Pogovor z Oliverjem

Ker so moji možgani še vedno nekako v nevtralnem položaju, objavljam nov odlomek iz Kraljice luči (v nastajanju). Odlomek je iz 3. poglavja, ko se Sergej, naš glavni junak, sreča z Oliverjem, lastnikom galerije v Freiburgu. Sicer pa sem trenutno pri 4. poglavju.

Sergej se je počasi usedel, prekrižal noge, uredil misli in začel odgovarjati na postavljena vprašanja.
»Na cesti niti ni bilo pretirane gneče. In le peščica gradbišč, ki sem jih prevozil brez daljših čakanj. Hotel mi je všeč. Prijeten, urejen in dobra postrežba.«
Spomnil se je dobrega zajtrka, ki ga je bil deležen pred kratkim.
»Me veseli, da ste zadovoljni gospod Potepuh,« je tiho zamrmral, medtem ko se je usedal v svoj velik naslanjač.
»Kar Sergej mi recite. Mislim, da ni potrebe, da me naslavljate z g. Potepuh. Sergej bo čisto dobro,« je vskočil v besedo.
Oliver ni z ničemer pokazal, da je registriral, kar mu je Sergej rekel.
»Verjetno ste bili presenečeni, ko ste dobili moje e-pismo?«
»Vsekakor. Če sem čisto odkrit, nisem nikoli pričakoval takšnega vabila.«

Nenadoma se je domislil, da ta odgovor ni bil najboljši. Da ni dobro, da igra navdušenega nad povabilom, saj bi to lahko slabo vplivalo na nadaljevanje pogovora in morebitna njegova pogajalska izhodišča, če bi se moral pogajati okoli cene. Čisto tiho si je sam pri sebi želel, da bi prodal nekaj fotografij in zaslužil nekaj denarja, vsaj toliko, da bi si pokril stroške poti.

Vendar pa je bilo navdušenje preveliko, zato je nadaljeval:
»Resnično sem navdušen, da ima nekdo tako dobro mnenje o mojih fotografijah.«
Ugriznil se je v jezik. To kar je povedal, resnično ni bilo pametno. Vendar je bil stavek že izrečen in škode ni bilo mogoče popraviti.

»Vaše fotografije so nekaj posebnega. Tisto, kar sem videl na internetu je zelo dvoplastno. Namreč na prvi pogled so fotografije zgolj posnetek narave ali objektov. Kako to, da ste se osredotočili zgolj na nežive objekte?«

Vprašanje ga je presenetilo. Malo je pomislil, preden je odgovoril.
»Naravo in nežive objekte je bolj enostavno fotografirati. So nepremični in ves čas na istem mestu. K njim se je mogoče večkrat vračati in jih slikati v različnih svetlobnih pogojih. Skratka, na voljo je več časa in tudi fotografija je predvsem odvisna od fotografa in ne od modela.«
Z odgovorom je bil zadovoljen, čeprav se je zavedal, da to ni vsa resnica.
»Res je. Z mirujočimi objekti je vsekakor lažje delati. Kot sem že rekel. Vaše fotografije so dvoplastne. Na prvi pogled zgolj zapis, vendar, ko se človek vanje poglobi, jih večina ima neko skrito zgodbo. Torej tisto, kar jo loči od množice fotografij družinskih mam in očetov, ki so si kupili digitalni fotoaparat, slikajo vse povprek in so prepričani do so njihove fotografije boljše od Bullocka. Poznate Bullockov opus?«
Sergej je pomislil. Ime mu je bilo znano, vendar ni vedel kam bi ga del.
»Glavno Bullockovo vodilo je bilo, da je napačno sprejemati vse kar vidimo za takšno, kot vidimo. Prepričan je bil, da se za tistim najbolj očitnim vedno skriva nekaj več. To je tudi skušal povedati s svojo fotografijo.«
Tedaj se je Sergeju posvetilo.
»Seveda poznam njegovo delo. Najbolj všeč mi je fotografija Morske palme, ki jo je posnel konec 60-tih, leta 1969, če se prav spomnim.«
»1968 bo bolj pravilno. Ta fotografija je zelo zanimiva in dejansko zelo dobro izraža Bullockovo vodilo. Človek, ki gleda to fotografijo prvič, je prepričan, da vidi gorski tropski gozd ovit v meglo. Dejansko pa gre za bližnji posnetek skal na morski obali, ki jih je preplavil val. Dolg čas osvetlitve je poskrbel za videz meglice, morsko rastline pa za videz tropskega gozda. Ta fotografija je resnično nekaj posebnega.«
Sergej si je v mislih predstavljal to fotografijo, ki mu je bila zelo všeč in jo je večkrat občudoval.
Oliver pa je nadaljeval:
»Za prvo podobo vaših fotografij se skriva zgodba. Vendar pa ta zgodba ni za vse enaka. Imate namreč sposobnost, da s fotografijo ponudite človeku iztočnice za ustvarjanje te zgodbe. Seveda bo marsikdo rekel, da je kaj takega mogoče skoraj z vsako fotografijo, vendar pa so pri vas te iztočnice dovolj ohlapne, da človek pri ustvarjanju zgodbe ni omejen. In, čeprav imate na fotografiji nek natančno opredeljiv motiv, pa je zgodba tega motiva precej svobodna. Vsak opazovalec si jo lahko ustvari sam. Vendar pa v večini primerov vaše fotografije omogočijo tvorbo zgodb, ki ljudem prinašajo zadovoljstvo. Neodvisno ali gre za fotografijo skednja, ježice divjega kostanja ali pa gorske pokrajine. Zadaj je vedno prijetna zgodba, ki jo izdela opazovalec sam.«

Sergej je presenečeno poslušal. To kar mu je govoril ta koščeni možic, je slišal prvič. Do sedaj so mu ljudje večinoma govorili, da so jim slike všeč, nekateri pa so tudi pojasnili zakaj. Večinoma so pojasnjevali, da gre za neko notranjo lepoto, ki daje fotografijam nek čar. To pa jih napravi tako zanimive, da bi jih lahko gledali in gledali in gledali. Šele sedaj je Sergeju postalo jasno, zakaj so ljudem njegove fotografije všeč. Vsakemu opazovalcu omogočajo tvorbo zgodbe. To je sicer tudi sam spoznal, saj je za vsako fotografijo imel svojo zgodbo, ki pa ni bila le opis nastanka fotografije. Druga stvar, ki jo je spoznal, pa je bila, da ima pred seboj resnično vrhunskega strokovnjaka. Namreč, ko je odhajal na pot, se je malo bal, da ne bo to kak prevarant, ki mu je fotografija španska vas in je v njegovih fotografijah spoznal možnost zaslužka.