Moje življenje je do pred nekaj dni potekalo bolj ali manj umirjeno. Bili so vzponi, bili so padci, bile so preizkušnje. Vse sem preživel brez večjih težav in naporov. Kdaj so nekoliko trpeli živci, drugič je bil po nepotrebnem povzdignjen glas a življenje je potekalo bolj ali manj umirjeno in povprečno prijetno.
Povprečno prijetno, ker sem imel približno polovico svojega življenja urejenega tako, kot sem si želel, druga polovica pa je bila... Beseda neurejeno ni prava beseda. Druge polovice življenja tako rekoč ni bilo. Praznina, osamljenost. Seveda mi je to kdaj pa kdaj, včasih redkeje, drugič pogosteje, povzročalo probleme. Kakšen petkov ali sobotni večer, ko sem se dolgočasil doma, me je ta praznina gnjavila. Pomagala je dobra knjiga ali film. Bili so neprijetni trenutki, a se jih je dalo brez težav prenašati, ker je bila druga polovica življenja nadpovprečno dobro urejena. Dela je bilo dovolj, odnosi s sodelavci urejeni in plačilo primerno. Glede materialne preskrbljenosti ni bilo skrbi. Do pred nekaj dni.
Najprej so se skrhali odnosi s sodelavci. V zraku je bilo čutiti neprijetno napetost. Nato je sledil šok. Vse, za kar smo delali, vse, kar smo ustvarili, se je začelo sesipati v prah. Napovedovala se je težka in nepredvidljiva prihodnost. Dela ne bo več, plačila ne bo več. Iskanje novega dela bo negotovo in dolgotrajno.
Preplavil me je strah, strah pred prihodnostjo. Poznam se toliko, da vem, da sem iznajdljiv, a v teh dnevih ne vidim nobene rešitve, ne vidim prihodnosti. Ko sem stremel v monitor prenosnega računalnika in zaključil z delom za tisti dan, me je zagrabila panika. Kaj bo jutri? Kako bom preživel. Groza je postala še toliko večja tisti trenutek, ko sem se zavedel, da se mi sesipa v prah urejeni del življenja.
Sprašujem se, kako preživeti obdobje, ko prideš domov iz službe in te ne pričaka nihče, ki bi ti bil v oporo, nihče, ki bi ti vlil upanje v jutrišnji dan. Povsod je le praznina in ostaneš le sam s seboj, s svojimi skrbmi s svojimi strahovi. Z njimi se boriš in sredi bitke, ko ne veš, v katero smer se bo prevesila, ko ne vidiš izhoda, ti nenadoma postanejo jasni občutki ljudi, ki niso zdržali in so zaključili svojo pot. Zavladal jim je neskončen strah pred prihodnostjo, ki jih je silil v neizmerno paniko. Panika in strah pa sta smrtonosna kombinacija, ki zakrije vse možne poti iz nastalega položaja.
Neskončno me je strah in ob meni ni nikogar, ki bi mi z močjo ljubezni pomagal iskati izhod. Ostaja mi le eno: zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Tega mi ne morejo vzeti nobeni strahovi. Le panike se bojim. Panika zamegli razum in zakrije upanje. Zato si ponavljam: „samo brez panike! Samo brez panike!“
Ni komentarjev:
Objavite komentar