Nebo je turobno in sivo. Težke oblačne gmote so pridrvele zjutraj in prekrile modro nebo. Veselo sonce nas je grelo le kratek čas. Oblaki se med seboj prepletajo in še tako buden opazovalec ne razloči mej med njimi. Vse je eno. Enolično in turobno.Sivino popestrijo majhne temnejše pege. So kot pegice na obrazu male punčke, ki z balonom v roki teka po spomladanskem travniku. A te pegice, ki so na začetku čisto drobne, rastejo in prihajajo bližje. Bližje kot so, bolj razgibane postajajo. Različne oblike snežink se rišejo, ko se približujejo. In, ko te že skoraj požgečkajo po nosu, kjer se na toploti stalijo, je mogoče videti njihovo strukturo, ki spominja na razvejano pravljico dedka in vnučka, ki se počasi zibata v gugalniku ob toplem živahno poskakujočem ognju v kaminu.
Vendar se snežinke ne ustavijo. Ne prenehajo svojega plesa na glasbo hudomušnega vetra. Vrtinčijo se, potujejo gor in dol, levo in desno, a njihova pot je začrtana. Navzdol, navzdol! Počasi in s stilom. Tam spodaj, kjer se konča njihova pot, se sprimejo z drugimi snežinkami, ki so svojo pot že končale, in pobelijo ulico. Nekatere se za kratek čas ustavijo na pisanih dežnikih. Tam se združijo z drugimi in počakajo, da jih veter odpihne, ali pa jih človek otrese, ker dežnik postane pretežak.
Ljudje tam spodaj hitijo vsak na svojo stran. Gledajo snežinke in se zavijajo v tople zimske plašče, da jih veter ne prepiha do kosti. Nekateri se veselijo, drugi so zlovoljni. Vsem pa je skupno da gredo po svojih opravkih.
Slika: Pieter Bruegel the Elder - Zimska pokrajina z drsalci in pastjo za ptice (1565)
Ni komentarjev:
Objavite komentar