Nočno pisanje

V sobi je mračno. Od sončnega zahoda je minilo že veliko ur in skozi okna ne pada več topla sončna svetloba. V hiši je vse tiho, vsi so šli že davno v posteljo. Skozi zaprto okno je sem ter tja slišati le zvok osamljenega tovornjaka, ki po prazni cesti drvi proti svojemu cilju. Slike na stenah so le obrisi, ravno tako tudi rože, ki podnevi tako lepo ozelenijo ves prostor. Majhna lučka osvetljuje delovno mizo, na kateri je tipkovnica, monitor in miška. Iz zvočnikov prihaja glasba, ki se meša s klikajočimi zvoki tipk in se zliva v nočno harmonijo.

Hear me queen of light,
Help me through the night.
And deep inside,
Missing links are hurting,
Queen of light,
Tell me why,
You hide,
There behind the curtain.

Can you see me falling,
Can you hear me calling you.

Prsti hitro poskakujejo po tipkovnici in na zaslonu se izpisujejo črke, besede, stavki. Vsaka beseda, vsak stavek je opis sveta, sveta, ki obstaja le v glavi. Potujem od ene točke do druge in opisujem dogodke, opisujem ljudi, opisujem njihova čustva in opisujem njihova razmišljanja. V tej temni sobi je le moje telo. Je stroj za zapisovanje dogajanja v domišljijskem svetu.

Moje telo sedi za mizo, osvetljeno z majhno lučko. Prsti odskakujejo po tipkovnici in klikajoči zvoki se mešajo z melodijo iz zvočnikov.

Slika: Josephine Wall, Seasons of life