Prazna postelja

Skozi težke zavese se so se skušali prebiti navihani sončni žarki in razsvetliti notranjost spalnice. Počasi sem odprl veke in se zazrl v bel strop, ki je visel nad menoj. Počasi so se začele porajati misli, ki so jih vzpodbujali spomini na minule dogodke. Obrnil sem se na desni bok. Poleg mene je zevala velika praznina, tako velika kot je bila praznina v mojem srcu. Blazina že dolgo ni bila prekrita z dolgimi rjavimi lasmi in rjuha ni več božala žametne kože. V zraku sem še vedno čutiti tisti prepoznavni vonj po njej. A nje ni bilo. Odšla je. Davno. Ostali so le spomini in prazna postelja.