Vojaček in njegov bobenček

Drobne bele snežinke padajo na belo snežno odejo, ki prekriva vrt. Bela snežena zavesa prekrije veliko smreko, ko se sneg vsuje z zgornjih vej. Rahel vetrič ščipa v lica in se igra z drobnimi snežinkami. Skozi okno je videti kamin, v katerem poskakujejo oranžni plameni. Po veliki sobi sipljejo oranžno svetlobo, ki na stenah ustvarja skrivnostne sence. Levo od kamina, v kotu, je novoletna smrečica. Njene veje se šibijo pod težo krogel, s katerimi je okrašena. V njih se odsevajo okrasne lučke. Pod smrečico je kopica daril. Nekatera so zavita v svetleči ovojni papir, druga imajo velike rdeče mašne. V sobi je prijetno toplo in v zraku je opojen vonj po cimetovih piškotih. Skrivajo se v pleteni košari sredi velike mize, na kateri kraljuje velik zlat svečnik s tremi slokimi svečami.

Med darili, pod novoletno smrečico, strumno stoji mali vojaček. Družbo mu dela vojaški bobenček. Z drobnimi paličicami v ritmu vojaškega marša udarja po njem. Je majhna igračka za majhnega dečka, ki se ga bo zjutraj tako zelo razveselil. A vojaček je žalosten. Njegovo srce krvavi.
„Kdo bo popravil moj boben? Kdo mi bo pomagal? Bo moj boben še kdaj lepo zvenel? Ko pride jutro, moram bobnati, da se me bo deček razveselil. Le kaj bom storil, če boben ne bo pravilno zvenel?“
Še naprej bobna v ritmu marša in upa, da bo bobenček začel pravilno zveneti. Srce globoko v notranjosti mu krvavi in na robu veke se mu nabira solza.

Še naprej bobna. Še naprej udarja ritme vojaškega marša. Še naprej se trudi, da bi bobenček začel pravilno zveneti. A pravega zvena ni in ni. Tedaj pa v kaminu nekaj zaprasketa. Sobo osvetli topla bela svetloba. Vojaček še naprej udarja po bobnu. Še močneje, še glasneje odmevajo takti vojaškega marša. In prišel je. Star gospoda oblečen v bel plašč, s sivo brado in kučmo na glavi. Prijazen nasmeh mu krasi lica. V roke vzame mali bobenček in ga z nekaj spretnimi potezami popravi.
Malemu vojačku se je utrnila solza sreče in srce mu je začelo igrati v ritmu vojaškega marša.

Zdanilo se je. Sneg je prenehal naletavati, ogenj v kaminu je že davno ugasnil in vonj po cimetu je zamenjal vonj po sveže pripravljeni žitni kavi. Mali vojaček je veselo udarjal po svojem bobenčku in po prostoru so se razlegali takti vojaškega marša. Vesel je bil, ker se mu je v tej noči uresničila največja želja. V božičnem jutru je razveseljeval majhnega dečka z vojaškim maršem. 

Vesel božič in prijetne božično-novoletne praznike želim vsem!

Paranoira

Med brskanjem po internetu sem nehote naletel na zanimiv slovenski film Paranoira. Čeprav je film moreč in mogoče ne najbolj primeren za ta decembrski čas, pa nekoliko odstopa od siceršnjih slovenskih filmov. Vse dogajanje ves čas spremlja glasba. Ni dolgih prizorov tišine, ki tako radi zamorijo. Priporočam ogled. Film traja le dobrih 11 minut.

Jesenske ljubezni (2. del)

Naslednjo jesen sem začel študirati. Študij je trajal kar nekaj let in v tem času sem spoznal kar nekaj žensk, ena pa mi je ostala dobro v spominu.

Prvo leto študija je bilo zame nekaj čisto novega. Postal sem vozač, nekaj kar so bili številni sošolci v srednji šoli. Navaditi se je bilo treba novega načina učenja, novega okolja in dejstva, da je bilo treba začeti vstajati pred šesto zjutraj, če sem želel pravočasno priti na predavanja. Naslednjih nekaj let sem bil kronično neprespan in za posledico sem dobil temne podočnjake, ki se jih nisem nikoli več znebil in me še danes pozdravijo vsako jutro, ko se pogledam v ogledalo. Spoznal sem tudi kopico novih kolegov in kolegic in med njimi mi je v oči padla Jana.

Jana je bila dolgolasa črnolaska s prijetnim obrazom. Govorila je s pravim gorenjskim naglasom in bilo jo je prav zanimivo poslušati. Redno sva se skupaj vozila z mestnim avtobusom od fakultete do glavne avtobusne postaje kjer pa so se najine poti razšle. Pogovarjati se z njo je bilo lepo. Bila je inteligentna ženska, ki je znala zelo zanimivo razmišljati, bila pa je tudi zelo prijazna. Seveda sem se kmalu zaljubil. Do ušes. A zelo hitro sem ugotovil, da iz te moke ne bo kruha, da je upanje prazno in, da bom le nesrečen. Imela je fanta. Velikokrat mi je pripovedovala o njem in o tem, kako ga ima rada. Zato sem le trpel in upal, da me bo zaljubljenost čim prej minila. Pa me dolgo ni. Ob koncu drugega letnika sta se najini poti razšli, saj je zelo pridno študirala, jaz pa sem se odločil, da bom spoznal še nekatere druge vidike življenja.

Šest let kasneje sva se ponovno srečala. Ob koncu študija sem imel obvezno prakso in dodelili so me v podjetje, kjer se je ona ravno uvajala. Tako sva se spet videvala vsak dan dober mesec in pol. Takrat sem ugotovil, da je pravzaprav še nisem prebolel in da sem globoko v sebi še vedno zaljubljen. Zanimivo je življenje in ravno v tistem mesecu in pol se ji je življenje obrnilo na glavo. Do takrat je bila skupaj s fantom s katerim je bila, ko sem jo spoznal. Nekega dne pa pride v službo vidno spremenjena. Imela je prazen pogled, bila je tiha in vidno izmučena. Po dolgih 10-tih letih se je razšla s fantom. In takrat je v meni vzplamtelo upanje, da morda se mi je pa življenje končno zavrtelo v pravo smer in, da imam končno odlično priložnost zaživeti s čudovito žensko. A bila je povsem nedostopna in zaprta sama vase, tako da se ji nisem mogel približati. Poleg tega pa se je začela vdajati pijači. Odpisal sem jo in počasi je odšla v pozabo. Po končani praksi sem izvedel, da si je našla drugega fanta, leto kasneje pa je z njim zanosila.

Jano sem hitro odpisal. Nato kar dolgo nisem srečal nobene, ki bi spodbudila moje srce k hitrejšemu bitju. Nekega dne, bil sem že v službi, pa sem spoznal njo. Dolgolaso plavolasko, vedrega obraza in hudomušnega pogleda. Ko sem jo prvič videl, se je v meni nekaj premaknilo. Tedaj nisem vedel kaj je bilo, šele mnogo let kasneje sem se zavedel, da je bila Sonja tista prava, tista, ki bi moje življenje naredila popolnejše. Sonja je ženska mojega življenja. Žal jaz nisem moški njenega življenja.

Po prostoru se zasliši melodija, ki jo igra telefon. „Res ni nobene potrebe, da me ravno zdaj nekdo nadleguje,“ zagodrnjam polglasno, odložim prazen kozarec na mizo in počasi vstanem. Telefon še vedno igra, ko se počasi primajem do njega. Imam občutek, da se soba vrti okoli mene.
„Prosim,“ rečem zadirčno v telefon, ne da bi pogledal na njegov zaslon, kjer je bilo izpisano ime klicatelja.
„Živijo. Andrej tukaj.“
„Pozdravljen,“ rečem malce zdolgočaseno.
„Že sneži pri vas tam gori?“
Pogledam skozi okno. Zaradi teme ne vidim veliko.
„Preden nekaj minutami še ni. Piha pa zelo močno. Sem moral bolje pritrditi polkna. Mi je enega veter zaprl.“
„Veter imate? Tu v dolini pa nič ne piha. Je pa oblačno pa sem ter tja pade kakšna kaplja dežja. Zato sem pa mislil, da imate sneg. Kako pa si kaj?“
„Gre.“
„Še sedaj ne razumem, zakaj si se preselil tja gor v tisto samoto. Tu so ljudje, tu se dogaja, tam pri tebi pa ni drugega, kot tišina. Saj ne rečem, da ni lepo, tudi meni je všeč, kadar pridem gor za dan ali dva, ampak, da bi pa tam živel že toliko let, kot ti. To je pa prehuda. Kdaj si pa nazadnje bil v dolini?“
„Hm... nekaj dni bo že tega. Sem moral avto na servis peljat.“
Zlagal sem se. Nazadnje sme bil v dolini pred dvema tednoma.
„Poslušaj. Daj usedi se v avto in se pripelji sem dol. Z Magdo sva mislila, da bi en tarok udarili. Pride še ena njena prijateljica. Je samska veš. Všeč ti bo, boš videl. Tvoj tip je.“
„Oh, Andrej...“
„Kaj se boš že spet izgovarjal? Če boš tak, pa res ne boš nikoli našel prave ženske. Saj še spoznati nočeš nobene.“
„Andrej, kolikokrat sva že o tem? Prestar sem že za te neumnosti.“
„No, no, kako pa razmišljaš. Nikoli nisi prestar za to. Daj pridi, kaj te pa stane? Če se sedaj odpraviš, si tu prej kot v uri.“
„Res nisem pri volji. Se bomo za kdaj drugič zmenili. Saj bo še dovolj večerov.“
„Postal si pravi godrnjavec. Daj ne cincaj. Pridi.“
„Snežiti bo začelo in res ne bi rad obtičal nekje na pol pota, ko se bom vračal. Res ne bom hodil.“
„Škoda. Pa drugič.“
V Andrejevem glasu je bilo slišati razočaranje.
„Vseeno pridi kaj na obisk. Že dogo je od tvojega zadnjega obiska.“
„Res je, bom prišel ob priliki.“
„Prav. Lepo se imej tam v hribih.“
„Bom, ti pa v dolini. Adijo.“
„Adijo.“
Pogovor me je malce razdražil. Očitno si Andrej še vedno ni izbil iz glave, da mi bo našel žensko. V preteklosti je večkrat poskušal, pa ni uspelo.

Steklo glasno zažvenketa, ko nekoliko nerodno z vratom steklenice udarim ob kozarec. Do polovice ga napolnim z opojno rjavo tekočino. Kozarec izpraznim na dušek. Na Sonjo se pije. Pije se na njeno lepoto, na njeno inteligenco, na njeno zabavnost. Ponovno natočim whiskey v kozarec in se zleknem v naslanjač. Zagledam se v plamene v kaminu. Slika ni povsem ostra. Počasi se mi v vidnem polju pojavi njena podoba. Sonja je bila fantastična ženska. Ni bila zgolj lepa, temveč je bila tudi zelo inteligentna. Veliko sva se pogovarjala o različnih stvareh in počasi sem spoznaval njen način razmišljanja. Bil mi je všeč, tako kot mi je bil všeč njen bleščeči nasmeh. Sonja je bila ženska v katero se nisem zaljubil na prvi pogled. Ko sem jo prvič srečal, sem dobil občutek, da je zelo samovšečna, a ta prvi vtis se je hitro spremenil, ko sem jo spoznal bolje. Večkrat sem se pogovarjal z njo, bolj mi je bila všeč. In potem sem ji enkrat povedal, sicer nekoliko nerodno, da mi je všeč. To je bil dogodek, daleč od romantike. Do konca svojega življenja ga ne bom pozabil. Sedela sva v avtu na poti v Ljubljano. Povedal sem ji, da je fantastična ženska, da je zelo inteligentna, prijazna in, da mi je všeč. Nepremično je sedela in dolgo ni rekla nič. Nato je tiho rekla „hvala.“ In to je bilo vse. Nekaj dni kasneje sem jo vprašal, kaj si o tem misli. Povedala je brez ovinkov, da ona ne čuti nič do mene. In spet se mi je strlo srce. Stara zgodba, ki me je spremljala skozi celo življenje, ki pa je šlo dalje. Dve leti kasneje, ko sem bil prepričan, da sem Sonjo povsem pozabil, sem spoznal Nado. Nekoliko nenavadna ženska a prijazna in simpatična. Bila sva si nekako všeč, vsaj meni se je tako zdelo. In sva poskušala kake tri mesece. A se ni iz tega nič razvilo. Tistega leta poleti, sem tuhtal o zgodovini mojega zaljubljanja in ugotovil, da je nekaj narobe, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Po nekaj dnevih sem se zavedel, da kljub temu, da so minila že tri leta, kar mi je jasno povedala, da do mene nič ne čuti, je moje srce bilo za Sonjo. In tako bije tudi danes, po 30 letih. Ker je bilo moje srce v brezupnem položaju, izhoda pa ni bilo, sem kakih 10 let še živel v dolini med ljudmi. Z vsakim letom sem težje prenašal bližino soljudi in vedno pogosteje sem odhajal v gozdove, planine, stran od ljudi stran od družin, ki so mi vsak dan pripovedovale, da svoje družine ne bom nikoli ustvaril, da bom do konca življenja sam. Dokler nisem našel te čudovite osamljene koče nekje sredi planin, kamor so ljudje le redko zašli. Preselil sem se tu gori in vedno redkeje zahajal v dolino. Tu imam vse. Mir, kamin, v katerem prasketa ogenj in seveda mojega najboljšega prijatelja Jacka.

Zunaj je veter še vedno pihal in pridružile so se mu snežinke. Jeseni je bilo konec in začela se je hladna zima. Skozi polkna koče se je videl kamin v katerem je prasketal ogenj. Pred kaminom je bil fotelj, v katerem je spal sivobradi gospod. V levi roki je imel prazen kozarec, na mizi poleg pa je bila prazna steklenica whiskeya.


Konec.

Jesenske ljubezni (1.del)

Jesen je čas, ko se narava začne potapljati v zimski sen. Drevesa odvržejo listje, zadnje rože odcvetijo in narava se okiti z odtenki rjave barve, ki jo s časoma zamenja bela ali siva. Za naravo se izteka neko obdobje, za ljudi pa se začenja novo. Če lahko za naravo rečemo, da je zima ločnica med dvema obdobjema, pa za ljudi velja, da je to poletje. To je vsekakor povezano s poletnim dopustom, ko se človek odpočije od napornega vsakdana. Jeseni pa se poln nove energije loti novega dela. Pri ljubezni pa so stvari nekoliko drugačne. Vsaj tako pravijo ljudje, pa tudi moja opažanja to potrjujejo. Pomlad je čas za zaljubljanje. Narava se prebuja, rožice se odpirajo, dekleta postanejo bolj razgaljena. Vse je nekako usmerjeno v ljubezen in zaljubljanje.

Ko takole sedim v fotelju, gledam skozi okno pisano jesensko listje, ki pleše v hladnem vetru, v kaminu pa nagajivo prasketa plamen, razmišljam o vseh zamujenih in nikoli uresničenih ljubeznih. Vsem je skupno eno. Da so se vedno začenjale jeseni, končale pa so se spomladi. In pomlad je bila bolj čas za prebolevanje, čas trpkih solza in grenkih preizkusov. Ko so drugi zaljubljeno žvrgoleli, sem brisal solze.

Zagledam se v plamen ognja in misli mi odplavajo daleč nazaj, nazaj v osnovnošolske čase. Takrat je bilo življenje še enostavno in brezskrbno. Starši so skrbeli, da mi ni bilo nič hudega, v šoli težav nisem imel in življenje je mirno teklo iz dneva v dan v smehu, igrah, učenju in uživanju. Vse do šestega razreda. Leto pred tem sem začel hoditi k tabornikom. Nikoli si nisem čisto razjasnil ali sem v pri tem užival ali ne, verjetno pa je bilo krivo dejstvo, da sem bil v vodu, kjer so prevladovale sama dekleta. Nikoli mi ni bilo jasno, kako sem se znašel v njem, ampak družbo mi je delal le en fant. Na trenutke je bilo mučno, vendar me je taborniško življenje zanimalo. Med taborniki sem preživel kar nekaj lepih, predvsem pa zabavnih trenutkov. Zabavali smo se predvsem ob neumnostih. Življenje je bilo pravzaprav zelo enostavno, dokler nisem na začetku šestega razreda, jeseni je to bilo, začutil, da mi je zelo lepo v družbi naše vodnice. Na sestanke voda je prihajala prva in pogosto sva se veliko pogovarjala, preden so prišle ostale članice. Šolo smo namreč končevali tako, da običajno nisem hodil domov, temveč sem kar v šoli počakal tiste pol urice do začetka. Veliko sva se pogovarjala. Bila je nekoliko starejša, dve leti, če se pravilno spominjam. Imela je dolge, ravne rjave lase in vedno veder izraz na obrazu. Še danes se mi nariše nasmešek na obrazu, ko se spomnim na vse tiste prebedene večere, ko sem si predstavljal, da bova nekoč živela skupaj in se neizmerno ljubila. Tedni so minevali in nekega dne sem se odločil ji povedati, da mi je všeč. Dolgo sem zbiral pogum in ko sem ga končno zbral dovolj, sem ji povedal. Nerodno ji je bilo, rekla pa ni nič. Tudi naslednjič ni rekla nič. Počutil sem se osramočenega. Še danes ne vem zakaj, ampak bilo me je sram. Še nekaj časa sem zahajal na sestanke, nato pa sem prenehal hoditi k tabornikom.
To je bila moja prva ljubezen.

Prasketanje ognja je potihnilo. Počasi vstanem in se sprehodim do košare, kjer so shranjena polena. Vzamem dve poleni in ju položim na rdečo žerjavico. Zunaj se temni in slišati je hladen veter, ki vedno močneje zavija okoli vogalov ter se igra z jesenskimi listi. Sprehodim se do velike lesene omare s steklenimi vrati. Razgledam se po številnih steklenicah. Različnih barv so. Zelene, rjave, rumene. V vsaki je opojna pijača, ki človeka odpelje iz žalostnega vsakdana v opojen svet, kjer ni pravil in skrbi. Zagrabim veliko steklenico Jacka. Odprem zamašek in vrat steklenice ponesem k nosnicama. Globoko vdihnem, in vonj pijače mi gre skozi nos vse do možganov. Vdih zadržim za nekaj trenutkov. S police vzamem kozarec in vanj natočim dišečo rjavo pijačo. Prijeten zvok mi vzbudi pričakovanje po okusu, ki ga tako dobro poznam. Ko je kozarec na pol poln, odložim steklenico na polico. Zaprem jo z zamaškom. Zaprem vrata omare in se s kozarcem v roki odpravim proti fotelju. Ustavim se pred kaminom in s kovinsko palico pobezam žerjavico. Dvigne se množica isker, ki izginejo v dimniku. Iz sveže naloženih polen se začne dvigati plamen. Usedem se v fotelj. Počasi srknem požirek Jacka. Po ustih se mi razlije pekoč okus, po grlu začutim rahlo ščemenje, ko po njem spolzi tekočina.

Osnovna šola je nato minila brez večjih izgredov. Seveda so me dekleta zanimala, vendar v nobeno se nisem kaj prida zaljubil. Vsake toliko časa sem o kateri sanjaril in to je bilo vse. Potem pa je prišla srednja šola. In seveda puberteta v polnem razmahu, hormoni. Dogajalo se je marsikaj. V spominu pa sta mi ostali dve dekleti in dva poskusa neskončnega iskanja tiste prave. Velika dvorana, kjer smo preživljali odmore, je bila idealna za opazovanje in komentiranje deklet. Ne glede na to,  kje si sedel, vedno si videl vsaj polovico dijakov in polovica od njih je bila deklet. S sošolci smo tako dostikrat cedili sline, če nismo kvartali ali prepisovali nalog.

Ne spomnim se več natančno, v katerem letniku sem bil, ko sem jo prvič opazil. Sedeli smo v glavni dvorani in opazoval sem dekleta na nasprotni strani dvorane. Še danes se natančno spomnim trenutka, ko sem jo opazil. Sedela je ob robu, tako, da se je s hrbtom naslanjala na steno, na drugi klopi od vrha navzdol. Družbo sta ji delali dve sošolki, s katerima je bila zatopljena v pogovor. Izžarevala je neko posebno energijo, ki me je privlačila in zato sem jo opazil. Njene geste so bile odločne in bila je samozavestno dekle, ki ji je življenje predstavljalo izziv. Ničesar bala. Bil je oktober in zaljubil sem se. Ne zaljubil, zatrapal sem se. O njej sem sanjaril podnevi in ponoči, med poukom in na poti v in iz šole. Nekako sem izvedel njeno ime. Ime ji je bilo Maja. Sošolci so me zbadali, a jaz se nisem pustil motiti. Ona je bila moje sanjsko dekle. V sanjah sem si predstavljal, kako bova živela skupaj, ustvarila družino in bila skupaj vse do konca. Srečna in zadovoljna drug z drugim. Nekega dne, od takrat ko sem jo videl prvič je minilo že kar nekaj časa, sem nekje izvrtal njeno telefonsko številko. Naivno sem jo poklical, ji povedal kdo sem, da mi je všeč in da bi jo rad povabil na pijačo. Nisem vedel kaj naj pričakujem, vendar me to sploh ni zanimalo. Prepričan sem bil, da komaj čaka name in da bo vabilo s hvaležnostjo sprejela. Pa ni bilo tako. Hladno me je zavrnila. To je bilo prvič in zadnjič, da sem govoril z njo, če ne štejem nekaj hladnih 'živijo', ki sva jih izmenjala med odmori, kadar sva se slučajno srečala. Bil sem potrt a ne dolgo. Življenje je šlo dalje in počasi sem jo pozabil. Kasneje se me je na neki način dotaknila le še dvakrat. Prvič nekaj tednov po telefonskem klicu, ko me je moj zelo dober prijatelj nekega večera, ko sva v lokalni beznici skupaj srkala pivo in modrovala o ženskah, povprašal, ali drži, da sem Majo povabil na večerjo. Najprej se mi je pivo zataknilo v grlu, nato sem prebledel za konec pa me je oblila rdečica. Za telefonski klic in povabilo nisem nikoli nikomur povedal. On pa mi je rekel, da se po mestu tako ogovori. Nekaj let kasneje, ko sem bil že študiral, pa sem slučajno izvedel, da se je poročila z neko lokalno zgubo s katerim je imela otroka. To je bilo presenečenje, saj sem bil prepričan, da bo doštudirala in naredila uspešno kariero v katerem izmed večjih podjetij.

Maja je odšla in treba je bilo najti drugo ljubezen. Na začetku četrtega letnika, september je bil, sem jo opazil. Peroksidno blondinko, vitko kot slamica. Ko danes razmišljam o svoji preteklosti, mi ni jasno kaj sem videl na njej, vendar je zame bila takrat najlepša ženska.

Veter se je okrepil in zunaj je nekaj zaropotalo. Pogledam proti oknu, ki ga je na pol prekrivalo polkno. Očitno ni bilo dovolj dobro pritrjeno in ga je močan veter zaprl. Odložim prazen kozarec in se prav počasi sprehodil do okna. Odprem ga in nenadoma začutim bolečino v rami. Hladen zrak mi vzame sapo in po obrazu me začne zbadati. V zraku je vonj po snegu in pomislim, da bo še nocoj začelo snežiti. Nič nenavadnega ni bilo, da je sneg pobelil pokrajino, še preden je listje povsem odpadlo. Pritrdim polkno, da ga veter ne bo več odprl. Zaprem okno in se odpravim proti omari. Med množico steklenic poiščem jacka in se vrnem na fotelj pred kaminom. Natočim za dva prsta whiskeya.

Zgodba se je ponovno ponovila na približno enak način kot leto prej pri Maji. Najprej sem sanjaril. Nato sem po njej hrepenel in na koncu sem zbral pogum. Bilo je v preddverju šole. Sedela je na radiatorju in se pogovarjala s sošolko. Prišel sem iz garderobe, spremljal pa me je sošolec. V žepu sem imel vizitko s svojim imenom in telefonsko številko. Sošolcu, ki je vedel, o moji zaljubljenosti, sem rekel naj počaka, sam pa, poln adrenalina, odšel do nje.
„Živjo. Moje ime je Janez. Že pred časom sem te opazil in si mi všeč. Tukaj je moja telefonska številka in, če te zanima, me prosim pokliči. Adijo.“
Zasukal sem se na peti in stopil do zgroženega sošolca, s katerim sva potem skupaj zapustila šolo. Vse kar je uspel pri tem izdaviti je bilo „ti pa si model.“
Poklicala me ni in do konca šolskega leta se z njo kaj veliko nisem več ukvarjal. Večino časa je bilo treba posvetiti prihajajoči maturi.

Nadaljevanje >>

Po kosilu v pisarni

Kosilo je bilo dobro in obilno. Poslovil sem se od kolegov in se odpravil proti pisarni. S težavo sem odprl velika in težka bela vrata, ki so po letih uporabe še vedno od vsakega obiskovalca zahtevala znaten napor, če je hotel vstopiti. Kot da bi moral prepričati zoprnega in mrkogledega vratarja, da imam res pomembne opravke. Vstopil sem v predprostor, kjer je še vedno visel zastarel plakat. Davno je tega, ko sem se odločil, da bi ga bilo treba zamenjati, a nikoli ni bilo volje. Prijel sem za oglato črno kljuko in vstopil v pisarno. Bila je prazna, le dva monitorja sta sevala v prazno. Odložil sem pulover in globoko vdihnil. Še vedno je bilo čutiti prijetno sladek in zapeljiv parfum. Zaprl sem oči in pokazala se mi je njena podoba. Z zaprtimi očmi sem se usedel na velik pisarniški stol in še vedno opazoval njeno podobo. Dolgi rjavi lasje, zvedave oči in zapeljiv nasmešek. Vonj po parfumu mi je zlezel že v čisto vsak kotiček možganov. Počasi sem izdihnil in odprl oči. Pred menoj je bil monitor z nedokončanim besedilom. Pozabil sem jo. Moral sem jo.

Nekaj o avtorskih pravicah

Pred nekaj tedni sem se s stričkom Googlom dogovoril, da bova skupaj malo preverila, ali se je kje našel kakšen gospodič ali gospica, ki je brez mojega dovoljenja uporabil moja besedila na kateri izmed spletnih strani. K temu me je spodbudilo dejstvo, da smo se v službi srečali s problemom kraje naših besedil. Problem je bil precej večji kot smo si predstavljali in ga pravzaprav še vedno rešujemo.

Striček Google je zelo prijazen in iznajdljiv striček, ki z nekaj pravimi prijemi hitro najde ukradena besedila, če so le javno dostopna. In glej ga zlomka. Na enem izmed socialnih omrežij je nek gospodič iz Štajerske besedila s Krtkovih dnevov prodajal za svoja. Gospodič niti naslovov ni spremenil. In „bejbe“ so v komentarjih kar „dol padale“ od očaranosti, ko so brale ljubezenska pisma in zgodbe, ki so jih pripisovale njemu. Gospodič se je lepo kitil s tujim perjem. Ker takšnih gospodičev, ki ne spoštujejo drugih, ne maram, sem seveda takoj pripravil program ukrepanja. Ukrepi so obrodili sadove in gospodič je mnogo pred postavljenim rokom umaknil vsa sporna besedila (ki jih ni bilo malo). Zadeva zaključena.

Pri tem pa sem razmišljal, kako se pri nas ne spoštuje avtorskih pravic. Veliko Slovencev misli, da so internetne vsebine javna last in jih lahko vsak vzame za svoje. Požvižgajo se na avtorja, na trud, ki je vložil vanje in brezsrčno vzamejo in jih proglasijo za svoje. Dragi moji, temu se reče kraja intelektualne lastnine in je približno tako, kot če bi jaz prišel k temu gospodiču in mu odnesel računalnik. Zagotovo bi že čez nekaj ur sedel v kehi. A če gospodič meni vzame besedila, je pa to dovoljeno in sprejemljivo? Obvezno branje za vse takšne gospodiče in gospice: Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah.

Vsako besedilo, ki ga napišem, pa naj bo zgodba, impresija, ljubezensko pismo, ali kaj drugega, vsebuje del mene. Vanj vložim delček sebi lastnega razmišljanja, ustvarjanja. In če nekdo vzame moje besedilo ter ga proglasi za svojega, je, kot da bi ukradel delček moje duše. Kar dopuščam, da kdorkoli vzame, a le za zasebni in nekomercialni namen, so ljubezenska pisma, če so uporabljena kot del ljubezenskega pisma, ki ga zaljubljenec pošlje svoji izvoljenki (ali obratno). Če takšno pismo komu pomaga osvojiti srce njegove izvoljenke, potem je to velik kompliment, ki se ga nikakor ne bom branil.

Seveda pa to zdaj še ne pomeni, da besedil s Krtkovih dnevov ne boste zasledili nikjer drugje. Seveda sem pripravljen besedila odstopiti v uporabo tudi komu drugemu, če se tako dogovorimo. A temu se reče posel. In v poslu ni nobene romantike.

Pred nekaj dnevi sem dobil prijazno pismo. Gospodična (ali gospa, naj mi ne zameri) je prav lepo vprašala, ali lahko uporabi neko starejše besedilo na svojem Facebook zidu. Nisem dolgo okleval. Odgovor na njeno vprašanje je bil znan v naprej. Ker je lepo vprašala in besedila ni ukradla. Besedilo sem ji brez zadržkov dovolil uporabiti, seveda z navedbo pravega avtorja.

In za konec se lahko še malo posujem s pepelom, kajti nihče na tem svetu ni brezmadežen. Fotografije, risbe in slike, ki so ob besedilih, niso vse moje delo. Nekatere so javna last (to vsekakor obstaja), druge so uporabljene pod pogoji oz. z dovoljenjem njihovih avtorjev in tretje so kupljene. Nekatere, zelo redke in pri nekaterih starejših zapisih pa so „sposojene“ (lahko bereš tudi ukradene) na internetu. Marsikaj je na internetu že tolikokrat skopirano in „sposojeno,“ da avtorja ali lastnika materialnih avtorskih pravic ni mogoče najti. In to se do neke mere tudi tolerira, če gre za nepridobitne spletne strani. Čeprav to ni opravičilo.

Ljubezensko pismo (10)

Draga Sara!

Ljubim te tako zelo, da se mi trga srce. Razgnalo ga bo od vročine plamenov ljubezni, ki odganjajo proč grozljivo temo, v kateri čakajo sence zla. Ogenj ljubezni mi kaže pot, pot, ki me varno vodi skozi ta črni svet, kjer ljudje izkoriščajo soljudi, kjer vsi skušajo zaslužiti na račun drugega. Vsem pomeni le lastna dobrobit, na sočloveka pa se požvižgajo. Na koncu tega temnega predora je svetla lučka. Bela dolgolasa in modrooka vila. K njej mi kaže pot najin ogenj ljubezni. Ko bom prišel do te čudovite vile, ki ji je ime Sara, jo bom poljubil.

S poljubom te bom skušal dopolniti. Kajti ženska brez moškega ni popolna. Sama tava po tem krutem svetu, išče ljubezen, išče zadovoljstvo. Šele ko sreča svojo ljubezen, svojega moškega, postane popolna. In takrat lahko svoje življenje izpopolni do potankosti. Moški brez svoje ženske izgubljeno tava po svetu, leta s cveta na cvet a nikoli se ne počuti popolno. Išče in išče, dokler ne najde. A če ne najde, potem neizpolnjeno in žalostno zapusti ta svet.

Sara, ogenj ljubezni me je pripeljal do tebe. Da se dopolniva. Da naju ljubezen izoblikuje v svetleč briljant, ki bo razveseljeval vse ljudi okoli naju in v ta kruti svet prinašal vsaj nekaj sreče. Najine sreče. Sreče, ki izvira iz globine najinih združenih src. Sara, ljubim te, ljubim te z dna srca.

Več ljubezenskih pisem >>

Igra boginje sanj

Love to love
Angels watching our hideaway
You're all mine
Here and now and then
Love to love
To the goddess of dreams I pray
Again

Medla svetloba sveč se širi po prostoru. Dva drobna plamenčka poskakujeta na stenju, ko te gledam v tvoje sinje oči. Tu sva, sedaj sva. Le midva. Ti in jaz. In najina ljubezen. Nikogar ni; ne ljudi, ne skrbi. Sediva v skriti sobici nekje daleč stran od sveta. Gledava drug drugega preko majhne mize, obsijana od svetlobe sveč. Zrem v tvoje čudovite oči. In vračaš mi topel, z veselim pričakovanjem napolnjen pogled. V zraku je sladek vonj po ljubezni. Počutim se, kot da bi bil v nekem drugem svetu, svetu polnem fantazije. Nisem prepričan, da si resnična, nisem prepričan, da je ta topla svetloba resnična, nisem prepričan, da je tvoj nasmeh resničen. So to sanje? Je to le plod moje domišljije? Se morda boginja sanj igra z menoj? Izgubljam se v tvojih globokih očeh, ko z roko počasi sežem proti tvojem obrazu. Z blazinicami prstov začutim tvojo nežno žametno kožo. Prsti mi zdrsijo po licu, ko se mi počasi približaš.

Skin to skin
I can feel you far deep inside
Between love and sin
We will find the eternal light
We're just skin to skin
But I know you're my destiny
Tonight 

Nežno si se me dotaknil s prsti. Najini koži sta se spojili in začutila sem toplino tvojih prstov. Bili so mehki, prijazni, nič grobi. Gledala sem te v oči, se preko njih globoko v tebi izgubljala in spoznala, da bova le med ljubeznijo in grehom v soju teh sveč spoznala ali sva si usojena, ali je vse skupaj le igra, ki jo nevede igrava kot lutki v rokah boginje sanj. Počasi sem se začela približevati tvojemu obrazu, a nisem odmaknila pogleda s tvojih oči. Moji dolgi lasje so se usuli po tvoji roki, ki je še vedno grela moje lice. Čisto narahlo, skoraj neopazno si privzdignil kotičke ust v nasmeh in v očeh se ti je zasvetila iskrica veselja. Vedel si, kaj te čaka, vedel si, da si nocoj moja usoda.

Heart to heart
Tears are falling in ecstasy
Baby meet me there
At the rainbows end
Feel me heart to heart
Touch the silence of what will be
Again

Tvoje ustnice so se približale mojim. Prav počasi in z občutkom sva se spojila v eno. Koža na kožo, ustnice na ustnice, srce na srce. V sebi sem začutil neki nov občutek radosti, veselja, pričakovanj, ki ga do sedaj nisem poznal. Tvoje oči so bile čisto blizu mojih. Videl sem vsako podrobnost, videl sem odsev svojih oči. Počasi si zaprla veke in sledil sem ti. Začutil sem solze veselja, ko se je svet okoli naju vedno hitreje vrtel. Mavrice so se izrisovale na nebu in zlate zvezde so točile drobne zlate solze, ki so prinašale srečo vsem na Zemlji. Srečala sva se na koncu mavrice, kjer sva se dotaknila tišine in spojila v eno.

We are skin to skin
I can feel you so deep inside
Between love and sin
We will find the eternal light
We're juste skin to skin
But I know you're my destiny
Tonight  

Najini telesi sta ležali na mehki preprogi, spojeni v eno v enakomernem ritmičnem gibanju melodije neizpete glasbene uspešnice. Koža na kožo, telo na telo. Globoko sva čutila drug drugega. Uživala sva v plameneči strasti, ki naju je vodila v nebesa. Okoli naju so se iskrile tisočere zvezde. In znašla sva se med ljubeznijo in grehom, kjer sva iskala večno svetlobo, svetlobo ljubezni. A bila sva le telo na telo, le koža na kožo. In vedela sva, da sva si usojena. Nocoj.

Soul to soul
Let us fly to that unknown land
Again

Na stropu so se igrale številne sence, ki sta jih risala plamena sveč. Ležala sva drug poleg drugega in najini prepoteni telesi sta se lesketali. Mirno sva dihala in lovila ravnotežje po doživetju ekstaze. Nista se spojili le najini telesi, spojili sta se tudi najini duši. Sva si usojena, sva se spraševala, medtem ko sva poslušala dihanje drug drugega. Je vse skupaj le igra boginje sanj, ki naju je zapeljala v svoj svet? Nisva vedela. Počasi sva obrnila glave drug proti drugemu in se zazrla v oči. V trenutku sva vedela: potopiva se še enkrat v to neznano deželo naslade in užitkov.

Uporabljena pesem, ki je bila navdih za zgodbo, je Skin to skin, ki jo je izvajala skupina E-rotic. Slika je delo računalniške umetnice Linde Berakvist in nosi naslov Nightly forest.

Čakam

Gledam skozi okno. Težke dežne kaplje padajo z neba in se razbijajo na ograji balkona. Drobne kapljice škropijo po balkonu, nekatere pa nadaljujejo pot proti tlom. Sivi oblaki so na nebu. Čakam te. Ne vem, kod hodiš, ne vem, s kom preživljaš te trenutke. Morda si sama, morda si v prijetni družbi. Vseeno mi je, ker jaz te le čakam. Čakam, da prideš, se nasmehneš in me pozdraviš. Kdaj bo to, ne vem. Tudi ti ne veš. A oba sva prepričana, da se bo to nekega dne zgodilo. Morda danes popoldne, morda jutri, morda prihodnji teden, mesec, leto,... Skozi okno opazujem dežne kapljice.

Ljubezensko pismo (9)

Draga Sara!

Ti si sonce. Si sonce, ki razsvetli moj dan. S svojim nasmehom mi polepšaš vsak dan. Pa ne le to, polepšaš mi vsak trenutek. In kot toplina sončnih žarkov, tudi tvoj nasmeh ostane pri meni še dolgo v noč, dolgo po tem, ko te ne vidim več. Takrat začne moje srce hrepeneti po tebi in komaj čakam na trenutek, da se ponovno snideva. Skušam si vsak trenutek, ki ga preživim s teboj zapisati globoko v srce, da ga nikoli ne pozabim. Ker ti si v moje življenje prinesla toliko sreče in veselja.

Sara, ti si moje sonce, ki bi ga gledal neprestano, pa čeprav izgubim vid, ti si moje sonce, ki bi ga vedno rad čutil na svoji koži, pa čeprav zaradi tega poogleni. Si moja sončnica, ki bi jo imel vedno na mizi, da bi jo gledal dan in noč. V moje življenje prinašaš radost in veselje, kot prinaša sonce na ta svet dobro voljo in smeh.

Vsak trenutek, ki ga ne preživim s teboj, je, kot da bi živel v večni noči. Hladen, teman in v pričakovanju odrešujočega dne. In potem pride nov dan, sonce prežene temo in vsem nam postane toplo. Toplo postane tudi meni, ko te srečam in postanem neizmerno srečen.

Ljubim te, ljubezen moja in komaj čakam, da se spet vidiva!

Več ljubezenskih pisem >>

In napisana je še ena zgodba

Pisanje zgodb je prelivanje domišljije iz glave na računalniški zaslon. Zgodbe, ki so objavljene na Krtkovih dnevih, običajno nastajajo več dni, tednov ali mesecev. Zorijo kot hruške. Najprej se pojavi motiv zgodbe, ki je lahko nek dogodek v življenju, srečanje kake osebe ali pa čista tvorba včasih prebujne domišljije. Nato zgodba zori. Počasi, redko hitro. In ko mislim, da je dozorela, jo preko tipkovnice prenesem v digitalno obliko. Nekatere zgodbe zapišem v nekaj deset minutah, druge pišem nekaj ur. In potem so zgodbe, ki jih pišem več dni, tednov ali mesecev. Pa ne zato, ker so tako dolge, temveč zato, ker ko ugriznem vanje vidim, da še niso zrele. Med prostimi trenutki dneva, ko bi možgani lahko tekli v prostem teku, razvijam zgodbo, razvijam besedilo. In zvečer sedem pred računalnik ter ustvarjam.

Ko zgodbo dokončam, tako kot sem ravnokar končal eno ljubezensko, začutim olajšanje. Občutim, kot da sem se znebil velikega bremena in da je moje življenje postalo lažje, enostavnejše. Do trenutka, ko začnem ustvarjati novo.

A s tem se delo ne konča. Sledi obrtniško piljenje besedila. Popravljanja napak, glajenje sloga. Nekatere dele je treba na novo napisati, druge izbrisati. Dlje kot besedilo pilim, bolj tekoče je berljivo. Danes končana zgodba, ki še nima končnega naslova, bo objavljena v drugi polovici oktobra.

Packa na oknu

Majhna in okrogla se v vsej svoji grdoti smeji ravno sredi okna. Gledam jo in razmišljam, od kod se je vzela. Morda je kdaj kaj špricnilo z mize, ali pa se je katera izmed žuželk, ki občasno zaide v stanovanje, prav nečedno ponečedila. Packa je tam in moti moj pogled v svet. Razmišljam, da bi bilo treba kaj narediti. Morda vzeti čistilo in krpo. Packa sredi pogleda v svet je res žalitev, huda žalitev.

Odhitim po papirnato brisačo. Le zakaj bi se packe že takoj na začetku lotil s težkim topništvom, ko pa bo morda pehota dovolj. Nežno potegnem po šipi. Nič. Potegnem bolj krepko. Še vedno nič. Malo poslinim šipo in pobrišem. Nič. Začudeno gledam. Očitno bo treba vzeti kaj močnejšega. Poglobim se v omaro v kuhinji, kjer imam shranjena čistila. Med množico najdem tisto, ki je za stekla. Pršilko odnesem k oknu, in si še enkrat temeljito ogledam packo.
„Prasica, zdaj ti pa ni pomoči,“ pomislim in silovito poškropim packo, da skoraj odlomim vzvod pršilke.
Gledam, kako se prozorna tekočina neprijetnega vonja pretaka po steklu. Vsak trenutek se bo začela packa topiti in umazanija bo polzela skupaj s tekočino.

Še malo.
Še malo.
Še malo.
Še malo.
Še malo?
NIČ?!

V sebi začutim jezo. Zaradi majhne packe. Vzamem krpo in obrišem packo. Še vedno je tam. Obrišem bolj temeljito. Še vedno je tam. Poškropim s čistilom, počakam in pobrišem. Še vedno je tam. Postajam besen. Drgnem s krpo škropim, dokler ne porabim polovice čistila v pršilki. Packa pa je še vedno tam. Postajam obupan, ker me bo očitno premagala ena majhna packa. Malce brezvoljno še enkrat pobrišem steklo, kjer je packa. Nič. Povsem obupan se zgrudim v fotelj. Očitno bo packa na oknu za vedno.

Ko s fotelja pogledam packo, pa imam občutek, da je nekaj drugače. Da packa ni tam, kjer bi morala biti, da je za milimeter ali dva premaknjena.
„Ali je to mogoče,“ vzkliknem, hitro vstanem in odprem okno. S prstom rahlo potegnem po packi na zunanji strani okna. In packe ni več!

Metulj mojih sanj

Zadnjo sezono objav sem zaključil z Metuljem Janka Ropreta. Novo sezono pa začenjam z Metuljem Majde Sepe. Poletni počitek mi je dobro del, predvsem pa sem prišel do spoznanja, da je škoda v delo za službo vlagati več energije, kot je nujno potrebno.

Služba ubija domišljijo! Če ni domišljije, je življenje prazno. Ne bom dovolil, da mi služba ubije domišljijo, ne bom dovolil, da Krtkovi dnevi odplavajo v pozabo.

V tej sezoni bo na Krtkovih dnevih mogoče brati veliko Zgodb, Impresij, Ljubezenskih pisem in drugih zapisov. Če bo volja, pa morda dokončam Kraljico luči, ki se je ustavila nekje na četrtini.

Za začetek pa Majda Sepe in Metulj.

Majda Sepe - Butterfly



Pravijo daleč stran od oči,
pravijo daleč stran od srca.
To ni res za fanta vem, ki rad ima dekle
še potem, ko ga pustila je.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.

Res mlada še oba sta bila,
ampak kdaj nisi mlad, če imaš rad.
Kot metulj sedaj deklica za cvetom menja cvet,
prvi fant pa je še zmeraj njen.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.

Bil je čas, ko nebo za oba,
je bilo, ko glasan moder zvon.
Srci pa obema sta odzvanjali glasno,
bil je čas, kot nič več ga ne bo.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.

Butterfly o Butterfly,
v mislih bo ostal s teboj.
Butterfly, o Butterfly
tisti fant bo zmeraj tvoj.

Metulj mojih sanj

Oh ta metulj, metulj spominov. Popelješ me nazaj v čase, ki so minili, ki jih ne bo nikdar več. In sedim na livadi in te iščem. Metulja preteklosti.

Janko Ropret - Butterfly




Na svetu tem veliko se zgodi,
metuljček majhen mi spomin budi,
kot deček mlad lovil sem se ves radosten vsak dan,
in na livadi v soncu krajšal čas.

Butterfly, oh butterfly
ti metulj si mojih sanj.
Butterfly, moj butterfly
kdaj povrneš se nazaj.

Na tej livadi sva z dekletom se ljubila,
srečna oba kot metulj sva se podila,
želela sva, da v sreči tej bi vekomaj bila,
prepričana, da naju nič ne izda.

Butterfly, oh butterfly
ti metulj si mojih sanj.
Butterfly, moj butterfly
kdaj povrneš se nazaj.

Ob oknu zdaj v daljavo sam strmim,
spet livado in metulja si želim,
ljubezen je spomin samo na jasen sončen dan,
za vse ostale žalostne noči.

Butterfly, oh butterfly
ti metulj si mojih sanj.
Butterfly, moj butterfly
kdaj povrneš se nazaj.

Ob oknu zdaj v daljavo sam strmim,
spet livado in metulja si želim,
ljubezen je spomin samo na jasen sončen dan,
za vse ostale žalostne noči.

Butterfly, oh butterfly
ti metulj si mojih sanj.
Butterfly, moj butterfly
kdaj povrneš se nazaj.

Butterfly, oh butterfly
ti metulj si mojih sanj.
Butterfly, moj butterfly
kdaj povrneš se nazaj.

Butterfly, oh butterfly
ti metulj si mojih sanj.
Butterfly, moj butterfly
kdaj povrneš se nazaj.

I want to know what love is...

Veliko je ljudi, ki bi radi vedeli kaj je ljubezen, ljudi, ki bi radi spoznali tisto pravo ljubezen, ki ti spremeni življenje. Ko se zvečer sprašujem kaj je ljubezen...

Izbral sem različico od Mariah Carey. Ker mi je všeč, ker dobro poje in ker je avtor pesmi njeno izvedbo pohvalil. Originalno pa so jo prepevali rokerji Foreigner leta 1984.

Mick Jones: I want to know what love is




I gotta take a little time
A little time to think things over
I better read between the lines
In case I need it when I'm colder

In my life there's been heartache and pain
I don't know if I can face it again
Can't stop now, I've traveled so far
To change this lonely life

I wanna know what love is
I want you to show me
I wanna feel what love is
I know you can show me

I'm gonna take a little time
A little time to look around me
I've got nowhere left to hide
It looks like love has finally found me

In my life there's been heartache and pain
I don't know if I can face it again
I can't stop now, I've traveled so far
To change this lonely life

I wanna know what love is
I want you to show me
I wanna feel what love is
I know you can show me
I wanna know what love is
I want you to show me....
And I wanna feel, I want to.... feel what love is....
And I know, I know you can show me....
show me

I wanna know what love is, lets talk about love
I want you to show me, I wanna feel it too
I wanna feel what love is, I want to feel it too
And I know and I know, I know you can show me
Show me love is real, yeah
I wanna know what love is...

S Krtkovimi dnevi do male Toshibe

Pisanje Krtkovih dnevov je imelo svoje vzpone in padce. Bila so obdobja polna navdiha in obdobja, ko nisem in nisem uspel ne dobiti ideje, ne iz sebe spraviti ene primerne povedi. Tako je bilo, ker sem vedno pisal v lastno veselje. Glavni namen je vedno bil in verjetno vedno bo iz sebe spravljati zablode domišljije, blodnje sanjskega sveta, ki mi veliko pomeni in mi pomaga, da preživljam vsakdanje frustracije na katere človek naleti v svojem življenju. Krtkovi dnevi so neke vrste izpovednica, so moj psihiater. Čeravno so skoraj vse zgodbe in drugi zapisi, izjema so impresije, ki so večinoma opis resničnih trenutkov življenja, plod domišljije, pa je večina tako ali drugače povezana z dogodki, ki so se mi zelo izrazito vtisnili v spomin, ali pa so me čustveno tako ali drugače prizadeli. Drug namen Krtkovih dnevov, pomemben vendar ne toliko, da bi bil na prvem mestu, pa je popestritev nekaj trenutkov življenja naključnih obiskovalcev in peščici rednih bralcev, ki jih zelo cenim, nekaj jih celo osebno poznam. Drugih namenom s Krtkovimi dnevi nisem nikoli imel.

Vendar pa se zadeve s časom spreminjajo in nasproti pridejo priložnosti, ki te spodbudijo, da bi svoje pisanje uporabil tudi v druge namene. Ponudila se je priložnost, na katero me je opozorila zanimiva, a nekoliko nenavadna kolegica. O priložnosti, ki je zahtevala, da namensko pripravim zapis za Krtkove dneve z nekoliko bolj komercialno vsebino, sem dolgo razmišljal. Imel sem občutek, da bom prodal svojo domišljijo, da bom napisal nekaj kar bo posledica povsem materialističnih motivov. Priložnost, ki me je, odkrito povedano, mikala, je bila še toliko bolj sporna, ker sem pred časom zavrnil možnost, da se Krtkovi dnevi udejanijo v knjižni obliki. Delno zato, ker sem mnenja, da pisanje ni dovolj dobro za objavo v tiskani obliki in delno zato, ker nisem verjel, da bi lahko dobil dovolj bralcev, ki bi želeli (brezplačno) imeti Krtkove dneve v tiskani obliki. Še danes tega ne verjamem. Kar nekaj časa sem se ukvarjal z razmišljanjem, dokler nisem ugotovil, da svojo domišljijo razprodajam vsak dan za ljubi kruhek. Silicijeva ljubezen je nastala v dobre pol ure.

Zgodba je na natečaju zmagala, kot najkakovostnejši prispevek. In včeraj je prišla po pošti drobna Toshiba Camileo s20. Je tako majhna, da se brez težav skrije v srajčni žep in bo lahko z menoj potovala po svetu. V prihodnje se bo na Krtkovih dnevih znašel tudi kak video zapis.

Izlet v Benetke

Benetke, Venezia. Tako opevano in hvaljeno mesto. New York Times je to mesto opisal kot „nedvomno najlepše mesto, ki ga je zgradil človek.“ Sicer pa mesto mask, mesto kanalov, mesto mostov, mesto vode. Tudi tako je mogoče opisati Benetke. Ker sem slišal toliko lepega o Benetkah, je ne dolgo tega padla odločitev „gremo v Benetke!“ In smo šli.

Prvotni načrt je bil, da bi šli z Beneškim princem iz Izole in po dobre dve in pol ure (mimogrede bi zapluli še do Umaga) pristali v osrčju Benetk. Usoda je tako hotela, da se je Beneški princ skujal in treba je bilo iti z avtom. Vožnja je trajala dobri dve uri in pol (iz Ljubljane bi bilo kakšnih 20 minut manj), saj na cesti ni bilo zastojev. V sezoni bi zagotovo potrebovali dlje, saj so okoli Benetk avtocestni zastoji stalnica. Možnosti za parkiranje smo imeli več. Lahko bi parkirali na robu Benetk v veliki garažni hiši za 20 evrov na dan in se takoj začeli sprehajati po mestu, lahko bi parkirali ob železniški postaji v Mestre za drobiž evrov in se v Benetke peljali z vlakom (vožnja traja nekaj minut, stane malo, vlaki pa vozijo na nekaj minut) ali pa bi parkirali na San Gulianu in se v Benetke peljali s čolnom ali ladjico. Odločili smo se za slednjo možnost, ki pa se je izkazala kot najdražja. Dnevno parkiranje je bilo 5 €, povratni prevoz pa 15 € po osebi. Vendar pa je vožnja s (hitrim) čolnom prijetna in poda občutek, da si prišel na otok. Mimogrede … hišica za nakup kart in pristan čolnov je neoznačena. Ima velika zelena vrata in videti kot delavnica za popravilo čolnov. Je okoli 100 m naprej od uvoza na parkirišče.

Benetke so množica ulic med starimi arhitekturno bolj ali manj zanimivimi stavbami. Že takoj, ko smo stopili na obalo, je bilo videti mesto zanemarjeno. Omet je odpadal s stavb, polkna so klicala po barvi in veliko stavb je bilo zapuščenih in propadajočih. Mislil sem, da smo v revnejšem predelu in da bo drugod drugače. Pa ni bilo. Večinoma je bilo še slabše, in tudi na najbolj prestižni ulici s trgovinami kot so Prada in hoteli s 5 zvezdicami ni bilo bistveno drugače. Benetke razpadajo. To je dejstvo, kot je dejstvo, da v njihovo obnovo ne vlagajo veliko.

Benetke naj bi bile mesto vodnih kanalov. Kanalov je veliko, vendar pa daleč od tega, da bi mu lahko rekli mesto vodnih kanalov. Hodili smo po predelih, kjer dolgo nismo ne videli, ne prečkali vode.

Iskanje turističnih točk bi znalo biti problematično, če nisi na izletu z organizirano skupino, ki ima vodiča. Razpoložljivi zemljevidi (brezplačni, plačljivi) so slabi, saj širine ulic ne ustrezajo širinam ulic na zemljevidu. Tako se hitro zgodi, da je na zemljevidu narisana široka ulica, ki je v resnici čisto ozek prehod med (ali celo skozi) hišami v katerem se dva človeka težko srečata. Zato reklo, da se v Benetkah hitro izgubiš, ni povsem iz trte izvito, pa čeprav uporabljaš zemljevid. Oznake za turistične točke so slabo vidne in še to večinoma v italijanščini. V nekaj pomembnejših ulicah smo našli oznake za smer proti trgu sv. Marka v obliki grafitov. Uslužbenci, s katerimi smo prišli v stik so večinoma prijazni, se trudijo z angleščino, čeprav je ne obvladajo.

Cene v Benetkah so nekaj posebnega. Benetke niso drage. So oderuške. Verjetno, če bi mogli, bi zaračunali tudi dihanje. Npr. vstopnina v zvonik na trgu sv. Marka 8 evrov. V baziliko te spustijo brezplačno (brez nahrbtnikov in torb – so zelo strogi glede tega) vendar si ogledaš lahko samo del bazilike. Že za oltar moraš odšteti nekaj evrov. In potem za vsak nadaljnji del ponovno nekaj evrov. Doževa palača je nekoliko ugodnejša. 12 evrov in imaš menda kaj videti – menda, ker si muzeja zaradi pomanjkanja časa nismo uspeli ogledati. Jesti pa je mogoče po sprejemljivih cenah. V velikem delu restavracij se je mogoče najesti z italijanskimi špageti že od 8 evrov dalje, kosilo pa se dobi tudi za 20 evrov. Četrt pice je od 2 do 3 evre. Sprejemljivo. Kepica sladoleda je 1,20 evra. Zelo ugodno (cene veljajo za sredino aprila 2010).

Čeprav kanalov ni tako veliko, kot jih obljubljajo v reklamah in turističnih vodnikih, pa so zanimivi. Vijejo se med hišami in z nekoliko sreče je mogoče z mostu opazovati gondolo, ki se počasi pluje vzdolž. Nekateri kanali so tihi in mirni, drugi prometni in glasni. Seveda je najbolj prometen Canal Grande, ki je videti kot ljubljanska Dunajska ulica ob konici. Zanimivo je sloneti na robu katerega izmed mostov in opazovati hitenje čolnov in ladjic gor in dol. Tudi hupanje je slišati. Vsa plovila so sama po sebi zanimiva saj so videti, kot da bi bila iz petdesetih let prejšnjega stoletja. In verjetno marsikatero tudi je.

Najbolj obsežen in verjetno bolj zanimiv del Benetk so ulice in uličice s številnimi skritimi prehodi. Nešteto jih je. Nekatere so skoraj kot ceste, druge so ozke kot stezice. Celotne Benetke so resnično odlično prizorišče za kakšno bondiado ali kako podobno vohunsko zgodbo. Ni si težko predstavljati, kako so se v preteklosti napletale in spletale različne spletke, prevare in umori. Storilci pa so se „izgubili.“ Tudi danes se lahko neprevidni turist hitro izgubi. Pa to niti ni slabo. Sprehod skozi katero izmed ozkih in temačnih ulic ali prehodov je lahko nagrajen s čudovitim vrtom, zanimivim motivom ob vodnem kanalu ali pa parkom. Slednjih je kar nekaj in vabijo k obisku. V njih ni veliko turistov, saj ti običajno hitijo k najbolj razvpitim znamenitostim.

Obisk bazilike na trgu sv. Marka vsekakor priporočam, saj je zgrajena v bizantinskem slogu, namesto fresk pa so čudoviti mozaiki. Pa ne le na stropu. Tudi na tleh, zato ne pozabi pogledati pod noge. Nasproti bazilike je zvonik na katerega pelje dvigalo. Za razgled je treba odšteti 8 evrov, videti pa je mogoče celotno laguno. Priporočam.

Zelo presenečen sem bil nad čistočo. Edine smeti, ki smo jih videli, so bile na trgu sv. Marka, ker se je prekucnil koš za smeti. Tudi golobov je zelo malo, je pa mogoče naleteti tu in tam na kakšnega galeba.

Ali so Benetke romantične ali ne, je težko potrditi ali zanikati. Vsekakor so zanimivo mesto, romantiko pa razblinjajo množice turistov, nadležni gondoljerji, ki vabijo v gondole in v nekaterih ulicah natakarji, ki glasno vabijo mimoidoče, da sedejo za mizo. V času obiska, ni bilo veliko turistov, pa so bile nekatere ulice kar težko prehodne. Menim, da je Maribor bolj romantičen kot Benetke, pa Rab, Freiburg in verjetno bi se našlo še kako mesto, ki sem ga že obiskal.


Benetke so sterilne, mrtve. So kot eksponati v muzeju: hladni, brez duše, odsluženi in zgolj za predstavitev življenja davno minulih časov. Nekoč so bile bogato in živo mesto, danes ne več. Zdaj so le propadajoča plehka turistična zanimivost. Veliko mest je lepših in predvsem z živo dušo: Dunaj, Freiburg, Basel, Barcelona, Šibenik, Salzburg,...

Nisem je še prebolel

Vozili smo se po ravni in dolgočasni avtocesti. Motor velikega avtomobila je mirno tekel in okoli stekel je bilo slišati piš vetra. Dolgočasna pokrajina poln polj je tiho drvela mimo. Za nami je bil naporen dan in nismo se pogovarjali. Vsak je bil zatopljen v svoje misli. Sedel sem na zadnjem sedežu. Glava je bila prazna, čutil sem prijetno utrujenost. Na sedežu pred menoj je sedela ona. Njeni svetli lasje so se trudili priti mimo vzglavnika in me povabiti, da grem spet z roko skozi. Vonj po njenem parfumu, ki ga nikoli ne bi mogel zgrešiti, je diskretno visel v zraku. Tiho je sedela in ves dan sem se trudil, da bi ugotovil, ali še kaj čutim do nje. Zadovoljen sem bil. Nič ni bilo. Prepričan sem bil, da se je ta zgodba zame tudi čustveno končala. Pogledal sem skozi okno in v zunanjem ogledalu zagledal njen obraz. Nepremično je zrla predse. Zazrl sem se v njene oči. Čeprav me ni gledala, sem nenadoma začutil tisto, kar sem začutil, ko sta se najina pogleda prvič srečala. Nenadoma se mi je odvrtel film z vsemi trenutki, ki sva jih preživela skupaj. Bili so lepi, bili so prijetni. Gledal sem ta obraz v ogledalu in opazoval ta hladen pogled. Tedaj pa me je zabolelo v srcu. Spet sem začutil tisto trganje notranjosti, ki sem ga prvič začutil, ko mi je povedala, da ima drugega, da z menoj ne vidi prihodnosti. Umaknil sem pogled in se zazrl v oddaljeno kmetijo. Nisem je prebolel. Še vedno ne. Upal sem, da bo vožnje čim prej konec, da bom lahko pobegnil pred njo.

Silicijeva ljubezen

Kapljica je počasi stekla po oknu. Med potjo proti dnu okna se je združila z drugimi, manjšimi. Z vsako novo kapljico, ki jo je zajela je postala nekoliko večja in nekoliko hitrejša, dokler ni dosegla kovinskega okvirja okna. Tam se je za hip ustavila in potem padla proti tlom. Na nebu so bili težki sivi oblaki, ki so trosili debele kaplje, ki so ropotale po aluminijasti strehi. V prostoru je vladal robat zvok dizla, ki se je skrival nekje pod sedeži. Glasnost se je povečala in počasi smo se začeli premikati. Težka železna kolesa so se premikala vedno hitreje, dokler se motor ni vrnil v oddaljeno drdranje v prostem teku. Slišati je bilo le enakomerno topotanje koles na tračnicah. Kapljice na oknu niso več potovale naravnost navzdol, temveč jih je piš zraka porival poševno.

V vagonu je sedelo nekaj ljudi. Ni nas bilo veliko, kajti ura je bila pozna. Večina delavcev se je že vrnila domov, večer pa je bil že skoraj tu. Peljali smo se le tisti, ki se nam je delo v službi zavleklo v pozne ure. Molčali smo. Nekomu, na drugem koncu vagona, je zazvonil telefon.
„Prosim!“
V glasu je bilo čutiti razdraženost. Klic je bil več kot očitno nezaželen.

Vrata so se z glasnim pokom odprla.
„Dober večer. Vozovnice prosim,“ je zdolgočaseno in polglasno dejal sprevodnik, ki je vstopil v vagon. Ljudje so počasi začeli vleči vozovnice iz denarnic. Nikomur se ni mudilo, nihče ni bil prepričan, da si želi priti na cilj. Bili so tu na tem vlaku na enolični poti delovnega dne. Drugo ni obstajalo. Vlak, sedež, drdranje motorja, topotanje koles in zdolgočaseni sopotniki. Groteskni svet poznega delavskega vlaka.

Zavzdihnil sem, ko sem pospravljal žigosano vozovnico. Zagledal sem se v drobno kapljico na oknu, ki se ni pustila pišu vetra, da jo premakne. Za menoj je bil težak dan, dan poln napornega dela in slabih novic. In komaj sem čakal, da se vrnem domov k njej. K njej, ki mi je vedno pričarala nasmeh na obrazu. Nikoli ni bila žalostna in odkar sva skupaj, menda bo tega kmalu leto in pol, mi je srce igralo, če sem le pomislil nanjo. Koliko je bilo dolgih ur v službi, ko sem mislil nanjo in si želel, da se čim prej vrnil v njen objem! Veliko večerov sva ležala v postelji in nežno sem jo božal, ona pa je strmela vame. Tiho, nepremično, vztrajno.

Bila mi je v veliko pomoč. V dolgih večernih urah mi je pomagala analizirati množice podatkov za službo. Ni mi samo pomagala obdelovati podatke temveč je skrbela za glasbo. Bila je mojstrica v tem in nikoli nisem razumel, zakaj ni DJ-ka v kakšnem znanem nočnem klubu. Kadar se mi je ob treh zjutraj meglilo pred očmi od utrujenosti, ko so se stolpci številk spreminjali v vrstice, vrstice pa v stolpce, je poiskala dinamično skladbo polno energije in jo zavrtela. Pognala mi je kri po žilah. Vstal sem s stola, jo zagrabil in plesala sva na vesele ritme. Počutil sem se, kot da je ves svet samo najin. Včasih, ko mi okolje domačega stanovanja ni bil všeč, sem jo vzel s seboj v naravo. Zapeljala sva se nekam v višave, kjer kraljujejo lepi razgledi. Na travo sem razprostrl odejo in skupaj sva začela uživati v naravi. Sonce naju je grelo, ptice so žvrgolele, jaz pa sem se igrivo ukvarjal z njo.

Veliko lepih trenutkov sva preživela z mojo Toshibo. Spomnim se dneva, ko sem jo zagledal v trgovini. Bila je ljubezen na prvi pogled. Bila je tako srebrna, tako privlačna. Smehljala se mi je iz steklene vitrine, kamor so jo spravili, da je ne bi ljudje otipavali. Namenjena je bila le meni. Ko sem jo prvič prijel v roke, sem začutil, da sva si usojena. In v tistem trenutku so se med nama stkale nevidne vezi. Od takrat sva, kadar nisva bila skupaj, hrepenela drug po drugemu.

Vlak se je mirno peljal dalje. Dežne kaplje so še vedno ropotale po strehi, motor je drdral in kolesa so topotala. Ljudje so zdolgočaseno zrli predse in nihče ni verjel, da bomo prišli na cilj. Jaz pa sem tako hrepenel po njej.

Zgodba je bila spisana za natečaj Mojega mikra in Toshibe.

Ne praskaj se...

Ne praskaj se tam, kjer te ne srbi.

Da bi se ljudje, v medsebojnih odnosih tega le držali!

Zamrznjeno srce

Zmrznjen sneg škripa, ko hodim po ozki gazi proti domu. Na nebu sije bleda luna. Polna je. Mrzel zrak žgečka po nosu in ušesih. Še bolj se zavijem v debel plašč in skušam zadržati kar se da veliko toplote. Gola drevesa se pnejo nad menoj, kot otrpli velikani, ki se jim je ustavil čas. Pri vsakem izdihu pred menoj nastane majhen oblaček vodne pare, ki se hitro porazgubi v mrzli noči. V prste na nogah me zebe in skušam čim prej priti v varno zavetje toplega doma. Daleč spodaj v dolini migotajo luči. Ura je pozna in večina ljudi že trdno spi. Hlad me obliva.

Zavijanje v topel plašč ne pomaga prav veliko, saj ni mraz le zunaj. Tudi notri je mraz. Moje srce je hladno. Ledeno hladno. Zamrznilo je tistega nesrečnega dne,... Rekla si, da to ni to in da rabiš nekoga drugega. Da te dolgi sprehodi ob morju motijo in da težko prenašaš večere ob svetlobi sveč. Rekla si, da rabiš dinamiko, dogajanje in da sem zate prava cokla. Da te oviram pri razvoju.

In si šla.

Nisi se ozrla nazaj, nisi več poklicala, odšla si. Dolgo sem potoval in te iskal. Spraševal ljudi ali so te videli. Nisem te našel. Nekega dne, nisem štel koliko jih je minilo od tvojega odhoda, je srce otrpnilo in zajel ga je neskončen hlad. Odšel sem v te višave, kjer mraz nikoli ne popusti. Družbo mi delajo le stara zmrznjena drevesa, ki so spomenik nekdanjim časom. Nikoli več se ne vrnejo, kot se ne vrneš ti.

V daljavi zagledam obrise koče. Ni velika. Ravno dovolj, da je v njej prostor za posteljo, mizo, stol in štedilnik, na katerem je mogoče skuhati obed. Iz dimnika se ne kadi in nihče me ne pričakuje. Vrata se odprejo z glasnim škripanjem. Vstopim v temno notranjost. V štedilniku ne prasketa plamen in v prostoru je ledeno hladno. Tako hladno je tudi v mojem srcu.

Ljubezensko pismo (8)

Draga Sara!

Izpolnila si mi veliko željo. Želel sem si nekaj in ti si mi to podarila. In danes sem vesel kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Včeraj sem se poglobil v tvoje oči. Najprej sem se izgubil in kot izgubljen turist v velikem mestu taval brez cilja. Malo levo, malo desno, pa naprej in nazaj. Opazoval sem lepote mesta in si skušal čim več vtisniti v spomin. A spomin ni povsem zanesljiv in nesrečen, ker s sem pozabil fotoaparat, sem si skušal zapomniti čim več lepot, o katerih bom lahko doma užival znova in znova in znova. Tako izgubljen sem skoraj pozabil, kaj je bil moj namen: odkriti vsaj najmanjši plamenček ljubezni. Bil sem prestrašen. Bal sem se, da bom naletel na veliko vedro hladne bistre studenčnice, ki bo hitro in brez vseh čustev prekrila moj plamenček, ki bo žalostno ugasnil. Ni bilo tako. Našel sem plamen. Bil je večji kot moj.

Oba plamena, moj plamenček in tvoj plamen, sta se nenadoma združila, da so letele naokoli iskre, kot letijo iskre, ko gospodar naloži nova polena na ugašajoči plamen peči v osamljeni gorski kmetiji, bičani od mrzli zimskih vetrov in ledenih snežink.

V trenutku sem spoznal, da nisem edini, ki ga je opoj ljubezni zapeljal v omamo zaljubljenosti. Bila sva dva, ti in jaz. Moje srce je zaigralo melodijo ljubezni, ki je veselje in srečo spajala v večnost.

V meni se je plamenček razvil v plamen.