Jutro na postaji

Jutranji mraz bode v lica. Pri vsakem izdihu se okoli obraza ustvari drobna meglica, ki se počasi dviguje in čisto neopazno razblini v nič. Na tleh je hladen sneg, pohojen od stotine nog, ki gredo tu vsak dan. V kamniti steni zeva velika črna luknja. Ljudje se ozirajo proti njej in čakajo, kdaj bodo iz nje zaslišali značilni zvok jutranjega vlaka, ki jih bo odrešil čakanja na mrazu. V oddaljeni cerkvi začnejo biti zvonovi. Enakomerno, brez čustev. Na postajo priteče starejši gospod. Na obrazu se mu izriše olajšanje, ko ugotovi, da so še vsi na postaji. Nekdo zakašlja. Iz predora se zasliši enakomerno topotanje, ki postaja vedno glasnejše. Ljudje postanejo nemirni in začnejo iskati mesto, kjer naj bi se odprla vrata. Mlad študent zadihano priteče na postajo, ko se vlak ustavi. Prišel je še ravno pravi čas. Potniki se vkrcajo in vlak počasi odpelje. Postaja ostane prazna, le hladni veter se sprehaja po njej in čaka na naslednje potnike, da se bo z njimi igral.