Nisem je še prebolel

Vozili smo se po ravni in dolgočasni avtocesti. Motor velikega avtomobila je mirno tekel in okoli stekel je bilo slišati piš vetra. Dolgočasna pokrajina poln polj je tiho drvela mimo. Za nami je bil naporen dan in nismo se pogovarjali. Vsak je bil zatopljen v svoje misli. Sedel sem na zadnjem sedežu. Glava je bila prazna, čutil sem prijetno utrujenost. Na sedežu pred menoj je sedela ona. Njeni svetli lasje so se trudili priti mimo vzglavnika in me povabiti, da grem spet z roko skozi. Vonj po njenem parfumu, ki ga nikoli ne bi mogel zgrešiti, je diskretno visel v zraku. Tiho je sedela in ves dan sem se trudil, da bi ugotovil, ali še kaj čutim do nje. Zadovoljen sem bil. Nič ni bilo. Prepričan sem bil, da se je ta zgodba zame tudi čustveno končala. Pogledal sem skozi okno in v zunanjem ogledalu zagledal njen obraz. Nepremično je zrla predse. Zazrl sem se v njene oči. Čeprav me ni gledala, sem nenadoma začutil tisto, kar sem začutil, ko sta se najina pogleda prvič srečala. Nenadoma se mi je odvrtel film z vsemi trenutki, ki sva jih preživela skupaj. Bili so lepi, bili so prijetni. Gledal sem ta obraz v ogledalu in opazoval ta hladen pogled. Tedaj pa me je zabolelo v srcu. Spet sem začutil tisto trganje notranjosti, ki sem ga prvič začutil, ko mi je povedala, da ima drugega, da z menoj ne vidi prihodnosti. Umaknil sem pogled in se zazrl v oddaljeno kmetijo. Nisem je prebolel. Še vedno ne. Upal sem, da bo vožnje čim prej konec, da bom lahko pobegnil pred njo.