Poletje na terasi

Hladen vetrič boža pregreto kožo. Za nami je dolg in vroč poletni dan. Na bližnjem travniku kobilice s cvrčanjem polnijo večerni zrak in v njem ustvarjajo nenavadno napetost, ki je drugačna od napetosti vročega dne. V daljavi se oglasi cerkveni zvon. Trikrat zadoni. Sonce je že pred časom zašlo in redki oblaki se svetlikajo v svetlobi poznega večera. Počasi, povsem neprizadeto potujejo po nebu. Prve zvezde se že svetlikajo in kmalu se jim bo pridružila še množica drugih. Tiho in skoraj neopazno bodo potovale po nebesnem svodu, tako kot to počno tisočletja. Ne obremenjujejo se z dogodki tega dne. Ujete so v neskončnost in v neskončnost potujejo. Nekje v krošnji bližnjega drevesa se s kratkim „čiv“ oglasi vrabček. Morda je imel hude sanje in se je za hip prebudil. Ni se več oglasil. Izgubil se je v novih, prijetnejših. Drobna vešča je začela krožiti okoli blede luči, ki je razsvetljevala teraso. Svetloba jo je privlačila in frfotaje se je zaletavala v svetilko. Vročina je počasi, skoraj neopazno popuščala. Večer se je začel prevešati v noč, ki bo osvežila zrak in ga pripravila na nov dan.