Zakaj živeti?

Slika: Burtn - Fairies Waterworld (CC BY 3.0)

Od leta 2011 sem objavil več zgodb in drugih zapisov, ki so imeli precej črno tematiko. Pri tem bi morda izpostavil Nočni obisk, ki neposredno opisuje samomor in zadnjo objavljeno zgodbo Jutranji preobrat, ki ravno tako opisuje poskus samomora. Tudi nekaj drugih zapisov se bolj ali manj spogleduje neposredno s tematiko samomorov. Ne tako dolgo nazaj me je ena prijateljica, sicer redna bralka bloga, vprašala, če je z menoj vse tako kot mora biti. Začelo jo je skrbeti, kaj se dogaja z menoj.

Živim v izredno burnem obdobju. Podrlo se mi je življenje in moram ga postaviti na novo, pri tem pa se srečujem s strahovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Posledično je domišljija vse prepogosto preveč črna, kar se kaže skozi besedila, ki sem jih ustvaril. A kljub temu pa je življenje prelepo, da bi se mu človek odpovedal.

Zakaj živeti? Vsekakor ni vredno živeti za prepire, za pomanjkanje, za zatiranje, za žalost, za bolezen. Tudi ni vredno živeti za denar, za uspeh, za kariero, za druge ljudi. Nikar me ne razumite narobe. Vse to je bolj ali manj pomembno, vendar denar, uspeh in kariero si ustvarimo sami. Tudi sami se odločimo, ali bomo delali za druge ljudi ali pa bomo delali zgolj zase. Je vredno živeti za družino in prijatelje? Če si ustvarimo, družino nam lahko pomeni vse. In prav je tako. Vendar pa, starši so z nami, dokler so živi, otroci so z nami, dokler smo živi. Po smrti ostane kupček spominov, ki počasi zbledijo. Prijatelji pridejo in gredo. Le redki ostanejo. Ob koncu dneva vedno, ne glede na to, ali imaš družico ali ne, ostaneš sam. Tik preden zaspiš, ni nikogar s teboj. Si sam s svojimi mislimi. Vse drugo je tisti hip nepomembno. In tako je sicer v življenju. Na koncu smo vedno sami. Sami sprejemamo odločitve, sami smo odgovorni za svoja dejanja. Vedno in povsod.

In zakaj je potem vredno živeti, če to niso materialne dobrine, uspeh in drugi ljudje? Živeti je smiselno za drobne stvari, ki jih običajno ne opazimo. Ne opazimo jih, ker so preveč vsakdanje.

Občutek zraka, ki ga čutim vsakič, ko se gibljem. Ni treba da grem hitro. Dovolj je, da sem med hojo pozoren na občutenja na obrazu. Molekule zraka zadevajo ob kožo in čutim nežno božanje. Le zavedati se ga moram.

Ko zapremo oči in počasi globoko vdihnem, začutim vsa pljuča. Za nekaj trenutkov se zavem celotnega telesa od mezinca na nogah do kože na vrhu lobanje. Čutim organe, čutim celice, čutim, da sem živ.

Na sprehodu opazujem oblake na nebu. So kot velike beli kupi smetane, ki neslišno potujejo po nebu nad planinami, ki se raztezajo v daljavi. So del neskončnega cikla na našem planetu, katerega čisto majhen delček sem tudi jaz. Zavem se, kako sem majhen, kako sem nepomemben, a mi je dano, da lahko opazujem to igro narave.

Poleti ležim v gorski trati po naporni hoji. Okoli mene travne bilke plešejo na melodijo vetra, ki se podi preko pobočja. Slišati je le šumenje in občasno brnenje mimoletečega čmrlja. Vse skrbi in težave so nekje daleč v dolini in nepomembne. Napajam se iz sonca, vetra, trave in drugega, medtem ko povsem brez misli opazujem modro nebo nad seboj.

Pomirjujoče šumenje valov ob sončnem zahodu pomirja duha. Opazujem lesketanje sončnih žarkov na srebrni površini morja. Na nebu je mavrična simfonija barv, ki se spreminja iz minute v minuto. Je edinstvena in neponovljiva. Vsak sončni zahod je nekaj svojega, vsak je enkratna in neponovljiva predstava.

Sedenje ob kaminu, v katerem gori ogenj mi zaposli možgane. Nežno prasketanje pomirja, naključno poskakujoči plameni pa hipnotično privlačijo moj pogled. Ure in ure strmim v plamen in iščem red v popolnem kaosu.

Ko sedim v lokalu, pa naj bo to v družbi ali sam, se za nekaj trenutkov posvetim zvokom, ki se širijo po prostoru. Številni pogovori se prepletajo z žvenketom pribora, kozarcev in krožnikov v nekakšen nenavaden šum. Ne morem razbrati posameznih besed, vse je nekakšen neurejen kaos. Sem del tega kaosa. In to me navdaja z veseljem do življenja.

Včasih mi uspe napisati kaj, kar ljudje radi berejo. V veselje mi je, ko mi to povedo. Prevzame me občutek zadovoljstva, ki mi daje veselje do življenja. V takšnih trenutkih vem, da moje življenje le ni povsem izgubljeno.

Še nekaj razlogov, zakaj živeti: smeh majhnega otroka, pogled iz letala, ki je visoko nad oblaki, bučanje slapu, predenje mačke, ki jo božaš, strasten poljub, ...