Aleja razbitih sanj

Bil je nek povsem brezvezen dan. Nič posebnega. Na Bližnjem vzhodu so se spet streljali, na vaški cesti je nekdo pijan zletel s ceste, v velikem mestu so nekoga zabodli in hrabri gasilci so rešili družino pred tem, da bi se zadušila v lastnem stanovanju. Tudi moje razpoloženje je bilo podobno. Brezvezno. Nisem vedel, kaj bi počel sam s seboj in sem se sprehajal po mestu. Brez cilja, zgolj da je mineval čas. Temne ulice so osvetljevale le ulične svetilke, katerih svetloba se je odbijala od luž. Deževalo je. Ne močno, a ravno dovolj, da so se ljudje raje skrivali doma, kot pa da bi se sprehajali naokoli. Hodil sem po širokih ulicah in po majhnih ozkih uličicah, kjer sta se pešec in avtomobil komaj srečala.

Dolgo sem hodil in okolice sploh nisem zaznaval. Bila je zgolj del poti, poti brez cilja. A okolica je začela vedno bolj siliti vame. Nisem in nisem je mogel odmisliti. Nekaj posebnega, nenavadnega je bilo v njej in to me je vedno bolj cukalo za ramo, kot bi hotelo reči: „daj, poglej okoli sebe. Nisi sam tukaj. Mnogo ljudi je tu, ti pa jih ne vidiš!“ Zato sem se ozrl okoli sebe in zagledal množico različnih ljudi. Presenečen sem bil saj jih nisem pričakoval, niti nisem vedel, od kod so se vzeli. Kar nenadoma so bili tu.

Hodil sem in jih opazoval. Niso se zmenili zame in počutil sem se, kot da sem zanje neviden. Kot da bi lahko stopil skozi človeka, tega pa ne bi niti zaščemelo po nosu. Vsak človek je bil nekaj posebnega in na vsakem sem zaznal, da ga nekaj teži. Nekatere celo tako, da so bili videti, kot da se odločajo le še med vlakom in vrvjo in, da edino, kar jih še drži pri življenju je dejstvo, da ne enega ne drugega niso imeli pri roki.

Mali fantek, morda mu je bilo 5 let, lahko tudi kako leto manj, je jokal. V joku ni bilo zaznati trme, ki je tako značilna za otroke, ko hočejo imeti nekaj, česar ne bodo dobili, temveč je bil poln žalosti. Solze so mu drle po obrazu in iz nosa mu je visela majcena sluzasta svečka. Njegov jok je bil neutolažljiv in vedel sem, da ga ne bo nič ustavilo. Fantek si je želel majhnega bleščečega avtomobila, ki ga je oni dan videl v izložbi trgovine. Pred kratkim je imel rojstni dan in zelo si je želel, da bi ga dobil za darilo. Povedal je staršem in začel sanjariti. Predstavljal si je, kako bo s tem malim avtomobilčkom zmagovito dirkal po sobi. Zvečer ga bo položil poleg postelje in ga občudoval, dokler se ne bo potopil v svet sanj. Ko bo bolan, mu bo mali rdeči avtomobilček delal družbo. In srečen bo. Srečen majhen fantek z rdečim avtomobilčkom. Prišel je rojstni dan in dobil je darilo. A darilo ni bil majhen rdeči avtomobilčke, ki si ga je tako želel. In zato je neutolažljivo jokal.

Nekoliko naprej je sedel moški sredi tridesetih let. Dežne kaplje so mu polzele po obrazu. Ni se zmenil zanje. Nepremično je gledal predse. Takoj sem vedel, da je nekaj izgubil. Izgubil je dobrega prijatelja, s katerim se je družil že od otroštva. Skupaj sta preživela veliko lepih dni. Skupaj sta hodila v šolo, skupaj sta zapeljevala dekleta, kasneje, ko sta si že oba ustvarila družine, so skupaj dopustovali; poleti na morju, pozimi na smučišču. A vsega tega ne bo več. Pred kratkim sta imela dolg pogovor. O nekih nepomembnih stvareh in vsak je bil na svojem bregu. Sprla sta se in izrekel je nekaj besed. Bile so neumestne. Iz njega so priletele povsem brez premisleka. Ko jih je izgovoril, ga je prijatelj nekaj časa nemo gledal, nato pa je vstal in odšel. V slovo mu je rekel: „Zbogom. Naj ti bo življenje lepo še naprej.“ V tistem trenutku je spoznal, da je napravil veliko napako. Naslednji dan ga je skušal poklicati po telefonu. Telefon je zvonil v prazno. Čakal ga je pred stanovanjem, a ko ga je dočakal, je šel mimo njega, kot da ga ni. Škode, ki jo je napravilo nekaj tistih neumestnih besed, ni mogel več popraviti. In izgubil je prijatelja. Za vedno.

Zmrazilo me je. Izgubiti prijatelja, je hudo. Izgubiti dobrega prijatelja je še huje. Izgubiti ga po lastni krivdi pa je povsem nepredstavljivo. Pretresen sem šel naprej. Nisem vedel, kaj me bo čakalo. Prišel sem do ženske, ki je imela okoli 28 let. Njen trebuh je bil napet in okrogel. Bila je že precej daleč, v osmem ali devetem mesecu. Pogledal sem jo v oči. Imela je lepe oči, a njen pogled je bil, namesto veselja, poln razočaranja in strahu pred prihodnostjo. Njeno življenje je bilo kot življenje princeske. Spoznala je svojega princa, lepega postavnega in pametnega fanta. Njegova družina jo je sprejela, ravno tako njena njega. Skupaj sta potovala, se veselila, preživela nekaj žalostnih trenutkov in se poročila. Oba sta imela dobri službi. Dobro sta zaslužila, in kmalu sta si omislila lastno hišo. Toplega poletnega večera sta se odločila, da je čas za potomce. In je zanosila. Ker je on dobro zaslužil, je dala odpoved v službi in se povsem posvetila pripravi na otroka. Bolj ko se ji je trebuh večal, bolj je čutila, da med njima nastaja nek nenavaden prepad. Ni je več ljubkoval, vračal se je pozno, odhajal je brez pozdrava. Nekega dne pa je prišel domov. Na mizo, za katero je sedela in listala katalog z oblačili za novorojenčke, je položil svoj poročni prstan. Zlat obroček se je zalesketal in vprašujoče ga je pogledala. „Dovolj imam.“ Je rekel in odšel. Z odprtimi usti je gledala, kako je odhajal skozi vrata. Naslednji dnevi so bili polni agonije, nevednosti in strahu. Govorila je z njim, ga prepričevala, prosila, rotila. Tudi starši so ga prosili. Nič ni pomagalo. Dovolj je imel. In je šel. Ostala je sama. Brez zaposlitve, brez denarja brez doma. Nekaj dni pred porodom.

Pretresen sem šel naprej in se spraševal, kako se lahko zgodi kaj takega. To se je spraševala tudi nesrečnica. Odgovora nisva vedela ne jaz, ne ona.

Večerni sprehod se je začel razvijati v pravo nočno moro. Vse kar sem želel, je bilo brez misli tavati po mestu in se odpočiti od vsakdanjega stresa. Sedaj pa sem postajal vedno bolj pretresen in bal sem se, kaj bom nocoj še doživel. A obrniti nazaj se nisem mogel, saj me je ta ulica vlekla vase. Počutil sem se, kot da sedim v drvečem avtomobilu na vožnji skozi nedokončani predor. Na koncu me, namesto luči, čaka velika kamnita stena.

Naslednja, ki sem jo na svoji poti srečal, je bila starejša gospa. Sivi lasje in zguban obraz je kazal, da ima okoli 75 let, morda kako leto več. Počasi se je bližala svojemu koncu, ko bo svoje poslanstvo predala svojim potomcem. A potomcev ni bilo več. Imela je dva krasna otroka. Sina in hčerko. Oboževala ju je. Oba sta odrasla in počasi začela ustvarjati svoji družini. Takrat pa se je zgodila prva nesreča. Sin je veliko potoval po svetu. Bil je fotoreporter in privlačila so ga vojna žarišča. Bil je zelo uspešen in prejel več nagrad. Vendar pa to ni bil posel za družinskega človeka. S svojim dekletom je že načrtoval poroko in potomce, zato se je odločil, da gre še na zadnje potovanje. Na tisto končno reportažo s katero se bo poslovil od vojnega poročanja. Šel je. Vrnil se ni. Njegovo vozilo je zapeljalo na skrito mino in se razletelo na tisoče drobnih koscev. Sinovo izgubo je težko preživela. Ostala ji je še hčerka, ki ji je rodila dva čudovita vnučka. Prav oboževala ju je in za njiju bi naredila vse. Nekaj dni nazaj pa se je zgodila nesreča. Ko so se vračali z obiska pri njej, je v njihov avtomobil, ki ga je vozil zet, trčil velik tovornjak. Porinil jih je v kamnito brežino, kjer se mali avto ni mogel upirati sili velikega tovornjaka. Zjutraj sta jo obiskala policista. Prišla sta sklonjenih glav. Takoj je vedela, da se je zgodilo nekaj groznega.

Vsaka zgodba je bila hujša. Z velikim cmokom v grlu sem šel naprej in zagledal najstnika, ki je tiho ihtel. Kaj se je pa temu nesrečniku zgodilo, sem se vprašal. Pogledal sem ga v obraz. Na obrazu je bilo polno mozoljev in nekako sem domneval, da ima okoli 16 let. Ni mi bilo jasno, kaj se mu je zgodilo, saj je to obdobje, ko je človek na pragu življenja in poln sanj o prihodnosti. Obraz je bil poln starih sledi solza, rdeče oči pa so bile povsem suhe. Toliko je že prejokal, da ni imel več solza. Imel je dva dobra starša in sestrico. Živeli so dobro in med seboj so se dobro razumeli. Sorodnikov niso imeli, zato so bili velika majhna družina. Starše je imel rad, kakor tudi sestrico. Med zimskimi počitnicami je šel s prijateljem in njegovimi starši smučat na bližnje smučišče. Dan je bil sončen in smuka je bila ugodna. Dobre volje so se vračali proti domu. Kljub temu, pa, bližje kot so bili, bolj tesno mu je bilo pri srcu. Ni vedel, zakaj. In ko so zavili v ulico, kjer je bil doma, so zagledali velike rdeče gasilske avtomobile in množico gasilcev, ki so hiteli sem ter tja. Odprtih ust so se približevali, dokler se ni po avtu razlegel krik, kot krik smrtno ranjene zveri. Hiše ni bilo več, staršev ni bilo več, sestrice ni bilo več. Ostal je čisto sam, brez doma, brez družine, brez vsega.

Nisem si upal več naprej. Ta zgodba me je tako pretresla, da so nenadoma vsi moji problemi postali povsem nepomembni. Spraševati sem se začel, kako sem zašel v to grozno ulico trpljenja. A druge poti, kot le naprej, ni bilo. S tresočim korakom sem nadaljeval pot in upal, da je bo čim prej konec.

Dež je ponehal. V daljavi sem zagledal semafor. „Križišče! Izhod,“ sem pomislil in stekel kolikor so me nesle noge. Nisem se oziral ne levo, ne desno, kjer so bili ljudje. S kotičkom oči sem opazil, da so začeli proti meni stegovati svoje roke. Bile so koščene, njihovi pogledi pa stekleni. Zamižal sem in upal, da bo ta groteskna slika izginila, da je vse skupaj le plod zablodelih misli. Odprl sem oči. In zagledal taksi, ki se je približeval z leve. Pomahal sem in, ko se je ustavil, vstopil. Zaprl sem vrata in voznik je odpeljal. Skozi zadnjo šipo sem pogledal nazaj proti tej grozni ulici. Videl sem množico ljudi z razbitimi sanjami.