Jutri nikoli ne pride

Always lived my life alone,
Been searching for a place called home.
I know that I've been cold as ice,
Ignored the dreams, too many lies.
Somewhere deep inside, Somewhere deep inside me,
I found ... the child I used to be
And I know that it's not too late
Never,
Too late...

(Uvod v Nessaja od Scooter.)

Vsak dan se vračam v stanovanje, ki ga imenujem dom. Odprem vrata, prižgem luč. Stanovanje je hladno, stanovanje je prazno. Vstopim v mračen dnevni prostor. Prižgem luč. Prižgem radio. Nihče me ne čaka, nikogar ni. Stopim v kuhinjo. V posodi segrejem vodo do vrelišča. Pripravim zeleni čaj, ki ga v skodelici odnesem v dnevno sobo. Sedem v fotelj. Pomirjajoča glasba prihaja iz zvočnikov. Opazujem sliko na steni. Predstavljam si, da sem del slike, da sem del čistega veselja srečne družine.

„Družina je zato, da drži skupaj. Srečna družina.“

Stanovanje je hladno. Hladen sem jaz. Bili so časi, ko sem sanjal, bili so časi, ko sem upal. Bili so časi, ko so bili pritiski prehudi. Svoje srce sem moral zapreti v srebrno kletko, da sem lahko izpolnil pričakovanj drugih. Nisem uspel. Razočaral sem ljudi, ker so bila njihova pričakovanja previsoka. In v vseh teh mučnih letih sem izgubil ključ od kletke. Srce počasi hira, upanje umira. Preveč je bilo pritiskov, preveč je bilo pričakovanj, leta pa so tekla in tekla. Lagal sem si, jutri pa bo pravi čas, jutri pa odklenem srebrno kletko. A jutri ni nikoli prišel, ključavnica je ostala nedotaknjena.

„Od tebe pričakujemo, da boš uspešen. Kaj pomeni uspešen, sprašuješ? Da izpolniš naša pričakovanja, seveda!“

Prijeten okus zelenega čaja z meto mi za hip omami zavest, da za nekaj trenutkov pozabim na osamljenost, da za nekaj trenutkov pozabim na zaklenjeno umirajoče srce. Umirajoče srce opazuje svet skozi rešetke kletke. Podira se. Vse kar so drugi pričakovali od mene, vse, kar sem ustvaril, da bi zadovoljil pričakovanj drugih, se spreminja v prah. Vse kar ostaja, je praznina. Osamljena praznina.

„Na sliki so vsi tako srečni.“

Človek ni sam. Ima prijatelje, ima sorodnike, ima sodelavce. Vsi so tu, a obenem ni nikogar. Nihče ne prisluhne žalostnim klicem zaprtega srca, nihče ne pride na pomoč. Pridejo mimo, pogledajo zaklenjeno srce, a potem gredo svojo pot. Se bo že samo rešilo iz te srebrne kletke, si mislijo. A nihče ne vidi ključa, ki ni daleč. Le pobrati ga je treba in vstaviti v ključavnico. Jaz ga ne zmorem. A če se kdo znajde v težavah, ne gre mimo zaprtega srca. Ustavi se in začne pripovedovati svoje težave. Težave, ki so povsem nepomembne, težave, ki jih je mogoče rešiti čisto enostavno. In vsak tak pogovor zareže v srce rano, da še hitreje hira.

„Znebiti se moram svojih bremen in jih preložiti nate. Meni se ne da ukvarjati z njimi, zato se daj ti.“

Globoko v meni je spomin na majhnega otroka, tistega otroka, ki se je tako rad igral z avtomobilčki in lego kockami, tistega otroka, ki je užival na domačem vrtu, tistega otroka, ki je tako rad imel očeta in mamo. V meni je spomin na tistega majhnega otroka, ki je sanjaril, da bo nekega dne srečen. Ubili so ga. Že davno. S pričakovanji. Ostal mi je le še lep spomin.

„Prevzgajamo otroke iz dobrovoljčkov v cinike – vaš šolski sistem.“

Ni prepozno. Nikoli ni prepozno! Vse se lahko spremeni. Jutri bom odklenil kletko, jutri spustim srce na prosto, jutri zaživim novo življenje. Jutri ne bom več osamljen. Jutri bom srečen!

A jutri nikoli ne pride.