Izlet v Benetke

Benetke, Venezia. Tako opevano in hvaljeno mesto. New York Times je to mesto opisal kot „nedvomno najlepše mesto, ki ga je zgradil človek.“ Sicer pa mesto mask, mesto kanalov, mesto mostov, mesto vode. Tudi tako je mogoče opisati Benetke. Ker sem slišal toliko lepega o Benetkah, je ne dolgo tega padla odločitev „gremo v Benetke!“ In smo šli.

Prvotni načrt je bil, da bi šli z Beneškim princem iz Izole in po dobre dve in pol ure (mimogrede bi zapluli še do Umaga) pristali v osrčju Benetk. Usoda je tako hotela, da se je Beneški princ skujal in treba je bilo iti z avtom. Vožnja je trajala dobri dve uri in pol (iz Ljubljane bi bilo kakšnih 20 minut manj), saj na cesti ni bilo zastojev. V sezoni bi zagotovo potrebovali dlje, saj so okoli Benetk avtocestni zastoji stalnica. Možnosti za parkiranje smo imeli več. Lahko bi parkirali na robu Benetk v veliki garažni hiši za 20 evrov na dan in se takoj začeli sprehajati po mestu, lahko bi parkirali ob železniški postaji v Mestre za drobiž evrov in se v Benetke peljali z vlakom (vožnja traja nekaj minut, stane malo, vlaki pa vozijo na nekaj minut) ali pa bi parkirali na San Gulianu in se v Benetke peljali s čolnom ali ladjico. Odločili smo se za slednjo možnost, ki pa se je izkazala kot najdražja. Dnevno parkiranje je bilo 5 €, povratni prevoz pa 15 € po osebi. Vendar pa je vožnja s (hitrim) čolnom prijetna in poda občutek, da si prišel na otok. Mimogrede … hišica za nakup kart in pristan čolnov je neoznačena. Ima velika zelena vrata in videti kot delavnica za popravilo čolnov. Je okoli 100 m naprej od uvoza na parkirišče.

Benetke so množica ulic med starimi arhitekturno bolj ali manj zanimivimi stavbami. Že takoj, ko smo stopili na obalo, je bilo videti mesto zanemarjeno. Omet je odpadal s stavb, polkna so klicala po barvi in veliko stavb je bilo zapuščenih in propadajočih. Mislil sem, da smo v revnejšem predelu in da bo drugod drugače. Pa ni bilo. Večinoma je bilo še slabše, in tudi na najbolj prestižni ulici s trgovinami kot so Prada in hoteli s 5 zvezdicami ni bilo bistveno drugače. Benetke razpadajo. To je dejstvo, kot je dejstvo, da v njihovo obnovo ne vlagajo veliko.

Benetke naj bi bile mesto vodnih kanalov. Kanalov je veliko, vendar pa daleč od tega, da bi mu lahko rekli mesto vodnih kanalov. Hodili smo po predelih, kjer dolgo nismo ne videli, ne prečkali vode.

Iskanje turističnih točk bi znalo biti problematično, če nisi na izletu z organizirano skupino, ki ima vodiča. Razpoložljivi zemljevidi (brezplačni, plačljivi) so slabi, saj širine ulic ne ustrezajo širinam ulic na zemljevidu. Tako se hitro zgodi, da je na zemljevidu narisana široka ulica, ki je v resnici čisto ozek prehod med (ali celo skozi) hišami v katerem se dva človeka težko srečata. Zato reklo, da se v Benetkah hitro izgubiš, ni povsem iz trte izvito, pa čeprav uporabljaš zemljevid. Oznake za turistične točke so slabo vidne in še to večinoma v italijanščini. V nekaj pomembnejših ulicah smo našli oznake za smer proti trgu sv. Marka v obliki grafitov. Uslužbenci, s katerimi smo prišli v stik so večinoma prijazni, se trudijo z angleščino, čeprav je ne obvladajo.

Cene v Benetkah so nekaj posebnega. Benetke niso drage. So oderuške. Verjetno, če bi mogli, bi zaračunali tudi dihanje. Npr. vstopnina v zvonik na trgu sv. Marka 8 evrov. V baziliko te spustijo brezplačno (brez nahrbtnikov in torb – so zelo strogi glede tega) vendar si ogledaš lahko samo del bazilike. Že za oltar moraš odšteti nekaj evrov. In potem za vsak nadaljnji del ponovno nekaj evrov. Doževa palača je nekoliko ugodnejša. 12 evrov in imaš menda kaj videti – menda, ker si muzeja zaradi pomanjkanja časa nismo uspeli ogledati. Jesti pa je mogoče po sprejemljivih cenah. V velikem delu restavracij se je mogoče najesti z italijanskimi špageti že od 8 evrov dalje, kosilo pa se dobi tudi za 20 evrov. Četrt pice je od 2 do 3 evre. Sprejemljivo. Kepica sladoleda je 1,20 evra. Zelo ugodno (cene veljajo za sredino aprila 2010).

Čeprav kanalov ni tako veliko, kot jih obljubljajo v reklamah in turističnih vodnikih, pa so zanimivi. Vijejo se med hišami in z nekoliko sreče je mogoče z mostu opazovati gondolo, ki se počasi pluje vzdolž. Nekateri kanali so tihi in mirni, drugi prometni in glasni. Seveda je najbolj prometen Canal Grande, ki je videti kot ljubljanska Dunajska ulica ob konici. Zanimivo je sloneti na robu katerega izmed mostov in opazovati hitenje čolnov in ladjic gor in dol. Tudi hupanje je slišati. Vsa plovila so sama po sebi zanimiva saj so videti, kot da bi bila iz petdesetih let prejšnjega stoletja. In verjetno marsikatero tudi je.

Najbolj obsežen in verjetno bolj zanimiv del Benetk so ulice in uličice s številnimi skritimi prehodi. Nešteto jih je. Nekatere so skoraj kot ceste, druge so ozke kot stezice. Celotne Benetke so resnično odlično prizorišče za kakšno bondiado ali kako podobno vohunsko zgodbo. Ni si težko predstavljati, kako so se v preteklosti napletale in spletale različne spletke, prevare in umori. Storilci pa so se „izgubili.“ Tudi danes se lahko neprevidni turist hitro izgubi. Pa to niti ni slabo. Sprehod skozi katero izmed ozkih in temačnih ulic ali prehodov je lahko nagrajen s čudovitim vrtom, zanimivim motivom ob vodnem kanalu ali pa parkom. Slednjih je kar nekaj in vabijo k obisku. V njih ni veliko turistov, saj ti običajno hitijo k najbolj razvpitim znamenitostim.

Obisk bazilike na trgu sv. Marka vsekakor priporočam, saj je zgrajena v bizantinskem slogu, namesto fresk pa so čudoviti mozaiki. Pa ne le na stropu. Tudi na tleh, zato ne pozabi pogledati pod noge. Nasproti bazilike je zvonik na katerega pelje dvigalo. Za razgled je treba odšteti 8 evrov, videti pa je mogoče celotno laguno. Priporočam.

Zelo presenečen sem bil nad čistočo. Edine smeti, ki smo jih videli, so bile na trgu sv. Marka, ker se je prekucnil koš za smeti. Tudi golobov je zelo malo, je pa mogoče naleteti tu in tam na kakšnega galeba.

Ali so Benetke romantične ali ne, je težko potrditi ali zanikati. Vsekakor so zanimivo mesto, romantiko pa razblinjajo množice turistov, nadležni gondoljerji, ki vabijo v gondole in v nekaterih ulicah natakarji, ki glasno vabijo mimoidoče, da sedejo za mizo. V času obiska, ni bilo veliko turistov, pa so bile nekatere ulice kar težko prehodne. Menim, da je Maribor bolj romantičen kot Benetke, pa Rab, Freiburg in verjetno bi se našlo še kako mesto, ki sem ga že obiskal.


Benetke so sterilne, mrtve. So kot eksponati v muzeju: hladni, brez duše, odsluženi in zgolj za predstavitev življenja davno minulih časov. Nekoč so bile bogato in živo mesto, danes ne več. Zdaj so le propadajoča plehka turistična zanimivost. Veliko mest je lepših in predvsem z živo dušo: Dunaj, Freiburg, Basel, Barcelona, Šibenik, Salzburg,...