
Hladen zrak februarskega večera nama je bistril glavo, ko sva se prav počasi, držeča se za roko, sprehajala ob Ljubljanici. Srečevala sva zaljubljene pare, a za naju niso obstajali. Imela sva drug drugega. Vse ostalo je bilo povsem nepomembno. Držala sva se za roke. Molčala sva. In bilo nama je lepo. Ljubljanica je tam spodaj tiho tekla po svoji tisočletni strugi in naju gledala. Nemo. Vedela sva, da sva tisti hip središče najinega skupnega sveta in upal, sem da se to ne bo nikoli končalo. Tiste trenutke bi zamrznil v večnost, da se nikoli ne bi končali, da se nama ne bi bilo treba ločiti.
Vendar je prišel trenutek, ko sva se morala raziti. Dolgo sva se tiho gledala. In nisva se želela ločiti. A žal ni šlo drugače. Počasi sem te objel. S prstmi sem ti šel skozi dolge skodrane lase. Približala si se mi in nenadoma so se najine ustnice dotaknile. Najprej čisto narahlo in nežno, nato odločno.
Vsak trenutek, ko te ni v bližini, te pogrešam. Hrepenim po tebi, kot hrepeni žejna hortenzija po odrešujoči vodi! Vsak moj izdih je izdih hrepenenja. Vsak moj vdih je vdih pričakovanja. Da bova ponovno skupaj.
Fotografija: Krtek
Več ljubezenskih pisem >>
2 komentarja:
Jeeeee... Bravo Krtek!
Me veseli, da ti je všeč! :)
Objavite komentar