Vrtnica. Vrtnica je roža. Z rdečim cvetom in s trni. Je roža ljubezni. Z njo zaljubljeni fant svoji občudovanki brez besed pove, da jo ljubi in ji je pripravljen podariti svoje srce in svoje življenje. Ljubezen je povzročila morja pretočenih solza in prelite. Ljubezen in vojna. Vojna in mir. Pravi zaljubljen moški je pripravljen za svojo izbranko narediti mnogo več, kot kdorkoli drug. Pripravljen se je boriti in pripravljen se je odpovedati življenju, tistemu edinemu, kar ni iluzija.Življenje. je nekaj, kar imamo vsi, a le v omejenem trajanju. Nekateri zaključijo prej, drugi kasneje. Življenje nekaterih je polno sončnih žarkov, drugi se srečujejo s sočnimi dežnimi kapljami.
Vreme. Kako ga nekateri sovražijo, a drugi obožujejo. Če smo z njim nezadovoljni, smo slabe volje. A vreme ni nič krivo. Tudi v slabem vremenu je mogoče biti dobre volje. Ko padajo debele kaplje, je sprehod nekaj lepega. Le sprehajalec mora vodo sprejeti, jo začeti občudovati in uživati v kapljicah, ki polzijo po telesu.
Telo. Telo je nenaveden biološki stroj. Zapleten, učinkovit, inovativen, na drugi strani pa krhek in lahko uničljiv. Deluje brez počitka leta in leta, v vseh mogočih in nemogočih razmerah. Odpove le, ko se iztroši. Takrat nastopi smrt.
Smrt. Je konec. Je trenutek, ko se vse konča, vse mine in ne ostane nič. Nastopi neskončna praznina, praznina, ki je ni. Je nasprotje spočetja, trenutka, ko se življenje začne. V naravi ljudi je, da se bojijo niča. Že ob sami misli na absolutni konec, jih grabi panični strah.
Strah. Največja ovira s katero se v življenju srečuje posameznik. Je tisto, kar mu preprečuje, da bi živel samostojno in svobodno. Je tisto, kar je mogoče izkoriščati v sebične namene. Je orodje vseh, ki želijo oblast, da lahko uresničujejo svoje sebične namene. Je osnovno orodje vsake vere.
Vera. Droga za ljudstvo. Le omamljeno ljudstvo je mogoče usmerjati po lastnih željah. In da omamiš ljudstvo, potrebuješ učinkoviti strah, torej nek primarni strah, ki je globoko zakoreninjen v vsakem človeku. Primarni strah je strah pred koncem, strah pred tem, da se vse konča in, da ni ničesar več. Torej strah pred smrtjo. In kako boš omamil ljudstvo? Obljubil mu boš, da konec ni konec. Da se bo vse nadaljevalo nekje drugje, nekje, kjer bo življenje brez skrbi, brez muk. In ljudstvo bo plesalo od veselja, plesalo na melodijo tvoje piščali, plesalo tako kot boš igral.
Igra. Vse je igra. Prideš, odigraš svojo vlogo, greš. Bolje kot jo odigraš, več gledalcev se te bo spominjalo.
Spomini. Vse mine, vse se spremeni, le spomini ostanejo do konca naših dni. Živijo z nami in nam lepšajo trenutke življenja. Ob hladnem in sneženem zimskem večeru se družina zbere okoli dedka in babice, sreba topli čaj in posluša spomine, spomine, ki opisujejo čas in dogodke nekega davnega otroštva, otroštva, ki se ne vrne nikoli več. In, ko dedek in babica zaključita s svojim življenjem, za njima ostane le nekaj porumenelih fotografij, spomini v družini in napis na nagrobnem kamnu, ki mimoidočim pojasnjuje, da sta neko obdobje živela dedek in babica. Fotografije zbledijo, družina se porazgubi, nagrobni kamen razžre erozija. In čisto na koncu ni ničesar več.
Nič. Absolutno nič.
Slika: Krtek
Ni komentarjev:
Objavite komentar