Le trenutek nepazljivosti in množica spominov se je razletela na tisoč koščkov. Nepreviden gib in skodelica je iz zgornje police omare padla na trda tla. Gledam množico črepinj. Sličice, rdečih ribic, ki so mi vsako jutro polepšale začetek delovnega dne, so povsem neprepoznavne. Kolikokrat sem skodelico vrtel po rokah, medtem ko sem razmišljal, kako bi kaj napisal! Le kolikokrat sem iz nje srebal dober aromatičen čaj! Ali pa bistro vodo, za žejo. Vsak teden sem jo odnesel domov jo temeljito opral, in ob začetku delovnega tedna prinesel nazaj v pisarno. Dobil sem jo za darilo. Za lepše trenutke v službi. A zdaj je ni več. Je le kup črepinj. In kupček spominov.
Le kje imamo metlo in smetišno?
Ni komentarjev:
Objavite komentar