Pozabljena dolina

Po široki, s travo poraščeni dolini je pihal rahel jesenski vetrič. Gore, ki so obdajale ta osamljeni kotiček sveta, so bile visoke in skalnate. Najvišje vrhove je že pobelil sneg. Po sredini doline je tekel potok. Ker že nekaj časa ni bilo poštenega dežja, je bil majhen. V široki beli strugi ga je bilo komaj opaziti. Spomladi, ko se je talil sneg, se je spremenil v rečico kristalno čiste snežnice, ki se je lesketala v toplem soncu. A ob dežju, takrat ni bil potok, niti ne živahna rečica. Ob dežju se je spremenil v grozeči hudournik, katerega bučanje se je slišalo tudi v najbolj oddaljenem kotičku doline.

Od struge se je dolina na obe strani rahlo dvigovala. Ta del je bil poraščen s travo, ki je ni nihče kosil. Pozno poleti so se travne bilke posušile in ostale kot neskončna preproga, ki je že ob najmanjši sapici valovila, kot širno morje. Tu in tam je raslo osamelo drevo. Skrivenčene rasti se je vztrajno upiral vetru, ki je ob mrzlih zimskih dnevih dosegal velike hitrosti, delal zamete in odnašal vse, kar ni bilo pritrjeno. Nekoliko višje, se je začel gozd. Med seboj so se prepletale temne smreke in svetle bukve. Poleti je bil gozd temačen, pozimi, ko so bile bukve brez listja, pa so tla obsijali redki sončni žarki. Tu in tam je strumno rasel macesen, ki je kot pastir čuval druga drevesa. Jeseni so bukve pordečele in macesni porumeneli. Gozd je postal živahen kot velikonočna pisanica. Če je bila jesen lepa, je bila dolina pisana, če pa je bila deževna in hladna, pa se je hitro spremenila v zaspano princesko, ki čaka, kdaj se ji bodo oči dokončno zaprle in se bo podala v sanjski svet.

Pozimi je dolina počivala. Sneg je prekril travo in drevesa. Ptice in druge živali so se umaknile v dolino, le veliki planinski orli so ob lepem vremenu krožili nad belino in iskali neprevidno žrtev. Tu in tam je bilo najti sledi planinskega zajca. Pozimi je tu vladala popolna tišina. Le veter je pel svojo melodijo in se igral s snegom: tu zamet, tam snežni valovi; ta hip tako a že čez nekaj trenutkov drugače.

Po dolini se je vila ozka pot. Komaj vidna saj je po njej redko stopala človeška noga. Videti je bilo, kot da pride iz nič in se nadaljuje v nič. V primerni razdalji je sledila strugi potoka. Ne preblizu, da je ne bi odnesla voda in ne predaleč, da bi utrujeni popotnik moral napraviti velik ovinek do osvežujoče vode. Ob poletnem soncu je bila bližina vode vedno dobrodošla. Čeprav je bilo visoko, je bila hoja po soncu lahko precej naporna.

Nekje na začetku zgornje tretjine doline je pot zavila nekoliko stran od struge proti gozdu. Nekje na polovici razdalje se je končala pred kočo iz lesenih brun. Svetlo rjave barve, krita s skodlami, se je smejala v jesenskem soncu. Polkna so bila odprta in iz dimnika se je vil hudomušen bel dim, ki je oznanjal, da je nekdo doma. Pred vhodom je bila klop, kjer se je bilo mogoče nastavljati toplim sončnim žarkom. Vhodna vrata so bila odprta. Iz notranjosti se je na prosto širil vonj po domači goveji juhi.

Sonce je bilo nizko na nebu, a do večera je bilo še daleč. V zraku je bilo slutiti zimo. Če si dobro prisluhnil, je bilo slišati le rahli vetrič, ki je mirno pihal vzdolž doline. Sem in tja se je oglasila ptica.

Tišino je v vsake toliko časa prekinil top udarec sekire. Desno od koče sta bila dva velika kupa drv: razsekana in nerazsekana. Med njima je bila tnala, kamor je polagal polena s prvega kupa. Na tnalo je položil novo poleno. Z obema rokama je dvignil veliko sekiro visoko nad glavo, da se je rezilo zalesketalo v soncu. Razgaljeni in potni roki sta se svetili v soncu in jasno so se videle napete mišice. Sekira je začela padati proti polenu s sivim lubjem: bukovem polenu. Topo je zaropotalo in poleno se je razklalo na dva dela. Sekiro je odložil poleg tnale in si z roko otrl potno čelo. Globoko je zajel gorski zrak, da so se mu močno napele prsi. Ko je začutil, da je zrak dosegel še zadnje pljučne mešičke, je počasi izdihnil. Ozrl se je po visokih vrhovih. V njegovih očeh je bilo mogoče razbrati žalost, razočaranje in vdanost v usodo. Popravil si je zavihani rokav kariraste flanelaste srajce. Pogledal je oba kupa lesa, ki sta bila sedaj približno enako velika. Na tnalo je položil novo poleno in dvignil sekiro. Topo je zaropotalo, ko je sekira udarila.

V daljavi se je zaslišal klic ujede, ki je visoko nad dolino oprezala za plenom. Njena krila so natančno lovila vzgonske vetrove. Z repom je samozavestno krmarila skozi zrak in z ostrimi očmi pregledovala pokrajino pod seboj.

Iz notranjosti koče je bilo slišati žvenket krožnikov. Bližal se je čas opoldanskega obeda. Nekaj časa je bilo vse tiho. Nato pa je vhod v kočo okrasila ženska s črnimi skodranimi lasmi, ki so se ji razlivali preko ramen. Nežen obraz se je zaključeval z rahlo ošiljeno brado, sredi katere je bila majhna, komaj opazna vdolbinica. Oblečena je bila v dolgo obleko, ki je na hitro spominjala na bavarsko nošo. Zgoraj oprijeta, z velikim izrezom, ki je poudarjal napete prsi, spodaj s širokim krilom, ki je segal skoraj do tal. Z velikimi rjavimi očmi, v katerih bi se lahko naključni opazovalec izgubil, je premerila svet pred seboj. Njen pogled je bil sproščen, brezskrben, a poln žalosti in razočaranja. Zavzdihnila je. Zazrla se je v oddaljeno strugo potoka, kjer se je lesketala voda in žgečkala njen pogled.

»Kosilo!«

Sedela sta za veliko leseno mizo, ki je bila v levem delu koče. Notranjost koče je bila brez sten z izjemo kopalnice in stranišča tik ob vhodu. Kočo je grel zidan štedilnik z veliko litoželezno ploščo za kuhanje, ki je bil nameščen na sredino prostora. Na desni strani je bilo nekaj omar in lesena postelja. Nad posteljo sta se vrtela dva rdeča srčka. Stene so imele veliko oken, zato je bilo v koči svetlo. Zvečer je za razsvetljavo skrbelo nekaj petrolejk, ki so bile pripete na steno med okni. Ob mizi sta bila dva stola in klop.

Iz krožnikov z govejo juho, se je kadilo. Ker je bila prevroča, se je z žlico igral z rezanci. Rezance, ki jih je delala, je oboževal, saj so ga spominjali na babičine. Bili so tanki, močne rumene barve in polnega okusa.

»Koliko časa boš še sekal drva,« ga je tiho vprašala.
Pomislil je.
»Še za kake štiri dni jih je. Sledi pa še zlaganje. Trajalo bo vsaj še teden dni, da zaključim. Veliko jih je.«
»Pa jih bo dovolj,« je zaskrbljeno vprašala in se prazno zazrla skozi okno, kot da bi šlo zgolj za vljudnostno frazo.
»Mislim, da jih imava dovolj vsaj do poletja. Tudi če bo zima zelo mrzla, jih ne bi smelo zmanjkati vsaj do aprila.«
»Snega bo veliko in ne bova mogla po nova.«
»Lansko zimo sva imela približno četrtino manj drv, pa naju ni zeblo,« ji je skušal razbliniti skrbi.
»Res je,« je zamišljeno odvrnila.

Od njunega prvega srečanja je minilo že veliko let. V srečanje sta bila prisiljena. Tako kot sta bila prisiljena, da sta skupaj delala in živela. A ta prisila je ni motila. Kmalu po prvem srečanju, sta se zaljubila in njuna ljubezen je trajala in trajala. Še vedno ga je ljubila, kot ga je ljubila tisti dan, ko jo je prešinilo, da ga ljubi. Bilo je sredi dne, ko ji nekaj ni šlo od rok. Besna je s prsti bobnala po mizi, saj ji je računalnik vztrajno prikazoval številke, ki se niso ujemale z njenim načrtom. Skoraj neopazno je pristopil k njej in ji svojo veliko roko nežno položil na ramo. Vprašal jo je, če ji lahko kako pomaga. V tistem trenutku se je zavedla, da ga ljubi. V trenutku jo je minila slaba volja. Izvila se mu je izpod roke, vstala in ga hitro poljubila. Minevala so leta in njena ljubezen ni nikoli minila. Ker je v njem občudovala sočutnost, prijaznost in pripravljenost pomagati sočloveku; kadarkoli.

V srebala sta vročo juho, ki se ni in ni hotela ohladiti.
»Imava dovolj hrane? Drva še lahko priskrbiva, s hrano pa bo bolj težko.«
»Nič ne skrbi. Klet je polna. Vsega imava dovolj in bojim se, da ne bova mogla vsega pojesti. Gob sva letos toliko nabrala, da lahko vsak dan jeva gobovo juho. Prav lepo so se posušile.«
»Dobra letina je bila letos. Kaj pa meso? Se ne bo pokvarilo?«
»Naj se ne bi. Je dobro presušeno.«

Zatopil se je v juho. Zimske prehrane ni najbolj oboževal, saj je bilo premalo mesa, pa še to je bilo sušeno.

Tiho sta nadaljevala z obedom. Vsake toliko časa jo je pogledal. Zdelo se mu je, da se po tolikih letih ni nič postarala in je še vedno takšna dama, kot je bila nekoč. Že ob prvem srečanju mu je bila všeč. Vitko, lepo izoblikovano telo in iskriv pogled, to ga je začaralo. Ko pa jo je nekoliko bolje spoznal, se je vanjo zaljubil. Bil mu je všeč njen značaj. Bila je realna ženska, ki pa je znala sanjariti. Česar se je lotila, je hotela pripeljati do konca. Če ji to ni uspelo, je bila najprej besna, nato žalostna. In, če ji je kdo tedaj priskočil na pomoč, se je razveselila, kot se razveseli majhen otrok nove igrače. Ljubil jo je s telesom in z dušo. Brez nje si ni mogel predstavljati življenja. Dopolnjevala ga je na vseh področjih. In najbolj ga je bilo strah, da jo bo izgubil.

Skozi okno je na mizo sijalo sonce in se igralo s paro, ki se je dvigovala s krožnikov.
»Tiho si danes,« je šepnila.
»Ti tudi. Le zakaj, se sprašujem.« Ton glasu je bil sarkastičen.
»Le zakaj,« se je vprašala v enakem tonu.
Odložil je žlico, da je glasno zaropotala. Razdraženo jo je pogledal naravnost v oči.
»Ni moja krivda, da sva se znašla tukaj.«
»Moja tudi ne,« je zamišljeno in otožno odvrnila. »Ampak ti si vrgel puško v koruzo!«
»Kaj pa bi lahko naredila? Sama veš, da drugega izhoda ni bilo. Ali pristaneva na njihove pogoje, ali pa bi trpelo na milijone ljudi.«
Postal je razdražen. Porazov nikoli ni dobro prenašal in o njunem največjem in končnem porazu je nerad govoril.
»Gotovo je obstajala boljša rešitev. Ne pa tole, ko sva povsem neuporabna in zgolj čakava na lastni konec! Pri vsem skupaj pa sva tako rekoč na milost in nemilost prepuščena njim!« Tudi ona je postala razdražena in začela povzdigovati glas.
»Si imela takrat rešitev?«

To vprašanje jo je zadelo v živo. Takrat ni imela rešitve. Ko se je vse skupaj dokončno zapletlo, ni imela izhoda v sili, ni imela rezervnega načrta. Tudi on ga ni imel. Oba sta se znašla povsem nepripravljena v položaju, iz katerega ni bilo rešitve. Njun propad je bil posledica večletnega vztrajnega dela velike skupine ljudi, ki jih je njuna uspešnost močno ogrožala. Bila sta tako uspešna, da so začeli izgubljati oblast nad množicami. Odločili so se, da ju popolnoma uničijo. In jim je uspelo. Počasi, vztrajno in s podlimi potezami, so ju stisnili v kot. Ko sta se tega zavedla, je bilo prepozno. In potonila sta kot paradna bojna križarka, ki ji torpedo razcefra trup. Počasi in s stilom. Mislila sta, da sta imela srečo, ker sta na koncu ostala živa, dejansko pa se ju niso upali likvidirati. Bila sta preveč vplivna za kaj takega. Zato so ju zaprli v to oddaljeno gorsko dolino, kjer bosta pozabljena od vseh dočakala konec svojih dni.

Molčala je.
Njen molk ga je pomiril. Zavedal se je, da vsa njena jeza izhaja zgolj iz nemoči. Tudi sam jo je čutil. Uporabil jo se pri sekanju lesa.
»Imaš morda danes rešitev?« Vprašanje je zastavil z mirnim glasom, saj ni želel spodbujati njene jeze.
Zazrla se je skozi okno. Gledal je njene oči in opazil, da se ji nabirajo solze. Vstal je in prisedel k njej na klop. Z roko jo je objel preko ramen. Naslonila se je nanj in tiho zaihtela.
»Saj je vse dobro. Nisem te želel prizadeti.«
»Saj nisi ti kriv,« je tiho zahlipala.
Nežno jo je božal po glavi, ona pa je ihtela.

Ko se je pomirila, je vzdignila glavo in šepnila: »Ne. Tudi danes je nimam.«
»Ne očitaj si. To so bile stvari, ki so naju močno presegale. Če bi bila bolj pazljiva, ne bi bilo nič drugače. Najina usoda je bila zapečatena v tistem trenutku, ko sva sprejela delo. Od takrat naprej je bilo vse skupaj le še vprašanje časa.
»Pa si ti to takrat vedel?«
»Ne. Do tega sem prišel v teh zadnjih treh letih, ko sem tisočkrat premlel vse kar sva naredila, vse kar se nama je zgodilo. Ugotovil sem, da edina rešitev bi bila, da bi postala natanko takšna, kot so oni. Pokvarjena, zahrbtna, vase zagledana. Sama veš, da nisva taka.«
»Ne nisva. In tudi nikoli ne bi želela biti takšna. Raje takoj umrem.«

V prostoru je bilo slišati le prasketanje ognja v štedilniku, ki še ni ugasnil. Tišino je pretrgala z vprašanjem: »Bi ti lahko bil tak?« Pogledala ga je naravnost v oči.

Zamislil se je. Bi lahko sočloveku zabodel nož v hrbet? Bi ga lahko gledal v oči in mu lagal? Bi lahko kradel? Bi lahko izkoriščal soljudi? Bi lahko gledal človeka, ki krvavi in mu ne skušal ustaviti krvavitve?
»Ne,« je odvrnil odločno. »Če bi lahko bil tak, ne bi bil sedaj tukaj s teboj.«
Svoje ustnice je pritisnila na njegove in ga strastno poljubila. Poljub ji je z enako strastjo vrnil.

Vrnil se je na stol.
»Veš kaj vidim, ko te pogledam v oči?«
To vprašanje je imela rada. Kadarkoli jo je tako vprašal, je odgovorila nikalno, nato pa je bila deležna vsaj enega komplimenta.
»Ne,« je s pričakovanjem, da ji bo vsaj malo poživil ta žalostni dan odgovorila.
»Žalost. Vidim žalost!«

Odgovor jo je presenetil. Vendar je hitro dojela, da v tem trenutku res ni mogla pričakovati komplimenta.
»Tudi ti imaš v očeh žalost. In razočaranje.«
»Vem,« je zamišljeno odvrnil. »Še vedno nisem sprejel poraza. Tako kot ga nisi ti.«
»Res je.«
»Sprašujem se, ali bova kdaj sprejela ta najin življenjski poraz? Bova še kdaj zaživela sproščeno in neobremenjeno?«
»Ne vem. Res ne vem. ... Meni je tako hudo. Hudo mi je za vse tiste ljudi, ki so videli svetlo prihodnost, zdaj pa jih je zajela tema.«
Globoko je zavzdihnila in po obrazu ji je stekla debela solza. Obrisala si jo je z rokavom.
Z žalostnim in tihim glasom ji je skušal odgovoriti: »Tudi meni je hudo. A kaj naj narediva? Midva sva zgodovina. Pisala sva zgodovino nekaj let, zdaj pa sva sama postala zgodovina. Vendar, res ne moreva nič narediti. Če bi karkoli poskušala, bi se najino življenje takoj končalo. Odšla bi v večnost! Si to želiš?«
»Prej ko slej bova odšla v večnost.«
»Pa si želiš prej ali slej?«
Odložila je žlico in se zazrla vanj. Vedela je, da si je sama kriva, da je dobila takšno vprašanje. Najraje bi mu odvrnila 'prej' le da bi ga razdražila. Vendar pa ne trenutek ne tema nista bila primerna za takšne neumnosti.
»Ljubim te. Ljubim te z vsem svojim srcem in rada bi, da bi najina ljubezen trajala večno!«

Nasmehnil se je. Odgovor je bil dober. Odložil je žlico in vstal. Začudeno ga je pogledala. V očeh se mu je zaiskrila iskrica sreče. Ponudil ji je roko. Sprejela jo je in vstala. Odpeljal jo je skozi vrata na plano. Še vedno je sijalo sonce le veter se je nekoliko okrepil. Stegnil je levo roko proti središču doline in jo počasi premikal navzgor do najvišjega vrha, nato pa od enega do drugega, kot da bi jih hotel vse objeti.

»Vidiš to dolino? Vidiš te gore?«
»Vidim.«
»Njim je popolnoma vseeno za preteklost in za prihodnost. So bili tukaj včeraj, so tukaj danes in bodo tukaj jutri. Neodvisno od tega ali bova midva tu ali ne. Čeprav težko sprejmem, da sva ostala brez vsega in da ne bova nikoli več zapustiti te doline, v svojem srcu čutim, da vse, kar sva naredila do tistega dne pred tremi leti, je bilo dobro. Če bi lahko ponovil, bi vse naredil še enkrat povsem enako. Mislim, da sva v tistem času naredila veliko dobrega. Zdaj sva tu. V tej lepi dolini. Ti, jaz in najina ljubezen. Ljubim te in s teboj si želim preživeti preostanek dni. Nikjer in nikoli mi ni bilo lepše, kot mi je sedaj tukaj, s teboj. Čisti zrak, lepo okolje in nobenih velikih skrbi. Zgolj drva in ozimnica.«

Z besedami ji je segel v dno duše. Ni vedela, kaj naj reče. Zato ga je poljubila. Strastno.

Veter je s tal pobral suh bukov list in ga začel vrtinčasto dvigovati. Dvigoval ga je višje in višje in ni bilo videti da ga bo še kdaj spustil na tla. Zaljubljenca sprijeta v večnem objemu, sta postajala vedno manjša in manjša, manjša je postajala tudi koča z dimnikom. Oddaljevala se je dolina, dokler je niso zakrile visoke gore, pobeljene s snegom. Gore so postajale vedno manjše in ko se že skoraj izginile za obzorjem je veter popustil in list se je začel počasi spuščati proti tlom velikega mesta. Ker je bil visoko, je minilo veliko časa, preden je dosegel črni asfalt glavne ulice. Ležal je na tleh s sporočilom iz pozabljene gorske doline, a za mimoidoče je bil le smet, ki jo je treba počistiti. In prišel bo čistilni stroj, ki bo posesal list ter ga odvrgel na mestnem smetišču. Tam bo razpadel v nič.

Fotgrafija: Krtek.