Šestdeset tisoč besed

Leta minevajo v pisanju. Pišem za zabavo, pišem za ljubi kruhek. Besedila so različno dolga z različnimi vsebinami: strokovna, poljudna, informativna, zabavna, domišljijska, ljubezenska. Njihova glavna značilnost je dolžina. Kratka so. Največ nekaj tipkanih strani. Uvod, jedro, zaključek. Zaplet, razvoj, razplet, srečen ali nesrečen. Takšna besedila krepijo domišljijo in pilijo slog. A s časom postanejo prekratka in ne predstavljajo več pravega izziva. Začne se pojavljati želja, po daljšem besedilu, besedilu, ki bi bralca zaposlil za dlje časa kot le nekaj minut. In potem pride ideja za zgodbo.

Lotim se pisanja. Pišem pozno v noč, mučim tipkovnico in s krvavimi očmi zrem v bel zaslon. Mine nekaj tednov. Napisanega je veliko. In se lotim branja. Preberem prvič. Preberem drugič. Preberem tretjič. Razočaranje je neizmerno. Beseda teče slabo, zgodba se ne razvija tako kot bi se morala. Nisem dorasel in zagrizel sem večje jabolko kot sem ga lahko prežvečil. Vrnem se k pisanju kratkih besedil. Pišem, pišem in pišem. Skupaj napišem raznih besedil za debelo knjigo. Nekega junijskega dne v sproščenem vzdušju severno dalmatinskega otoka, pade ideja za ljubezensko zgodbo. Sedem za računalnik in dan in noč prenašam podobo iz domišljije v elektronsko obliko. In nastane zgodba o Andreji in Lovrotu. Želje so za nekaj časa potešene.

Čas mineva, berem knjige in pišem besedila. V glavi pa zori velika zgodba. Zori ljubezenska zgodba v izmišljenem svetu o ljubezni med fantom in dekletom, ki sta vpletena v veliko zgodbo, povezano z reševanjem sveta. Priskrbim si literaturo, da bo v pomoč pri oblikovanju novega sveta. A knjige ležijo neprebrane na mizi. Zgodba, ki se je porajala v glavi, se začne izgubljati v megli in preden je zapisan prvi stavek, je izgubljena. Razočaran se odločim, da knjige pospravim na police in se s tem ne ukvarjam. Berem romane, že drugič rešujem zaplete v Dobi zmajev ter sanjam o tem, da bi napisal nekaj večjega, nekaj kar se bo bralo vsaj nekaj ur.

Na neko poletno sredo popoldne sedem za moj zvesti prenosnik. Zapišem: „Sedel sem v smrdeči krčmi nekje v pristanišču tega prekletega mesta, za mizo v temačnem kotu.“ Prvi stavek besedila, za katerega nisem vedel ne koliko časa ga bom pisal, ne kako dolgo bo. Prvemu stavku je sledil drugi, temu tretji in tako naprej. V glavi je začela nastajati zgodba, zgodba o ljubezni, pohlepu, prevari. Slike so letele skozi glavo, dialogi so nemoteno tekli. Jaz pa sem pisal in pisal in pisal. Zapisoval sem vse kar je domišljija ustvarila. Nisem razmišljal kaj pišem, nisem razmišljal, kaj sem napisal. Zgodba pa je tekla in tekla. Bili so dnevi, ko sem napisal nekaj vrstic, in so bili dnevi ko sem pisal od jutra do večera. Vmes je bil neprijeten mesec, poln težav in pisanje se je ustavilo. A ko so težave minile, je domišljija ponovno začela delati. Letele so besede, razvijali so se dogodki, tekli so dialogi.

In potem je prišel včerajšnji dan. Zgodba se je začela iztekati, vedno manj je bilo podob v glavi in danes sem zapisal zadnji stavek: „Objela sva se in skupaj odplavala v svet sanj.“ Po dvesto dvanajst urah pisanja in preko šestdeset tisoč besedah, je zgodba doživela svoj epilog. V glavi je zazevala praznina, domišljija se je izpraznila. Ko sem strmel v zadnji stavek, se mi je po licu zapeljala solza. Ne zato, ker sem uresničil svoje sanje in končno napisal nekaj večjega, morda celo roman, temveč zato, ker sem zgodbo obeh glavnih protagonistov doživljal kot, da sem njen del. In zdaj tega ni bilo več. Bila je le praznina. Namesto veselja sem se srečal z otožnostjo.

Delo se danes ni končalo. Sedaj pride na vrsto dolgotrajno izboljševanje, ki mu rečem piljenje. Brati in brati, popravljati, dopolnjevati, brati. Številne ure bo še treba vložiti. A prvi, glavni korak je narejen. Sledijo manjši, manj zahtevni, čeprav ravno tako pomembni. In potem? Potem pa bo čas za veselje!