Mojčina solza

Mojca je ležala v postelji. Minilo je že tretje leto, odkar je legla. Nekega sončnega pomladanskega dne se ji je podrl svet. Morala se je odpovedati vsemu, kar je razveseljevalo njene sovrstnice. Svet igre, veselja in brezskrbnosti je zamenjala s sterilnim in dolgočasnim svetom bolnišnice.

V sobi je bila sama. Stene so bile prazne in monotone. V kotu, ob postelji, je bila stara bela omarica, ki se je komaj držala skupaj. Postelja je bila železna in neudobna. A Mojce to ni motilo. Vseeno ji je bilo. Vedela je, da nikoli več ne bo vstala. Da ne bo nikoli več tekala po zelenem travniku in lovila pisanih metuljev. Njeno življenje se je končalo pred tremi leti, ko so jo sprejeli v bolnišnico. Čakala je le še na zaključek.

Po licu ji je stekla drobna solza. Pogledala je skozi okno. Debele dežne kaplje so polzele po okenskem steklu in risale neprestano spreminjajoče se črtaste vzorce. Nebo je bilo sivo in turobno. V tem trenutku bi dala vse, da bi še enkrat začutila dežne kaplje na obrazu. Nič je ne bi motilo, da bi bila v nekaj minutah povsem mokra. Plesala bi med dežnimi kapljami, da bi voda iz luž škropila na vse strani. Smejala bi se.

Zavzdihnila je. Ničesar ni čutila. Ne rjuhe, ne vonja, ki se je širil iz bolnišnične kuhinje. Ničesar. Vse je bilo sivo.

Počasi je zaprla izmučene veke. Še enkrat je globoko vdihnila in počasi izpustila zrak. Nenadoma je na robu postelje zagledala drobceno vilo. Bila je neizmerno lepa in na obrazu je imela ljubek nasmeh.
»Pridi, greva plesat,« ji je hudomušno pomežiknila.
»Ne morem,« je odvrnila Mojca.
»Nič ni nemogočega. Dvakrat zamahnem s paličico in že bova hiteli na plesišče pod oblaki!«
Vila je spretno zavihtela paličico in Mojco je prekril droban zlat prah.

Začutila je, da si ji v telo vrača življenje. Počasi je pomigala s palcem na levi nogi, in se od veselja zasmejala. Hitro je pomigala še s palcem na desni nogi. Ni mogla verjeti, da se lahko spet premika. Nenadoma je ugotovila, da se počuti zelo dobro in da je polna veselja.
»Prideš?« ji je pomahala vila.
»Seveda!« je vsa srečna odvrnila Mojca, skočila iz postelje in sledila vili. Stopili sta pod težke sive oblake in zaplesali v vrtincu melodije dežnih kapelj, da je voda škropila na vse strani. Mojca je bila srečna. Prvič po dolgem času.

V sobo je stopila starejša medicinska sestra. Pogledala je skozi okno in sama pri sebi zamrmrala: »kakšen turoben dan.«
Zagrnila je zavesi in se obrnila proti postelji. Še zadnjič je pogledala ta ljubek obraz, ki je negibno ležal v blazini. Pokrila ga je z rjuho in tiho odšla.