Hladen vetrič je božal množico ljudi, ki se je zbrala okoli stojnice s kuhanim vinom. Zaviti v tople plašče so srebali vroče kuhano vino iz keramičnih skodelic, se pogovarjali in smejali. Mimo so hodili ljudje, ki so se sprehajali od ene stojnice do druge in opazovali njihovo ponudbo. Stojnice so bile bogato razsvetljene, police pa so se šibile pod različnimi izdelki: tu so bili plišasti pajacki, tam novoletno okrasje, izdelki iz medu, likerji in kolači. Za vsakega se je nekaj našlo. Množica ljudi, domačinov in turistov, se je sprehajala med stojnicami, pregledovala ponudbo in tu in tam je kdo kaj kupil. Nad stojnicami so bile razobešene lučke. Nekatere so tvorile neskončne verige, druge so oblikovale zvezdice. S svojo medlo svetlobo so osvetljevale trg pod seboj. Iz zvočnikov, obešenih na okoliške zgradbe, je igrala nežna klasična glasba. Na stopnišču cerkve je zborček prepeval božične pesmi poslušalcem, ki so se zbrali v polkrogu.Stala si mi nasproti. S premraženimi dlanmi si oklepala skodelico s kuhanim vinom, iz katere se je počasi vila vodna para in se izgubljala v suhem zraku. Dolgi plavi lasje so ti padali preko belega šala, ki ti je božal žametni vrat. Z zvedavimi očmi si me gledala, medtem ko sem ti razlagal o neumnostih, ki so iz mene prihajale zaradi nekaj požirkov kuhanega vina. Ta se je znašel v povsem praznem želodcu, ki ni zaužil ničesar že od poznih dopoldanskih ur. Rahlo se mi je vrtelo v glavi in misli niso bile povsem jasne. Zapeljivo si se smehljala in v očeh so se ti svetile iskrice. Klepetala sva. Ljudje so hodili mimo naju, a jih nisva opazila. Bila sva le ti in jaz, množica novoletnih lučk in mraz, ki naju je ščipal v lica.
Ni komentarjev:
Objavite komentar