V gorski dolini

Veter je pihal vzdolž doline in v travi delal raznolike vzorčke. Bilke so se nežno upogibale in predstavljale pravo nasprotje posameznim smrekam, katerih košate veje so se poskušale upirati sili vetra. Visoko v zraku je veliki planinski orel počasi krožil in opazoval svet pod seboj. Jadral je na dvigajočih se toplotnih tokovih, ki so ga nosili višje in višje. Nad dolino so kraljevali s soncem obsijani vršaci. S svojo sivino so delovali strogo, a prijazno, grozeče, a zaščitniško. Ob njihovem vznožju se je travnik porazgubil med smrekami, ki so postale gostejše in se začele vzpenjati po pobočju, dokler niso postali rastni pogoji prezahtevni zanje in so omagale. Tam se je nadaljevala travna prevleka, ki pa se je kmalu umaknila goli skali in si je samo tu in tam našla še kakšno zavetno mesto, kjer se je nabralo nekaj zemlje in omogočilo preživetje nekaj rastlinicam.

Pokrajino je prevzemal omamni vonj po gorskem cvetju; vonj, ki ga takoj prepoznaš. Je tako nenavaden, drugačen, da v prvem hipu pomisliš, da sanjaš kake lepe sanje in se istočasno prestrašiš, da se bodo zdaj, zdaj razblinile v nič in bo ta opojnost izginila. Globok vdih in odprl se je čisto novi svet, kjer si prepoznal vsak posamezni vonj, vsako posamezno cvetlico, ki je širila opojni vonj in z njim privabljala žuželke. Vsakič, ko je privršal nov piš, se je spremenil. Sedaj je bil sladkobno opojni, nato bolj kiselkast.

Po zraku so brnele žuželke in njihov zvok se je mešal s šumenjem drevja v vetru. Vsakič, ko je prihitel nov piš, si slišal novo melodijo. Zrak je bil nasičen z različnimi zvoki, ki so ti zapolnjevali glavo. Kljub temu, da je vse skupaj na hitro delovalo povsem neurejeno, je imelo v sebi nek red in hitro si lahko izluščil melodijo, tega gorskega orkestra.

Usedel sem se na podrto deblo starodavne smreke, ki se ji je življenje izteklo in jo je že pred časom podrl sunek vetra. Po treh urah naporne hoje se je prilegel daljši počitek. Iz nahrbtnika sem vzel čutaro, ki sem jo napolnil z bistro studenčnico nekje ob poti. Po čelu mi je spolzela potna kapljica in se ustavila na koncu nosa. Zaščemelo me je. Čutaro sem nagnil in naredil tri dolge požirke. Kako se je prileglo. Ozrl sem se naokoli in vsrkaval spokojnost pokrajine okoli mene.

V to dolino sem prišel večkrat. Sem ni zahajalo veliko ljudi, saj je bila izven poti do kakšnih bolj obiskanih krajev, pa tudi dostop ni ravno enostaven. Pot je izredno strma in naporna. Za nedeljske planince prezahtevna, za aktivnejše pa nezanimiva. Prišel sem vsakič, ko sem začutil potrebo pobegniti civilizaciji.

Vedno se mudi, časa zmanjkuje. Danes nas priganja to, jutri ono. Roki so tesni, ljudje sitnarijo. Vsi hočejo od tebe nekaj in vsem je treba ustreči. Nekdo ima slab dan in se znese nad teboj, ker si že ravno pri roki. Vsi nekaj lovijo, vsi se ženejo za nečim, čemur pravijo uspeh, obenem pa pozabijo nase, pozabijo na lastno srečo in ljudje so nesrečni. Zaradi ujetosti v monotoni vsakdanjik pozabijo nase in na tiste malenkosti, ki jim prinesejo zadovoljstvo. Ne vidijo sveta okoli sebe, ne slišijo bitij, ki jih obkrožajo. Ne čutijo več. Prepričani so, da čutijo, da imajo čustva, a je vse skupaj samo igra, ki jo igrajo vsi. Trdijo, da jim življenje prinaša zadovoljstvo, da vidijo svet okoli sebe, da slišijo, kaj se dogaja, vendar je to samo iluzija, ki ji slepo verjamejo. Svet občudujejo skozi sivo škatlo, potujejo zaprti v velike srebrne ptice, vonjajo težke, rezke vonje, ki prihajajo iz črnih cevi in poslušajo nekaj, čemur pravijo glasba. In ta glasba ni polna različnih zvokov, nasičena z melodijo. Je prazna, ponavljajoča moreča. Prepričani so v njeno globino tako močno, da nočejo prisluhniti tisti pravi glasbi, ki jo ustvarja narava in jo zavračajo. Pravijo, da tako polna glasba ne obstaja.

Preživeti v takem svetu za nekoga, ki pozna pravo glasbo, ki pozna pravi vonj in, ki pozna lepote sveta je težko. Ljudje ga ne razumejo, saj govori o stvareh, ki jih oni ne poznajo, čuti na način, ki jim je tuj. Odpovedati se je treba čustvom, zapreti svoje spomine v dno duše in se truditi sprejeti svet okoli sebe. A tem ljudem je težko in dokler ne najdejo svoje poti, trpijo. Ne vedo, kaj naj bi v tem svetu počeli, kako naj bi preživeli. Želijo pobegniti pred njim, a ne morejo. Hočejo oditi za dan, morda za nekaj dni nekam, kjer bodo uživali v vsej polnosti sveta, a se tega bojijo, ker se bodo ob vrnitvi še težje podredili praznemu življenju. In kadar to le storijo in odidejo, ko se vrnejo, še bolj trpijo, saj se vsakič ponovno zavejo v kakšni praznini živijo.

Nov sunek vetra je pridrvel in zazeblo me je. V nahrbtniku sem poiskal suho majico in se preoblekel. Premočeno sem razgrnil preko debla, da so se sončni žarki uprli in jo začeli sušiti. Globoko sem vdihnil, zadržal zrak v pljučih toliko časa, dokler ni zapolnil še zadnjega kotička in počasi izdihnil. Šele sedaj sem se resnično oddahnil od naporne poti. Pogledal sem v modro nebo in se zagledal v orla, ki je še vedno visoko krožil in iskal svoj plen. Nekaj časa sem mu sledil z očmi. Zavidal sem mu njegovo svobodo, njegovo življenje v tem prelepem biseru. Vedel sem, da je njegovo življenje zelo zahtevno, da se mora trdo boriti za svoje preživetje, a živel je tu, kjer je lahko užival svet v vsej njegovi veličini. Njegovo življenje je nasičeno z vsem, kar narava nudi. Živel je tu in živel je polno, jaz pa sem bil samo obiskovalec, tujek v tem svetu, zaznamovan z nečim, kar me je ločevalo od tukajšnjega sveta, ki pa mi je vedno nudil tisto, kar sem potreboval.

Zamižal sem in obraz nastavil toplemu soncu. Čutil sem, kako mi skozi kožo pronicajo sončni žarki in me s svojo neizmerno energijo grejejo. Posamezne celice so začele drhteti od blagega segrevanja. Telo mi je preplavil občutek zadovoljstva in svežine. Tako bi sedel celo večnost in užival v sproščenosti. Telo je postalo sproščeno in bilo mi je čisto vseeno, kaj se dogaja okoli mene. Lahko bi izbruhnila nova vojna, lahko bi bil potres, lahko bi dobil Nobelovo nagrado; vse to mi je bilo v tem trenutku povsem nepomembno. Sedel sem in pozabil na vse skrbi, ki so me pestile. Pozabil sem, zakaj sem sploh prišel.

Slika: Jonathon Earl Bowser, Morning Consolation