V življenju doživiš veliko lepih trenutkov, a redki kot biseri, so tisti, ki se ti zapišejo tako globoko, v samo dušo, kot se mi je zapisalo najino druženje v minuli noči. Noč je bila opojna, kot da bi se znašla v davni deželi, kjer živijo pravljice iz Tisoč in ene noči. Po prostoru so se širile vonjave spomladanskega cvetja. Sedela sva na kavču, prekritim z nežno žametno prevleko, in se gledala iz oči v oči. Tiste tvoje čudovite sive oči, sive, kot je siva cesta, ki nas vodi v daljavo, proti novim krajem in novim ljudem. S pogledom sem sledil liniji tvojega nosu, dokler se nisem ustavil na ustnicah. Rdečih in polnih, ki so sestavni del nasmeha, lepe in življenjskega optimizma polne ženske. Čisto počasi so se tvoje ustnice premikale, dokler jih nisi oblikovala v sramežljivi nasmeh. Pogledala si me naravnost v oči. Pred teboj sem bil povsem razkrit, brez najmanjše tančice, ki bi me zakrivala. Jaz in ti. V prostoru polnem omamnega vonja.Čisto počasi si se komaj opazno nagnila proti meni. Dolgi rjavi lasje so ti padli preko napetih prsi. Gledal sem te v oči in razmišljal, kako sem srečen, da te lahko ljubim. Da ti lahko podarim vso svojo ljubezen. Čisto počasi in previdno, kot je previden egiptolog, ki vstopa v dvorano velike grobnice, sem se ti približal. Z roko sem se nežno dotaknil tvojega lica. V svoji notranjosti sem začutil nekaj nenavadnega. Nekaj kar bi lahko najlažje opisal, kot da so v meni vzleteli številni pisani metulji in se dvignili visoko v zrak. Zdrsel sem počasi proti ušesu in odmaknil lase, ki so prekrivali obraz. Počasi sem se približal tvojim ustnicam. In približala si se mojim. Združile so se. V en dolg poljub, ki se je raztegnil v večnost. Med nama so se pretakala energije; bila sva eno. Odmaknila si se. S svojimi iskrivimi očmi si me gledala. Prodorno, a ljubeče. Nato si se vrnila. In poljub je sledil poljubu.
Medtem ko sva bila združena v strasti poljubov, si mi z rokami segla za hrbet in počasi dvigovala majico. Z roko sem nežno potoval po ramenu, obenem pa s seboj odpeljal naramnico svetleče obleke, ki je zakrivala tvoje obline a jih obenem razkrivala na nek skrivnosten in privlačen način. Tvoja nežna žametna koža je bila tako dišeča. Z rokama sem nežno potoval navzdol po tvojih prsih. Začaran od tvoje ljubezni.
Najini telesi sta se združili v eno. Gibali sta se v usklajenem ritmu, kot violinisti velikega simfoničnega orkestra, ki igra skladbo sodobnega skladatelja. Na trenutke divjo, drugič umirjeno, pa nestrpno, nato sproščeno. Najina ekstaza se je stopnjevala, stopnjevalo se je najino dihanje. Vedno hitreje, vedno globlje. Kot poletna nevihta, ki začne nastajati dopoldne v miru in se razbesni v poznih popoldanskih urah v blisku in gromu in debelih dežnih kapljah, ki padajo na zemljo. Naslada je dosegla vrhunec. Ves svet se je nenadoma zavrtel okoli naju in čutila, sva le drug drugega. Drugo ni obstajalo.
...
Ležala si ob meni in globoko dihala. Vedel sem, da ti je lepo, tako kot meni. Poslušala sva dihanje drug drugega. Nato si se obrnila, me objela in pogledala v oči. Rekla nisi nič. Gledala si me in vedel sem o čem razmišljaš.
Slika: Howard David Johnson: Siegfried and Brunhilde
Več ljubezenskih pisem >>
Ni komentarjev:
Objavite komentar