Na belem zaslonu se črne črke zlivajo v nejasno sliko. Svetloba, ki prihaja z namizne lučke, slike ne zbistri, naredi jo še bolj megleno. Iz črnih zvočnikov, ki sta nameščena levo in desno od monitorjev prihajajo žalostni zvoki tiste pesmi, ki govori o zmagovalcu in o poražencu. O poražencu, ki ne želi govoriti o svojem porazu in se prepusti svoji usodi. Kljub trpljenju, ki ga muči. V notranjosti nekaj stiska, nekaj kar ni mogoče jasno opisati. Nekakšen občutek tesnobe in strahu, pred življenjem. Pred jutrišnjim dnem, ko se bo spet ponovil cikel. Tisti večni cikel človeškega življenja: vstati, delati spati.In zasliši se Tišina. Tista Tišina, ki naznanja, da se je nekdo poslovil. Odigra jo v brezhiben črni frak z belimi manšetami oblečen trobentar tam nekje pod tiho brezo. Žalujočim se utrnejo solze, nekaterim tečejo v potokih, drugim se le navlažijo oči. A nihče ne ostane neprizadet. Melodija opominja na minljivosti. Vsakega čaka trobentar, da mu odigra zadnji pozdrav. Nekega dne, ko bodo ptice pele svojo pesem in bo listje šumelo v vetru.
Partija kart se je iztekla. Padel je zadnji štih. Karte bo treba premešati in razdeliti na novo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar