Tok mojega življenja - tretjič

Lani septembra sem nekega sončnega dopoldneva sedel na letalu nekje visoko nad Skandinavijo in opazoval bele oblake tam daleč spodaj. To je bilo zadnje dejanje zanimivega potovanja na sever, ki sem si ga že pred časom zaželel in takrat uresničil. Sproščeno sem gledal skozi okno in razmišljal, kako pravljičen je pogled na sneženo bele kepe. Povsem nepričakovano me je spreletelo spoznanje, ki me je močno pretreslo. Zavedel sem se, da se bom v trenutku, ko se bo letalo dotaknilo tal na brniškem letališču, vrnil v življenje, ki je bilo zaznamovano z negotovo prihodnostjo. Danes mineva že skoraj leto dni od takrat in, ko se ozrem nazaj, vidim, da je bilo to leto razbitih sanj.

Prvi dnevi po vrnitvi so bili polni optimizma, polni sanj o boljšem jutri. Poln nekakšnega nenavadnega elana sem načrtoval svojo uspešno prihodnost. Obetali so se številni projekti in lagodno življenje. A počasi, kot zahrbtna bolezen, ki te tiho uniči od znotraj, so se vsi načrti spreminjali v prah. V začetku tega nisem opazil. Preveč je bilo optimizma, preveč sem bil zaslepljen s sanjami o lepi prihodnosti. Po nekaj mesecih sem spoznal, kaj pomeni, ko se končajo sanje.

Nekega mrzlega februarskega jutra sem se zbudil z neprijetnim občutkom tesnobe v prsih. Najprej sem mislil, da je mogoče kaj narobe z mojim telesom, vendar pa sem hitro spoznal, da ne gre za bolezen. Vzrok je bil drugje. Ležal sem in gledal v strop. Razmišljal sem o tem, kam me je življenje pripeljalo in o prihodnosti, ki ji grem naproti. Spoznal sem, da je vse, kar sem mislil, da sem v življenju pomembnega dosegel, v resnici povsem nepomembno. Moje sanje in z njimi želje so bile nepomembne, ker nisem uspel uresničiti svoje največje želje zadnjih 17 let. Njena uresničitev je za večino ljudi tako enostavna! Debele solze so mi spolzele po licih ob misli na lasten neuspeh. Prenehal sem razmišljati in brez misli strmel v strop nad seboj. Bilo je krepko preko poldneva, ko sem se z naporom spravil iz postelje brez volje do življenja. Naslednjih nekaj tednov sem bil povsem poklapan in brezvoljen do česarkoli. Vsak dan sem bežal iz tega sveta v izmišljen svet, kjer je življenje teklo po drugačnih pravilih, kjer sem lahko živel življenje, kot sem ga želel in uresničeval svoje sanje. In bilo mi je tako lepo. Nisem ga želel zapustiti, za vedno sem hotel ostati tam.

V deželo je prišla pomlad. Zacvetele so rože, ozeleneli so gozdovi. In maja se je na koncu tega temnega predora, v katerem sem vsak dan bolj pogrezal v obup, pojavila drobna lučka. Na mizo je padla enostavna, a zanimiva ideja. Takrat sem bil prepričan, da je bila moje zadnje upanje. Trdno sem se oprijel te rešilne bilke in začel idejo razvijati. Moje življenje, mojo barko, sem začel obračati v smer, ki je kazala na boljšo prihodnost. V glavi se je počasi začelo obračati na bolje. Najprej je minila obupanost, potiho pa se vrnil optimizem. Nova ideja mi je dala nov cilj, proti kateremu sem se usmeril.

Danes obračam nov list svojega življenja. Z današnjim dnem se moje življenje, moja barka, obrnila v novo smer. Odločil sem se za novo pot, po kateri bom stopal. Zavedam se, da ta pot ne bo enostavna, da bo na njej veliko ovir, da pa bom srečal mnogo zanimivih ljudi in doživel veliko prijetnega. In morda – ne – prepričan sem, da me bo pripeljala do uresničitve tiste želje, ki si jo tako želim uresničiti že zadnjih 17 let.

In zagotovo bom kmalu sedel na letalu nekje visoko na nebu ter gledal bele oblake daleč spodaj. Življenje bo imelo smisel, prihodnost bo neobremenjujoča in misel na dom mi bo grela srce. Edino, kar me bo mučilo, bo kako nasanjati nove sanje.