok napihne v sončnem poletnem dnevu, da se bo na svoji poti prej ko slej razblinil v nič.Dežne kaplje poskakujejo po strehi in pri tem ustvarjajo zvok, ki vzbuja še bolj turobne občutke. Na robu se počasi nabira kapljica. Sprva je čisto majhne in le z veliko domišljije jo je mogoče spoznati, a počasi postaja vedno večja in večja, dokler ni količina vode prevelika in se ne odlepi od kovinske podlage in v nekaj trenutkih pade na tla, kjer se izgubi v večnosti.
Na cesti teče promet počasi. Vozila več stojijo, kot se peljejo in vozniki v njih brezizrazno strmijo v vozilo pred seboj. Brisalci ritmično nihajo sem in tja, sem in tja in odstranjujejo dežne kaplje, ki padejo na steklo, kjer se razlijejo v velik madež. Po stranskih steklih kapljice počasi polzijo navzdol. Brez volje, brez ideje. Gredo navzdol preprosto zato, ker jih k temu sili gravitacija. Dežuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar