Na mizi je bela tabletka. Okrogla z drobno zarezo na eni strani. Druga stran je povsem gladka. Večji površini sta rahlo izbočeni. Tabletka je odrešitev. Je rešitev za trpljenje.
Tabletko vzame v roko. Živčno jo obrača. Ne ve ali bi jo vzel ali ne. Če jo vzame, bo vsega konec. Trpljenje se bo razblinilo v nič, svet bo postal prijaznejši. Ponese jo k ustom. Že se dotakne ustnice. Poti nazaj ne bo več. Odpovedal se bo vsemu, kar je predstavljalo njegovo življenje. Odloži jo nazaj na mizo. Ni prepričan, ali je pripravljen sprejeti tveganje, ki ga prinaša tabletka. Ko jo bo vzel, bo moral vzeti še drugo, tretjo in tako v večnost. Nihče več mu ne bo mogel pomagati. Živel bo v lepšem in boljšem svetu. Svetu, kjer bo vse v mavričnih barvah, kjer bodo ljudje nasmejani in kjer ne bo zla. Vsi bodo srečni, tudi on, ki živi turobno življenje.
Prijatelji so mu jo odsvetovali. Da ne bo nič bolje, so rekli. Da težav ni moč reševati s tabletkami. Pa vendar. Nima več volje, ne energije, da bi spremenil svoje življenje. Tu pred njim pa je čarobna formula. Le vzame jo, jo pogoltne s požirkom vode in počaka nekaj minut. Najprej se mu bo vrnil nasmešek, nato optimizem. Vse bo postalo lepše. Skrbi, ki jih ima, bodo počasi utonile v pozabo. In vstopil bo v brezskrbno življenje. A kdor ga bo pogledal v oči, bo videl, da so prazne. Ko bo tabletka prenehala delovati, bo moral vzeti novo, sicer se ne bo vrnil v žalost trenutnega življenja, temveč v popolni propad.
Nihče mu ne bo mogel pomagati.
Dolgo vrti tabletko med prsti, jo gleda in razmišlja o njej. Na koncu pa se odloči. Na hitro jo položi na jezik in poplakne s požirkom vode. Dileme ni več. Izbral si je pot, pot v brezno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar