Tok mojega življenja - prvič

Pot, po kateri nosi tok življenja, je zanimiva. Ta hip sedim pred zaslonom in gledam kopico vprašanj za intervju, ki mi jih je poslala ena izmed novinark mekega časnika. Vprašanja se nanašajo na področje, s katerim se ukvarjam za ljubi kruhek. Vse lepo in prav, služba pač, bi rekel, vendar …

Moje življenje je po svoje zanimivo. Predvsem zato, ker ne vem, kaj bi počel z njim. Živim brez otipljivih ciljev, brezciljno bi lahko rekel. Seveda so določene stvari, ki si jih želim, in bi jih morda lahko pojmoval kot cilji. Takšen cilj je bil končati študij. Kakšne piruete so se mi pri tem dogajale in kakšne kontraste sem doživljal. Od popolnega propada do velikega uspeha. A žal me je na koncu življenje tako zapeljalo, da je bila moja diplomska naloga zelo lep labodji spev. Dosegel sem največ, kar je bilo z njo mogoče doseči, a sedaj skupaj z večino znanja leži na polici. Precej podobno zgodbi mojega dosedanjega življenja.

Pred nekaj leti mi je moj dober prijatelj, ki ga zelo spoštujem, zamišljeno dejal nekaj takega:
»Jaz te občudujem, ker si v življenju počel že toliko stvari.«

Takrat sem ga zgolj nejeverno pogledal, in če bi mi danes rekel isto, bi ga pogledal enako. Ker ga jaz občudujem! Občudujem ga, ker ima svoje življenje urejeno, ker ima zastavljene cilje, ki jih bolj ali manj tudi uresničuje. Je poročen, ima dobro ženo, otroka (kmalu bosta dva), dobro plačano službo v velikem in urejenem podjetju in to kljub temu, da izhaja iz ne najbolj urejene družine. Ve kaj želi od življenja in je na dobri poti, da bo vse to uresničil. Jaz pa sem diametralno nasproten. Izgubljen v življenju, s službo, ki je izgubljena približno toliko kot jaz. On je zadnjih 20 let imel dobro začrtano pot, jaz pa sem ves ta čas bolj ali manj izgubljeno taval. In še vedno sem na dobri poti, da se dokončno izgubim.

Zadnjih nekaj let, odkar si služim ljubi kruhek sam, sem veliko delal na prepoznavnosti dela našega podjetja in, ker med drugim delamo tudi nekaj, česar je javnost lačna, sem nehote padel v kremplje medijev. Ne sicer v rumeni tisk, temveč v resni tisk, kar je verjetno še slabše. V zadnjih dveh letih so postali novinarji moja redna stranka, večinoma časopisi, ne manjkata pa tudi radio in televizija. In potem pride dan, ko se zagledaš v TV Dnevniku in začneš razmišljati, kam te je spet odnesel tok življenja.

Pred nekaj meseci sem se odločil, da se bom od medijev in javnosti distanciral in bolj ali manj poniknil v ozadje. Jok bato. Pozabi. Bolj, ko se umikaš, bolj hlastajo po tebi. Pa pride TV ekipa, pa pride na obisk ta novinarka, pa oni novinar. Potem te pa začne vabiti še strokovna javnost, pa želijo predavanje tukaj, pa predavanje tam, pa tvoje mnenje o pomembnih stvareh, …

Ljudje nehajte! Jaz sem le v življenju izgubljeni Krtek! Ne vem, kaj hočem, ne vem, kam bi šel. Tavam po tem širnem morju življenja, kot izgubljena barčica.

In vendar bi lahko odslovil novinarje, organizatorje konferenc in druge. Lahko bi poniknil. A kaj, ko po drugi strani takšne stvari dajo jasno vedeti, da te ljudje potrebujejo, da si vir informacij, ki pomagajo mladim in starim, podjetnikom in navadnim delavcem, morda vsaj enkrat v njihovem življenju. Sem majhen in drugi me delajo velikega. Upravičeno? Nimam pojma. O tem naj sodijo drugi. Ampak očitno mi to godi. Sicer bi že dal odpoved.

A vseeno pride večer, kot je današnji, in se začnem spraševati, kako sem prišel od tistega nadebudnega študenta, ki je leta 1995 prestopil vrata rumene stavbe, kjer še danes delijo znanje o naravi, do tega, kar sedaj počnem za ljubi kruhek. Kaj sem naredil narobe, da še vedno ne vem, kaj bi počel? Kje sem zgrešil pot?

In tok življenja me nese dalje. Danes sem tukaj, jutri sem tam. Danes se ukvarjam z novinarji, jutri pa se bom ...

Le kdo bi vedel!

Slika: Jonathon Earl Bowser: Song of deep water