Lesene sani drvijo po zasneženem hribu. Snega ni veliko in tu in tam suha stebla trav kukajo izpod bele odeje. Hladno je. Januarsko sonce ni dovolj močno, da bi ogrelo zrak. Z nogami trdno oklepam sani in jih skušam usmerjati med posameznimi skritimi krtinami. Le eno krtino povoziva in letela bova po zraku. Z rokami držim malega sinčka. Tri leta ima. Oblečen je v modro bundico, na glavi pa ima rdečo kapico z velikim cofom, ki poskakuje v ritmu sani in me ščebeta po nosu. Vriska od veselja, ko naju premetava po razdrapanem terenu. Še bolj se ga oklenem. Rad ga imam. Je sonček mojega življenja.
„Uiiii...“ je zakričal od veselja, ko sva poletela preko grbine. Nasmešek sreče se mi je prikradel na obraz, medtem ko sem skušal umiriti sani.
Nenadoma pa se pred nama znajde velika krtina, čisto na tanko prekrita s snegom. V trenutku smo v zraku. Jaz, sinek in sani. Letimo v velikem loku. Najprej se na tleh znajdejo sani, poleg njih jaz, name pa prileti sinek. Zgrozim se. A še preden lahko karkoli naredim, zaslišim razposajeni smeh. Obrne se in z menoj deli velik nasmeh sreče. Zagledam se v njegove čudovite sivomodre oči. Njene oči.
Nenadoma pa nasmeh izgine z obraza. Pogled postane otožen.
„Oči, zakaj ni mamice,“ tiho in s tresočim glasom vpraša.
„Ker je umrla.“
V šoku se zbudim. Hitro in plitvo diham, srce mi divje utripa. Prestrašen sem. Ko začnem urejati misli v glavi in ločevati sanje od resničnosti, se počasi začnejo pojavljati spomini na prejšnji večer. Praznovali smo rojstvo prijateljevega prvega otroka. Pili smo, nekoliko preveč. Ko si uredim misli, pogledam po prazni postelji in pri srcu me stisne: „je to moja prihodnost?“
Ni komentarjev:
Objavite komentar