Pisanje je moje življenje in moje življenje je zgodba

Pomemben del mojega življenja je pisanje. Pa ne pisanje zapiskov na predavanjih v šoli ali na fakulteti, temveč pisanje pri katerem ustvarjaš besedilo iz lastnega znanja in iz lastnega dojemanja sveta. Velik del mojega pisanja je namenjenega ljubemu kruhku, del pa lastnemu zadovoljstvu in zadovoljstvu naključnih bralcev tega spletnika.

Nikoli v življenju si nisem predstavljal, da bom živel od pisanja. In tudi danes to še nekako ne dojemam povsem, čeprav že dve leti od tega živim poklicno, pred tem pa sem si z njim služil kruh v času študija nekje tri leta. Resnično so čudne poti življenja, saj sem se ves čas trudil v povsem neko drugo smer in tudi moj študij s pisanjem kakršnihkoli besedil ni imel nobene povezave. Od narave, gozda, dreves in živali do pisane besede je zelo daleč.

Pisanje za ljubi kruhek je vsebinsko omejeno in včasih resnično dolgočasno. Področji, ki ju pokrivam v svojih besedilih, sta zelo široki. In če bi imel možnost iz tega pobegniti, ne bi odlašal niti sekunde. V delu, ki ga opravljam uživam in ni mi težko sesti pred računalnik in začeti ustvarjati besedila, vendar pa mi je vse to delo bilo vedno le neka obrobna dejavnost in neko nujno zlo – za ljubi kruhek. In danes je to moja glavna dejavnost. Za ljubi kruhek.

Ko takole v službi kdaj pogledam na kak uraden dokument, kjer sem podpisan s svojim polnim nazivom, se vprašam, kako je mogoče, da delam to, kar delam? Kako je mogoče, da ne počnem stvari o katerih sem sanjal, ko sem pred leti vpisoval študij?

In, ko se vsak dan ukvarjam vsaj 8 ur s pisanjem, mi to nikakor ni dovolj. Pisanje za ljubi kruhek je ukalupljeno in brez možnosti izlivanja čustev. Zato zvečer sedem pred računalnik in ustvarjam besedila. Za dušo, ne za ljubi kruhek. Besedil se je od začetkov v prvi polovici devetdesetih let zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja, nabralo že kar nekaj. Od kar pa pišem za ljubi kruhek, se je hitrost nastajanja povečala, ker preprosto potrebujem protiutež, obenem pa tudi neko sredstvo za izlivanje lastnih čustev, misli in frustracij.

V zadnjem mescu je prišlo do preobrata. Prvič sem začutil željo, da bi napisal nekaj kar ne bo dolgo le nekaj strani. V glavi je nastala dolga zgodba, katere osnutek je že nekaj časa na papirju, spisanega pa je že tudi več besedila, kot sem ga kdajkoli do sedaj spisal v okviru ene zgodbe.

Seveda pa tako pisanje zahteva svoj čas. Je garanje. In časa ni ravno na pretek, saj je treba delati tudi za ljubi kruhek. In, ker sem družabno bitje, ne smem zanemarjati druženja s prijatelji in prijateljicami. Tako ostane na teden le nekaj uric, ki jih imam na voljo.

Zato, draga bralka, dragi bralec, ti sporočam, da bo v prihodnje morda na Krtkovih dnevih manj zapisov, saj bom več časa posvetil pisanju te dolge zgodbe. To nikakor ne bo pomenilo, da sem prenehal s pisanjem.

Ali bo ta daljša zadeva kdaj napisana, ne vem. Ali bo kdaj kje objavljena, ne vem. Če mi je ne bo uspelo dokončati, potem bo tisto, kar bo napisano, zagotovo objavljeno tu. Če mi jo bo uspelo dokončati, jo bom verjetno objavil ali na Krtkovih dnevih, ali kje drugje na spletu. Seveda bo povezava sledila. In verjetno se sedaj sprašujeta, draga bralka in dragi bralec, kdaj bo mogoče brati to besedilo. Kdo bi vedel. Morda letos, morda drugo leto, morda … Ne vem. Takrat, ko bo končano.

Slika: Meredith Dillman - Moonlit Romance (© Meredith Dillman. Image used with permission)