Jutro v pisarni

»Dobro jutro!« pozdravi mlad moški oblečen v črn suknjič in črne hlače. Bela srajca na njegovih ramenih je čisto brezhibna in pisana kravata, ki kraljuje nad njo malce razbije strogo podobo človeka.
»Poldne je že mimo,« pikro pripomni tajnica in doda: »Dober dan!«

Moški se v zadregi nasmehne in odide skozi vrata v pisarno. Zaloputne vrata za seboj in odvrže črn usnjen kovček, ki je počival v desni roki, na mizo. Le ta s treskom prileti na mizo in prekucne lonček s svinčniki, da se razlete po tleh.
»Sranje!« reče tiho in se počasi zvali v v velik usnjen naslonjač nasproti pisalne mize.

Jimova pisarna je tipičen primer pisarne vladnega uradnika. Vsaka stvar je na svojem mestu. Velika pisalna miza iz hrastovine je tako zloščena, da jo lahko uporabiš namesto ogledala. Na mizi je podolgovata črna lučka, ki poskrbi za potrebno razsvetljavo v večernih urah. Levo od lučke je mesto za lonček s svinčniki, ki so bili sedaj tako nesrečno raztreščeni po tleh, desno pa telefon. Desno od mize je manjša mizica z računalnikom, ki krajša tiste kratke brezdelne urice. Za mizo se bohoti veliko okno. Razgled iz 9. nadstropja je bil zadovoljiv, čeprav Jimu ni bil všeč. Raje kot mestni vrvež je imel podeželsko spokojnost in tišino. To je tudi najbolj pogrešal, odkar se je pred časom preselil v mesto. Zaposlen je bil v tajnem laboratoriju nekje v centru države, odkoder pa so ga preselil. Vzroka Jim ni nikoli izvedel.

V sobi sta bili leva in desna stena prekriti z omarami polni neuporabnih knjig. Najbolj je cenil čisto končno omaro, v kateri je hranil steklenice Whiskeya. Privoščil si ga je vsakič, ko je imel težave ali pa se je samo slabo počutil. Skratka kar pogosto. Levo in desno sta viseli dve oljnati sliki. Nista bili mojstrovini, vendar sta Jimu veliko pomenili, saj sta ga spominjali na otroštvo, ki ga je preživel v Teksasu na ranču svojega očeta. Bil je edini otrok številne družine, ki se je podal študirat; bil pa je tudi najbolj bister. Še vedno je pogrešal tista mirna jutra na ranču, ki so mu vlivala toliko življenjske energije. Zadnje čase je pogrešal to energijo in zato se je odločil, da si vzame daljši dopust in se vrne na ranč svoje družine.

Globoko je vdihnil, si z rokama prekril obraz, in izdihnil. Glava ga je še vedno bolela. Včerajšnja zabava je bila očitno predivja in je pustila debelega mačka, ki mu je sedaj neprestano cvilil po glavi. Poskušal se je spomniti dogodkov včerajšnjega večera, vendar bolj, ko se je naprezal, bolj ga je bolela glava. George, prijatelj iz študijskih let, mu je obljubil, da mu bo predstavil prijateljico svoje žene. Res so se dobili na zasebni zabavi v predmestju in družba je bila velika, celo nekaj znancev je bilo tam. Spomnil se je, da mu je George predstavil neko lepotico, vendar se nikakor ni mogel spomniti njenega imena. Zadnja stvar, ki jo je imel v glavi, je bilo pitje tequile. Do jutranjega sonca, ki ga je požgečkalo, ni bilo nič.

Jim je začel redno »tankati« whiskey, ko so ga premestili. Na svojem prejšnjem delovnem mestu je spoznal mlado znanstvenico in skupaj sta preživela veliko burnih noči. Bila sta najlepši par v laboratoriju. Ko je bilo njuno razmerje na višku, pa je prišel ukaz, da se mora preseliti v prestolnico, kjer bo začel delo v vladnem uradu. Šlo naj bi za nek tajen projekt v katerem naj bi odigral pomembno vlogo. S svojo ljubeznijo je moral prekiniti vse stike, saj so tako zahtevala pravila. Sedaj je čakal že pet let, da bi mu dodelili kašno primerno delo, vendar s tajnim projektom ni bilo nič. Čas, ki ga je imel na voljo, ni znal uporabiti drugače, kot da je utapljal žalost v alkoholu.

Zasliši se trkanje in vstopi tajnica: »Oprostite, da motim, vendar vas je iskal šef. Bil je besen, ker vas ni bilo tu in vam pustil tole.« V roke mu je porinila debelo ovojnico.
»Naročil je, da se mu takoj oglasite, ko boste pregledali vsebino,« doda.
»A je še kaj drugega,« zdolgočaseno vpraša Jim.
»Klical je neki George; dejal je, da vas pokliče kasneje, pa neka Linda je želela govoriti z vami in iskal vas je sekretar za varnost.«
»Hvala lepa Elizabeth,« se je nasmehnil Jim.
Tajnica mu je vrnila nasmešek, se zasukala na peti in odhitela iz pisarne.