Evolucija zaključka dopustovanja

Vsak dopust se v nekem trenutku izteče. Čakajo nas vsakodnevne obveznosti in, pred tem, odhod domov. Iz sproščenega, drugačnega življenja se vrnemo v vsakodnevno rutino in se obremenimo z vsakodnevnimi težavami, ki so to zgolj zato, ker mislimo, da so.

Ko sem bi majhen, še v predšolskih časih, je odhod domov pomenil zaključek druženja s prijatelji s katerimi smo skupaj preživeli tri tedne in več. Bilo je konec celodnevnega življenja na prostem, ki ga je omogočalo kampiranje, konec je bilo plaže, kopanja, delanja potičk iz peska. Čeprav nisem nikoli šel z veseljem domov, pa mi ni bilo težko. Težje je bilo, ko sem začel hoditi v šolo. Konec dopustovanja na morju je pomenil ne le konec vsakodnevnega druženja s prijatelji, temveč tudi neizbežni prihod novega šolskega leta z vsemi dobrimi in slabimi stranmi. Do začetka šole je običajno manjkalo še tri tedne ali štirinajst dni, vendar je ta čas tako hitro minil, da nisem imel občutka, da sem še na počitnicah. Ker je šola predstavljala stres in obremenitev, mi je bilo ob odhodu hudo in sem skoraj vsako leto potočil nekaj solza. V začetku povsem odkrito, kasneje, ko se za „velikega fanta“ ni več spodobilo, pa na skrivaj. Prišla so leta študija. In vse se je močno spremenilo. Dopust na morju ni več trajal skupaj tri ali štiri tedne, temveč je bil razbit na več krajših delov. Izpiti so terjali svoj davek in dopustovanje na morju je bilo pogosto preplavljeno z učenjem. Odhod domov pa... Večkrat kot žalovanje za minulimi dnevi premlevanje naučene snovi in pripravljanje na izpit. In nato se je študij zaključil.

S koncem študija je prišlo do nekaj bistvenih sprememb. Prva in najpomembnejša je bila, da v nekem trenutku ni bilo več počitnic temveč le še zelo omejen dopust. In konec je bilo s takšnimi ali drugačnimi oblikami družinskega kampiranja. Od konca študija preživljam dopust v družinskem apartmaju. Odhodi domov so postali le odhodi domov. Saj nihče ne brani, da se ne vrnem že naslednji petek. Pa tudi termini so drugačni. Nič več tri ali štiri tedne sredi poletja, temveč dva tedna na začetku in teden na koncu poletja. Vmes pa kak podaljšan vikend ali dva.

Vsi ti odhodi domov so deležni nekakšne evolucije. V začetku so neka nepotrebna motnja, sledi obdobje čustvenega dojemanja, nato nepotrebno zlo in na koncu so samo še odhodi domov. Z leti so izgubili svoj čar. Ker jih je bilo preveč. Ali pa zato, ker dopust ni več tisto, kar je bil.

Fotografija: Krtek