Hrepenenje

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sem prisopihal po travnatem hribu do gozdnega roba. Skozi krošnje je pihal lahen vetrič, ki je povzročal prijeten šum. Tu in tam je bilo slišati oglašanje ptic, ki pa niso bile preveč dejavne. Zlato obarvane krošnje dreves so napovedovale prihod zime in ptice so se pripravljale na ta hladen letni čas. Odložil sem nahrbtnik na suho a mehko trato. Z roko sem si obrisal potne kapljice na čelu in odložil klobuk. Kljub hladnemu zraku, je sonce na tem prisojnem pobočju dobro grelo.

Sedel sem na travo in iz nahrbtnika vzel plastenko z vodo. Naredil sem nekaj dolgih požirkov prijetno hladne vode. Moje suho grlo se je razveselilo tekočine, kot se puščava razveseli dežja. Pil sem počasi in z užitkom. Ko sem se za silo odžejal, sem se razgledal proti nižini. Ob vznožju hriba je bil obsežen gozd, ki se je nadaljeval vse do travnika, ki sem ga ravnokar prečil. Nekoliko dlje se je vila velika reka, ki je izvirala nekje daleč na zahodu pod visokimi gorami. V daljavi se je videlo veliko mesto. Tam sem doma, tam je moje delo, tam so moji prijatelji, tam so moji sorodniki, tam je moje življenje.

Iz nahrbtnika sem vzel sendvič, ki sem si ga naredil zgodaj zjutraj še napol v snu. Odločno sem zagrizel vanj in odtrgal velik kos kruha v katerem je bila šunka, sir in kumarice. Nič posebnega, a v tem trenutku mi je zelo dobro delo. Kot sem bil pred nekaj trenutki žejen, sem bil sedaj lačen. V ustih so se mi mešali štirje različni okusi v nekakšni navidezni harmoniji. Užival sem in prehitro sem snedel sendvič. Žal mi je bilo, da si nisem pripravil še enega.

Legel sem v suho travo in prisluhnil zvokom okolice. Preglasili so šum, ki me je sicer spremljal vsak dan, šum napetega življenja. Poslušanje šumenja vetra me je sproščalo in kmalu so se vse skrbi razblinile v nič. Ležal sem na travi, poslušal šumenje vetra v krošnjah in čutil utrip lastnega srca. Enakomerno je utripal in po telesu pošiljal življenjsko tekočino. Bilo mi je lepo in želel sem, da bi se trenutek raztegnil v neskončnost.

Tako sem ležal in užival. Nekaj časa je bila glava resnično prazna, brez ene slike, brez najmanjše misli. A to ni trajalo dolgo. In kmalu so se mi začele v glavi motati različne podobe. Trudil sem se, da bi se razblinile, a ni šlo. Med vsemi podobami se je začela počasi izmotavati njena. Kako mi je bila všeč. Kako sem hrepenel po njej. Že nekaj dni je nisem videl.

Imela je tako nežen, žameten obraz a zelo odločen pogled. Njene polne ustnice so se lepo podale k njenim divjim zelenim očem. Kadar sva se tiho gledala, v soju sveč v zavetju toplega doma, sem se izgubljal v njih. In z rokami je znala narediti zapeljivo gesto, ko si je popravila pšenične lase, ki so se ji sipali po čelu preko obrvi, očesa, po licu vse do ramen. Da je bila slika popolna, je v tistem trenutku še pomežiknila. Zanalašč, da je v meni sprožila val strasti. Včasih se mi je potem počasi približala in me poljubila. Njeni poljubi so bili vedno strastni in izdelani do najmanjše podrobnosti. Vsak njen poljub je v meni podžgal hrepenenje po njej. Njeni poljubi so bili kot mamilo. Ko sem dobil prvega, sem hotel še enega in še enega. Pri tem sem imel občutek, da če poljuba ne bom dobil, bom umrl. In dajala mi je poljubov, kolikor sem želel in vračali sem ji poljubov, kolikor jih je želela. Bila je nenasitna. In tako sva se znašla v objemu divjega poljubljanja, v svetlobi sveč ob kaminu, kjer so prasketala polena.

Iz pljuč se mi je nehote izvil izdih obupa. Hrepenenje po njej je bilo tako veliko, da je bolelo. Zato sem se odpravil na ta gorski travnik z lepim razgledom na vsakdanje življenje, kjer sem si želel biti z njo. Še nekaj dni bo minilo, preden se bo vrnila in takrat se bova spet neizmerno poljubljala.

Visoko nad menoj je krožil velik planinski orel. Brezšumno se je gibal skozi zrak in opazoval svet pod seboj. Poveznil sem si klobuk na glavo in si oprtal nahrbtnik. Počasi sem se začel spuščati proti domu.