V razbeljenem avtu

»Očka! Tepe me!«
Ni se več spomnil katerič se že starejši sin pritožuje nad mlajšim.
»Mir,« je zarobantil.

Vsega je imel dovolj. Že pred tremi urami bi moral sedeti na plaži in piti zasluženo pivo, tako pa so bili še vedno na poti. Zunaj je bilo 33 stopinj, v stari Ladi, ki je preobtežena sopihala v klanec pa še kakih 10 stopinj več.

Tako lep načrt si je napravil. Šli bi zgodaj zjutraj, prečkali mejo in ob desetih bi že srkal hladno pivo. Tako pa se je zapletlo že pri odhodu. Nada je še kar nosila v avto stvari, čeprav bi morali odriniti. In, ko so se končno odpeljali so hitro naleteli na zastoj. Počasi so se premikali in po nekaj urah prispeli do mejnega prehoda. Na njihovi strani je šlo vse tekoče, a pri vstopu se je pa zapletlo. Carinik je hotel videti kaj vse tovorijo. Ne le, da je moral vse zložiti iz avta, še razvezati je moral velik paket na strehi, ki ga je prejšnji dan tako lepo privezal. Carinik jim sicer ni zaračunal carine, a izgubili so dve uri. Pot so nadaljevali po avtocesti, kjer so se zastoji vrstili en za drugim. Za povrhu pa se je začela še vročina. Otroka sta postala sitna in naveličana vožnje. Nada je začela stokat zaradi vročine. Na zadnji klopi se je vrstil pretep za pretepom. Dvakrat jima je zagrozil, da ju bo pretepel, a ni kaj veliko pomagalo. Nada je tečnarila za postanke. Ni mu bilo jasno, zakaj bi se sploh ustavljali. Večkrat se bodo ustavili, kasneje bodo prišli na cilj, bolj bosta mala dva sitna.

Po čelu mu je stekla potna kaplja. Zaskrbljeno je gledal termometer, ki je kazal temperaturo motorja. Nevarno se je bližal rdečemu polju.
»Še to se je manjkalo,« je pomislil, »da zakuha ta stara gajba.« Besno je pogledal v ogledalo. Za Lado se je vila dolga kolona živčnih voznikov, ki so preklinjali počasno vožnjo in smrad, ki je prihajal iz Ladine izpušne cevi.
»A je še daleč,« je vprašala Nada in takoj nadaljevala: »ustaviti bi se morali, da se malo napijemo in ohladimo.«
Srce mu je začelo od besa hitreje biti.
»Baba tečna,« je pomislil, »a ne moreš malo zdržat.«
»Samo malo še potrpi,« je rezko dejal, »bomo kmalu na cilju.« Dejansko se mu ni sanjalo, koliko časa bodo še rabili, tega klanca pa ni in ni hotelo biti konec.

»Kreten,« se je slišalo z zadnjih sedežev. Sledil je plehak zvok udarca in jok.
»Pomirita se,« je dejala Nada in se obrnila nazaj.
Utripati mu je začela vratna žila. Pomislil je, da ne manjka veliko in bo ustavil ter vse tri nalomil po dolgem in počez. Že tako rdeč v obraz je postal še bolj.
»Če ne bo kmalu konec, me bodo še pokopali!«
Ravno tedaj ga je prehitel nek velik Audi. Moral je zavreti, da jih ni zrinil s ceste, ker je prehiteval v škarje.
»Idiot!« je zavpil, ko se je nagnil skozi odprto okno in pokazal iztegnjen sredinec. »Si ga videla idiota. Niti vozit ne zna.«
»Dajmo se ustavit,« je zdolgočaseno odvrnila žena.
Delal se je, da jo je preslišal. Vse kar si je želel, je bilo mrzlo pivo. Slastno, z belo peno na vrhu.

Nenadoma se je pogled naprej odprl. Nič več klanca navzgor, temveč le še navzdol. Sinova zadaj sta obnemela, tudi Nada je dobila prijetnejši izraz na obrazu.
»Sedaj pa še čisto malo in bomo tam,« je veselo dejal. Vsi štirje so kot očarani opazovali čudovite otoke v daljavi, medtem ko se je stara in upehana Lada počasi spuščala po klancu navzdol. Nenadoma je bila pozabljena vsa slaba volja in pogovor je začel teči okoli tedna na morju, ki je bil pred njimi.

Fotografiji: Krtek