Povsod bele stene. Levo, desno, spodaj in zgoraj. Kamorkoli se je ozrl, so vanj kričale bele stene. Njihovo kričanje je bilo preko meje znosnosti. Strmel je najprej v eno smer. Ničesar drugega ni bilo kot le belina. Moreča, svetla belina. Sončna svetloba, ki je padala skozi majhno lino visoko zgoraj je belino še poudarila. Težko je gledal. Oči so ga bolele. Obrnil se je. Zopet bela stena. Ta ni bila obsijana s soncem. Ta je bila nekoliko temnejša. Vendar še vedno enako bela kot stena, ki jo je gledal prej. Belina ga žgala, ob pamet pa ga je spravljala tišina. Bilo je tako tiho, da je slišal bitje lastnega srca. Nič drugega. Bolj je skušal zaznati vsaj en zvok, bolj neprijetno se je počutil. Želel si je da bi slišal škripanje zavor ali petje ptic ali zgolj tlesk, ki ga povzroči premik stikala luči. Vendar ni slišal ničesar. Le bitje lastnega srca.
Belina in tišina sta ga razjedali. Čutil je, kako razpada. Ne telesno; bil je v dobri formi in bi brez težav zdržal še nekaj dni. Razpadal je duševno. Čisto počasi, košček po koščku je izgubljal razum. Še dan ali dva in ostalo ga ne bo nič več. Takrat ne bo več človek, temveč žival brez razuma. Bele stene in tišina so bile ubijalec razuma. Na koncu je ostalo le še telo.
Strah ga je bilo, a ni mogel narediti ničesar, ker so bile tu bele stene. Nanj so pritiskale z vso silo. Izpustil je krik umirajoče živali. Nihče ga ni slišal, saj se je izgubil v belih stenah.
Srce mu je bilo hitro. Vsak udarec je pomenil, da je bližje koncu. Strah ga je bilo beline in tišine. To je bilo edino kar je še čutil. Vse ostalo se je že izgubilo. Sonce na steni je izginilo, belina pa je ostala. Neskončna belina. Tišina. Praznina. Bela. Bela barva. Povsod bela barva. Veliko bele barve. Bela, tišina, bela, tišina, bela tišina.
Tišino je razparal zvok odpiranja težkih belih vrat. Vstopila sta dva visoka moška v rjavih uniformah. Pobrala sta drhteče telo, ki je ležalo na tleh in ga odnesla. Za seboj sta zaprla vrata in sobo je ponovno napolnila tiha belina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar