Bilo je super.
Lepo je bilo.
Bilo je zanimivo.
Čas se je iztekel.
Zabavali smo se.
Ostali so le spomini.
Čas je, da grem,
čas je, da grem.
Vsaka stvar se enkrat konča.
31. dec. 2009
13. dec. 2009
Na božičnem sejmu
Hladen vetrič je božal množico ljudi, ki se je zbrala okoli stojnice s kuhanim vinom. Zaviti v tople plašče so srebali vroče kuhano vino iz keramičnih skodelic, se pogovarjali in smejali. Mimo so hodili ljudje, ki so se sprehajali od ene stojnice do druge in opazovali njihovo ponudbo. Stojnice so bile bogato razsvetljene, police pa so se šibile pod različnimi izdelki: tu so bili plišasti pajacki, tam novoletno okrasje, izdelki iz medu, likerji in kolači. Za vsakega se je nekaj našlo. Množica ljudi, domačinov in turistov, se je sprehajala med stojnicami, pregledovala ponudbo in tu in tam je kdo kaj kupil. Nad stojnicami so bile razobešene lučke. Nekatere so tvorile neskončne verige, druge so oblikovale zvezdice. S svojo medlo svetlobo so osvetljevale trg pod seboj. Iz zvočnikov, obešenih na okoliške zgradbe, je igrala nežna klasična glasba. Na stopnišču cerkve je zborček prepeval božične pesmi poslušalcem, ki so se zbrali v polkrogu.Stala si mi nasproti. S premraženimi dlanmi si oklepala skodelico s kuhanim vinom, iz katere se je počasi vila vodna para in se izgubljala v suhem zraku. Dolgi plavi lasje so ti padali preko belega šala, ki ti je božal žametni vrat. Z zvedavimi očmi si me gledala, medtem ko sem ti razlagal o neumnostih, ki so iz mene prihajale zaradi nekaj požirkov kuhanega vina. Ta se je znašel v povsem praznem želodcu, ki ni zaužil ničesar že od poznih dopoldanskih ur. Rahlo se mi je vrtelo v glavi in misli niso bile povsem jasne. Zapeljivo si se smehljala in v očeh so se ti svetile iskrice. Klepetala sva. Ljudje so hodili mimo naju, a jih nisva opazila. Bila sva le ti in jaz, množica novoletnih lučk in mraz, ki naju je ščipal v lica.
30. nov. 2009
14. nov. 2009
Osamljen popotnik
Mimo okna hitijo drevesa, travniki in polja. Tiho drdranje velikih železnih koles odmeva po praznem kupeju. Zaspano ozračje napolnjuje celotni prostor in se počasi zažira skozi pore v koži. Sonce se počasi poslavlja. Gleda skozi okno in čaka, da se pripelje cilj nekje v daljavi.
Mimo okna zdrvi osamelo drevo, ki ga obkrožajo le zeleni travniki. Osamljeno je. Brez družbe drugih, ki bi mu krajšala čas. Le ptice v njegovi košati krošnji poiščejo zavetje ob popoldanski nevihti in veter se poigrava z njegovimi listi.
Ljudje hitijo. Nihče si ne vzame časa, da bi s teboj pokramljal o povsem nepomembnih stvareh. Nihče se ne ozre za osamljenim popotnikom, ki v sebi nosi srce. Oni ga nimajo. Imajo le polne žepe navideznih mostov, ki jih ni nihče nikoli zgradil in jih tudi ne bo. To srce, polno radosti, ljubezni in domišljije, je izgubljeno. Ne najde prave poti, ne najde srca, ki bi z njim potovalo skozi ta prazni svet mostov. Zato krvavi. Iz žil mu uhaja rdeča življenjska tekočina. In počasi se njegov utrip upočasnjuje. V njem je vedno manj radosti. Z vsako izgubljeno kapljo krvi je bolj uvelo. Veni kot ivanjščica, ki jo otrok prinese materi, ona pa jo zdolgočaseno odloži na mizo, namesto v vazo.
Srce je osamljeno, kot je osamljeno drevo sredi polja. In življenje drvi mimo, kot mimo drevesa švigne ekspresni vlak, ki osamljenega popotnika pelje cilju na proti.
Mimo okna zdrvi osamelo drevo, ki ga obkrožajo le zeleni travniki. Osamljeno je. Brez družbe drugih, ki bi mu krajšala čas. Le ptice v njegovi košati krošnji poiščejo zavetje ob popoldanski nevihti in veter se poigrava z njegovimi listi.
Ljudje hitijo. Nihče si ne vzame časa, da bi s teboj pokramljal o povsem nepomembnih stvareh. Nihče se ne ozre za osamljenim popotnikom, ki v sebi nosi srce. Oni ga nimajo. Imajo le polne žepe navideznih mostov, ki jih ni nihče nikoli zgradil in jih tudi ne bo. To srce, polno radosti, ljubezni in domišljije, je izgubljeno. Ne najde prave poti, ne najde srca, ki bi z njim potovalo skozi ta prazni svet mostov. Zato krvavi. Iz žil mu uhaja rdeča življenjska tekočina. In počasi se njegov utrip upočasnjuje. V njem je vedno manj radosti. Z vsako izgubljeno kapljo krvi je bolj uvelo. Veni kot ivanjščica, ki jo otrok prinese materi, ona pa jo zdolgočaseno odloži na mizo, namesto v vazo.
Srce je osamljeno, kot je osamljeno drevo sredi polja. In življenje drvi mimo, kot mimo drevesa švigne ekspresni vlak, ki osamljenega popotnika pelje cilju na proti.
30. okt. 2009
Ljubezensko pismo (7)
Draga Sara!
Bilo je toplo poletje. Sedel sem na obali in opazoval morje v večerni svetlobi. Sonce je zašlo in na nebu so se prelivale mavrične barve. Nekaj majhnih oblakov v daljavi je bilo še obsijanih z oranžno svetlobo odhajajočega sonca. Veter se je že pred časom polegel in skromni valovi so šumeli, razlivajoči se na obali. Zrak je bil težak od vlage in zaznaval sem tisti značilni vonj po morju, ki tako lepo ščemi po nosni votlini. V daljavi, kjer je imelo morje srebrn lesk, je počasi plula ostarela ribiška barka. Ribiči so se pripravljali na dolgotrajen nočni ribolov, s katerim so si služili kruh. Obzorje je nizko nad morjem preletel bel galeb, ki je elegantno zamahnil s krili in nežno pristal na vodi. Bil sem brez misli in le opazoval okolico. Užival sem, tako kot sem užival v večini sončnih zahodov na morju.
Mir v glavi pa je postajal vedno bolj moten. Nekaj se mi je motalo po glavi in najprej nisem in nisem mogel ugotoviti kaj. Po eni strani me je jezilo, po drugi pa begalo. Podoba ni bila jasna. Kot bi bila zavita v meglo. Trudil sem se pregnati to podobo. Na silo sem jo porinil nekam v ozadje in nanjo pozabil. Za nekaj časa sem se posvetil čudoviti sliki in bil povsem brez misli. Nenadoma pa me je zadelo.
Razveselil sem se, saj sem končno spoznal vir nemira, kaj je bilo tisto, ki mi ni dovoljevalo, da bi povsem brez misli sedel na obali in opazoval simfonijo sončnega zahoda. Bila je tvoja podoba. Najprej sem pomislil, da gre za nekaj običajnega. Dostikrat mi v glavi ostane podoba ženske, ki ima dobro postavo ali pa je lepega videza. Tako kot vsakemu normalnemu moškemu. Vse kar potrebujem je kisel nasmeh in morda vzdih in podoba mine. A ni bilo tako. Tvoja podoba se mi je motala in motala po glavi. Na nebu so se začele prižigati prve zvezde in od sončnega zahoda so ostale le še tiste najtemnejše barve: temno modra in vijolična. Dan se je prevešal v noč, jaz pa sem še vedno sedel na obali in premleval, zakaj se tvoja podoba v moji glavi noče in noče razbliniti.
Se spomniš, kako sva se spoznala? Bilo je na odprtju razstave nekega sodobnega slikarja. Njegovo ime se je že davno splazilo iz glave, čeprav se nekaterih slik še vedno dobro spominjam. Ena mi je še posebej ostala v spominu. Sončni zahod se je imenovala, prikazovala pa je zahajanje sonca v morje nekje na oddaljenem otoku. Občudoval sem barve in razmišljal kako vestno jih posnel in kje je zgrešil; slika je bila dobra. Neopazno si pristopila in kar nekaj časa je minilo, da sem opazil, da nekdo stoji poleg. Nekaj sem zamrmral in ti si modro pokimala ter se strinjala z menoj. Pogledal sem te in se nasmehnil. Ob meni je stala elegantno oblečena ženska z dolgimi črnimi lasmi, ki so ji padali preko ramen. Pogled je imela nekoliko zadržan, a v modrih očeh je bilo mogoče zaznati zvedavi lesket.
Zapletla sva se v živahen pogovor. Najprej o prvi sliki, nato o drugi in tako naprej, dokler nisva obhodila vseh slik. Ne spomnim se več točno kaj sem govoril, čeprav imam še vedno občutek, da sem govoril bolj ali manj le prazne stvari, če niso bile že neumnosti. Spomnim pa se, da si se vsake toliko časa hudomušno nasmehnila. Kljub temu, da sva se takrat tako lepo ujela, pa nisem ničesar začutil. V meni ni vzplamtel ogenj ljubezni. Poslovila sva se in, preden sva odšla v noč, vsak na svoj konec mesta, si mi dala vizitko. Zahvalil sem se ti, ti izročil svojo in se poslovil. Na poti domov so se v mojih mislih kazale podobe slik, podobe minulega dne in načrti za prihodnje dni.
A danes, ko sedim na obali in gledam te lepe oddaljene in skrivnostne zvezde, ki se prižigajo na nebu, vedno bolj dojemam, da si zasejala nekaj žerjavice. Čisto malo, povsem neopazne, pritajene kot tiha miška, ki čaka, da bo kmet, nič hudega sluteč, prinesel vrečo žita. Nisem je opazil in mirno je šlo moje življenje dalje. Da iz žerjavice vzplamti ogenj, je potrebna sapa, pa četudi je povsem skromna. In čas je bil ta sapa. Povsem neopazno je razpihoval žerjavico, ki je vedno bolj žarela, v nekem trenutku pa se je iz nje razvil živahen plamen. Zadnje dni sem bi nemiren, saj me je neopazno žgal. Nisem vedel vzroka mojega nemira, nisem vedel, da je v meni vzplamtel plamen ljubezni, nisem vedel, da sem se zaljubil. Zdaj, tu na obali, kjer drobni valovi nežno pljuskajo ob obalo in se na nebu prižigajo oddaljene zvezde, sem spoznal vzrok nemira, spoznal sem, kdo je zanetil ta čudoviti plamen ljubezni.
Draga Sara, rad bi se ponovno srečal s teboj. Da bi se ti zazrl globoko v oči, v tisto neskončno črnino in ugotovil, ali to neskončnost tudi razsvetljuje plamen ljubezni. Rad bi se srečal s teboj, da bi ti povedal „Sara, zaljubil sem se v čudovito žensko, ki v tem trenutku v vsej svoji lepoti stoji tu pred menoj.“
S plamenom ljubezni osvetljeni K.
Več ljubezenskih pisem >>
Bilo je toplo poletje. Sedel sem na obali in opazoval morje v večerni svetlobi. Sonce je zašlo in na nebu so se prelivale mavrične barve. Nekaj majhnih oblakov v daljavi je bilo še obsijanih z oranžno svetlobo odhajajočega sonca. Veter se je že pred časom polegel in skromni valovi so šumeli, razlivajoči se na obali. Zrak je bil težak od vlage in zaznaval sem tisti značilni vonj po morju, ki tako lepo ščemi po nosni votlini. V daljavi, kjer je imelo morje srebrn lesk, je počasi plula ostarela ribiška barka. Ribiči so se pripravljali na dolgotrajen nočni ribolov, s katerim so si služili kruh. Obzorje je nizko nad morjem preletel bel galeb, ki je elegantno zamahnil s krili in nežno pristal na vodi. Bil sem brez misli in le opazoval okolico. Užival sem, tako kot sem užival v večini sončnih zahodov na morju.
Mir v glavi pa je postajal vedno bolj moten. Nekaj se mi je motalo po glavi in najprej nisem in nisem mogel ugotoviti kaj. Po eni strani me je jezilo, po drugi pa begalo. Podoba ni bila jasna. Kot bi bila zavita v meglo. Trudil sem se pregnati to podobo. Na silo sem jo porinil nekam v ozadje in nanjo pozabil. Za nekaj časa sem se posvetil čudoviti sliki in bil povsem brez misli. Nenadoma pa me je zadelo.
Razveselil sem se, saj sem končno spoznal vir nemira, kaj je bilo tisto, ki mi ni dovoljevalo, da bi povsem brez misli sedel na obali in opazoval simfonijo sončnega zahoda. Bila je tvoja podoba. Najprej sem pomislil, da gre za nekaj običajnega. Dostikrat mi v glavi ostane podoba ženske, ki ima dobro postavo ali pa je lepega videza. Tako kot vsakemu normalnemu moškemu. Vse kar potrebujem je kisel nasmeh in morda vzdih in podoba mine. A ni bilo tako. Tvoja podoba se mi je motala in motala po glavi. Na nebu so se začele prižigati prve zvezde in od sončnega zahoda so ostale le še tiste najtemnejše barve: temno modra in vijolična. Dan se je prevešal v noč, jaz pa sem še vedno sedel na obali in premleval, zakaj se tvoja podoba v moji glavi noče in noče razbliniti.
Se spomniš, kako sva se spoznala? Bilo je na odprtju razstave nekega sodobnega slikarja. Njegovo ime se je že davno splazilo iz glave, čeprav se nekaterih slik še vedno dobro spominjam. Ena mi je še posebej ostala v spominu. Sončni zahod se je imenovala, prikazovala pa je zahajanje sonca v morje nekje na oddaljenem otoku. Občudoval sem barve in razmišljal kako vestno jih posnel in kje je zgrešil; slika je bila dobra. Neopazno si pristopila in kar nekaj časa je minilo, da sem opazil, da nekdo stoji poleg. Nekaj sem zamrmral in ti si modro pokimala ter se strinjala z menoj. Pogledal sem te in se nasmehnil. Ob meni je stala elegantno oblečena ženska z dolgimi črnimi lasmi, ki so ji padali preko ramen. Pogled je imela nekoliko zadržan, a v modrih očeh je bilo mogoče zaznati zvedavi lesket.
Zapletla sva se v živahen pogovor. Najprej o prvi sliki, nato o drugi in tako naprej, dokler nisva obhodila vseh slik. Ne spomnim se več točno kaj sem govoril, čeprav imam še vedno občutek, da sem govoril bolj ali manj le prazne stvari, če niso bile že neumnosti. Spomnim pa se, da si se vsake toliko časa hudomušno nasmehnila. Kljub temu, da sva se takrat tako lepo ujela, pa nisem ničesar začutil. V meni ni vzplamtel ogenj ljubezni. Poslovila sva se in, preden sva odšla v noč, vsak na svoj konec mesta, si mi dala vizitko. Zahvalil sem se ti, ti izročil svojo in se poslovil. Na poti domov so se v mojih mislih kazale podobe slik, podobe minulega dne in načrti za prihodnje dni.
A danes, ko sedim na obali in gledam te lepe oddaljene in skrivnostne zvezde, ki se prižigajo na nebu, vedno bolj dojemam, da si zasejala nekaj žerjavice. Čisto malo, povsem neopazne, pritajene kot tiha miška, ki čaka, da bo kmet, nič hudega sluteč, prinesel vrečo žita. Nisem je opazil in mirno je šlo moje življenje dalje. Da iz žerjavice vzplamti ogenj, je potrebna sapa, pa četudi je povsem skromna. In čas je bil ta sapa. Povsem neopazno je razpihoval žerjavico, ki je vedno bolj žarela, v nekem trenutku pa se je iz nje razvil živahen plamen. Zadnje dni sem bi nemiren, saj me je neopazno žgal. Nisem vedel vzroka mojega nemira, nisem vedel, da je v meni vzplamtel plamen ljubezni, nisem vedel, da sem se zaljubil. Zdaj, tu na obali, kjer drobni valovi nežno pljuskajo ob obalo in se na nebu prižigajo oddaljene zvezde, sem spoznal vzrok nemira, spoznal sem, kdo je zanetil ta čudoviti plamen ljubezni.
Draga Sara, rad bi se ponovno srečal s teboj. Da bi se ti zazrl globoko v oči, v tisto neskončno črnino in ugotovil, ali to neskončnost tudi razsvetljuje plamen ljubezni. Rad bi se srečal s teboj, da bi ti povedal „Sara, zaljubil sem se v čudovito žensko, ki v tem trenutku v vsej svoji lepoti stoji tu pred menoj.“
S plamenom ljubezni osvetljeni K.
Več ljubezenskih pisem >>
14. okt. 2009
Kje si dekle, ki te ljubim?
Sam po parku se sprehajam. Tihi vetrič mi dela družbo, medtem ko se igra z odpadlim listjem. Zavit sem v topel plašč skozi katerega mraz ne more priti. Tiho škrta, ko stopam po belem pesku. Na nebu so težki sivi oblaki. Nič dobrega ne napovedujejo. Prihaja mraz, prihaja tiha zima. Nikogar ni v parku, drevesa spijo, ptice so se poskrile. Sam samcat sem tu, še srce mi ne dela družbe. Zamrznjeno je v globokem snu. Brez ljubezni, brez čustev. Hladno kot kos ledu.
Le kje si dekle, ki bi mi odtajalo srce? Iščem te, ljubil bi te, ne najdem te. Povsod sem te že iskal, povsod sem bil, a nikjer te nisem srečal. Ne vem, kje se skrivaš, ne vem kje si. Moje srce se je razočarano potopilo v zimsko spanje. Ne vem, kako naj ga obudim, ne vem, kaj naj storim. Ne potrebuje veliko, da se prebudi. Zapeljiv nasmešek, strasten poljub in zima bo pregnana, prišla bo pomlad. A na nebu so temni sivi oblaki in v zraku je vonj po zimi.
Premražen stopim v majhen lokal na robu parka. Zunaj se že temni in v prste na rokah me je začelo zebsti. Usedem se za mizo v temačnem kotu. Skrit pred ostalimi, v svetu svojem, si naročim kozarec aromatičnega črnega čaja, da me pogreje in v življenje prinese vsaj nekaj topline. Na drugem koncu opazim mladi par. Zapeljivo se opazujeta. Počasi jo prime za roko in ona se mu sramežljivo nasmehne. Strastno se ji približa in njune ustnice se združijo.
Srebnem požirek vročega čaja in za mizo nisem več sam. Nasproti mi sediš ti, dekle, ki te ljubim. Ne vem od kod si se vzela, ne vem, kje si hodila toliko časa. Zapeljivo se mi nasmihaš in me gledaš z iskrivimi očmi. Na obrazu se mi izriše nasmešek sreče. Našel sem te. Končno. Srce je zaigralo pesem ljubezni. Srebnem naslednji požirek čaja. Počasi se mi približaš. Začutim vonj tvojega parfuma. Diskretno nežno me je božal in vabil v tvoj objem. Nisem se mu upiral. Čisto počasi sva se približala drug drugemu. Gledal sem te v biserne oči polne optimizma, ljubezni in veselja. Naredil sem dolg požirek čaja. Tvoje ustnice so bile bližje in bližje. Še malo in se bodo dotaknile. Na ustnicah začutim nekaj mehkega in toplega. Združila sva se v eno. Srebnem še malo čaja. Svet okoli mene se zavrti v divjem plesu nebeškega ansambla, ki igra uspešnice eno za drugo. Muzikantje igrajo neprekinjeno, kot da jim nikoli ne bo zmanjkalo energije. Tesno objeta pleševa na njihove zvoke v neskončnost, v neskončnost.
Odložim prazno čajno skodelico. Pri točilnem pultu zažvenketajo kozarci. Na glavo si posadim klobuk in ogrnem si plašč. Na mizo položim kovance in odidem skozi vrata v mrzel večer. Na nebu so še vedno težki sivi oblaki, sem ter tja pade kaplja dežja. Žalostno zavzdihnem in se odpravim v prazen, turoben večer.
Le kje si dekle, ki bi mi odtajalo srce? Iščem te, ljubil bi te, ne najdem te. Povsod sem te že iskal, povsod sem bil, a nikjer te nisem srečal. Ne vem, kje se skrivaš, ne vem kje si. Moje srce se je razočarano potopilo v zimsko spanje. Ne vem, kako naj ga obudim, ne vem, kaj naj storim. Ne potrebuje veliko, da se prebudi. Zapeljiv nasmešek, strasten poljub in zima bo pregnana, prišla bo pomlad. A na nebu so temni sivi oblaki in v zraku je vonj po zimi.
Premražen stopim v majhen lokal na robu parka. Zunaj se že temni in v prste na rokah me je začelo zebsti. Usedem se za mizo v temačnem kotu. Skrit pred ostalimi, v svetu svojem, si naročim kozarec aromatičnega črnega čaja, da me pogreje in v življenje prinese vsaj nekaj topline. Na drugem koncu opazim mladi par. Zapeljivo se opazujeta. Počasi jo prime za roko in ona se mu sramežljivo nasmehne. Strastno se ji približa in njune ustnice se združijo.
Srebnem požirek vročega čaja in za mizo nisem več sam. Nasproti mi sediš ti, dekle, ki te ljubim. Ne vem od kod si se vzela, ne vem, kje si hodila toliko časa. Zapeljivo se mi nasmihaš in me gledaš z iskrivimi očmi. Na obrazu se mi izriše nasmešek sreče. Našel sem te. Končno. Srce je zaigralo pesem ljubezni. Srebnem naslednji požirek čaja. Počasi se mi približaš. Začutim vonj tvojega parfuma. Diskretno nežno me je božal in vabil v tvoj objem. Nisem se mu upiral. Čisto počasi sva se približala drug drugemu. Gledal sem te v biserne oči polne optimizma, ljubezni in veselja. Naredil sem dolg požirek čaja. Tvoje ustnice so bile bližje in bližje. Še malo in se bodo dotaknile. Na ustnicah začutim nekaj mehkega in toplega. Združila sva se v eno. Srebnem še malo čaja. Svet okoli mene se zavrti v divjem plesu nebeškega ansambla, ki igra uspešnice eno za drugo. Muzikantje igrajo neprekinjeno, kot da jim nikoli ne bo zmanjkalo energije. Tesno objeta pleševa na njihove zvoke v neskončnost, v neskončnost.
Odložim prazno čajno skodelico. Pri točilnem pultu zažvenketajo kozarci. Na glavo si posadim klobuk in ogrnem si plašč. Na mizo položim kovance in odidem skozi vrata v mrzel večer. Na nebu so še vedno težki sivi oblaki, sem ter tja pade kaplja dežja. Žalostno zavzdihnem in se odpravim v prazen, turoben večer.
6. okt. 2009
Sanjam na strehi neba
Danes sem, ko sem čakal na ljubljanski železniški postaji na vlak, na enem izmed stebrov zasledil tele verze neznanega avtorja. Všeč so mi.
Sanjam na strehi iz neba,
sanjam le za naju dva.
Plavam v oblakih cimeta
in sanjam samo za naju dva.
sanjam le za naju dva.
Plavam v oblakih cimeta
in sanjam samo za naju dva.
29. sep. 2009
Kaj je ljubezen?
Ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam, sicer pa ta pojem lahko povezujemo tudi z dejavnostmi (npr. ljubezen do učenja), z drugimi živimi bitji (ljubezen do živali; ljubezen do narave) in z ostalimi pojmi (ljubezen do glasbe) itd. Pogledi na ljubezen se razlikujejo po verskih, filozofskih, kulturnih in drugih znanstvenih pristopih.***
Ljubezni se ne da popolnoma opisati, vsakdo jo opiše drugače. Oseba, ki je pripravljena Ljubezen sprejeti jo spozna, drugim pa je tuja. Ljubezen se le čuti. V pravi ljubezni ni greha ali trpljenja drugih ljudi zaradi Ljubezni. Prava Ljubezen je takšna, kjer nihče ne trpi.
ljubézen 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav. ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / spolna ljubezen // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel / ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo / z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu ● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ◊ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca
Slovar slovenskega knjižnega jezika
***
Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga človek čuti do drugega človeka (ali živali, predmeta, pojma, situacije, aktivnosti, ...), ki je zanj izredno pomemben in ga doživlja kot sestavni del svojega intimnega sveta. V intimnem delu sveta je človek popolnoma prilagojen, v njem je lahko takšen, kakršen v resnici je. Namen ljubezni je, da se človek poveže z ljubljeno osebo, se z njo pogovarja, z njo skupaj nekaj počne, skratka z njo živi.
Vesna Pišek, univ. dipl. psih.
***
***
Ljubezen naj bi bila nekaj lepega, čistega, navdušujočega ... V večini primerov je tako. Obstajajo pa redki primeri, ko ljubezen boli. Ali gre skozi želodec ali srce ... kdo ve? V vsakem primeru ni prijetno, ko ti prereže srce na pol in te postavi v situacijo, da razmišljaš ali je to znak nakopičenih ljubečih čustev, ko se ti zdi, da ti bo srce počilo ali pa gre zgolj za simptome srčnega infarkta.
***Ljubezen je, ko dva grulita v telefon vsak v svoji postelji 100 kilometrov narazen, potem pa zaspita s tistim "ooooh mmmm mmm" srečnim nasmeškom.
***
Ni življenja brez ljubezni. Tudi, če tega ne zaznavamo, je res. Brez ljubezni ni življenja, tako kot ga ni brez sonca. Ljubezen je sonce našega življenja.
Ljubezen je vzajemni dar dveh svobodnih bitij z vsem, kar sta – s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju.
Vprašanje, kaj je ljubezen, ima veliko odgovorov. Lahko jih strnemo v tri pomene:
Eros – pomeni telesno ljubezen, ki je vedno koristoljubna. Eros išče stvari in osebe zaradi užitka in se do drugih obnaša potrošniško.
Filia – pomeni prijateljsko ljubezen, ki pogojuje. Kolikor daje, toliko želi tudi prejeti. Če ne prejme, postane njen obstoj vprašljiv. Je omejena.
Agape – ljubezen, ki ni toliko občutje srca, ampak bolj odločenost uma in volje. Je odločitev, da bomo ljubili vse ljudi, tudi tiste, ki nam niso všeč in morda tudi nas ne marajo. Daruje se brez pogojev. Veseli se, ko se razdaja. To je ljubezen, ki ne pozna in ne priznava meja. Ni usmerjena le k dobrim, in tudi slabi je ne morejo omejiti. Uresničuje se tako, da osrečuje druge. Ne pozna ne narodnostnih, ne verskih, ne spolnih meja.To je ljubezen, ki vodi v mir, ki zajema vse. Ta ljubezen ni ošabna, ni nevoščljiva, ni ponosna, temveč služi. Ta ljubezen zdravi tesnobo in zaskrbljenost. Ta ljubezen daje življenje.
Ljubezen je vzajemni dar dveh svobodnih bitij z vsem, kar sta – s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju.
Vprašanje, kaj je ljubezen, ima veliko odgovorov. Lahko jih strnemo v tri pomene:
Eros – pomeni telesno ljubezen, ki je vedno koristoljubna. Eros išče stvari in osebe zaradi užitka in se do drugih obnaša potrošniško.
Filia – pomeni prijateljsko ljubezen, ki pogojuje. Kolikor daje, toliko želi tudi prejeti. Če ne prejme, postane njen obstoj vprašljiv. Je omejena.
Agape – ljubezen, ki ni toliko občutje srca, ampak bolj odločenost uma in volje. Je odločitev, da bomo ljubili vse ljudi, tudi tiste, ki nam niso všeč in morda tudi nas ne marajo. Daruje se brez pogojev. Veseli se, ko se razdaja. To je ljubezen, ki ne pozna in ne priznava meja. Ni usmerjena le k dobrim, in tudi slabi je ne morejo omejiti. Uresničuje se tako, da osrečuje druge. Ne pozna ne narodnostnih, ne verskih, ne spolnih meja.To je ljubezen, ki vodi v mir, ki zajema vse. Ta ljubezen ni ošabna, ni nevoščljiva, ni ponosna, temveč služi. Ta ljubezen zdravi tesnobo in zaskrbljenost. Ta ljubezen daje življenje.
Šola za življenje
***
Ljubezen je človekova prava narava, skrita je v globinah naših src, kjer potrpežljivo čaka, da jo odkrijemo in podarimo svetu. Ker je ljubezen naša prava narava, smo zares srečni le takrat, ko jo dajemo in prejemamo.
Brane Krapež
***
Ljubezen se prepoji v delih možganov, ki so obogateni z dopamini, kemikalije ki vplivajo na čustva. To področje možganov nas tudi motivira za dosežke.
Urška Bačnik
***
In nenazadnje, ko ima spolnost bolj ali manj izdelan repertoar, pa ste kljub temu zadovoljni, saj vam je jasno, da bosta na koncu oba doživela orgazem. Takrat prava ljubezen postane več kot le mit.
Katarina J.
***
Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
Ljubezen gre skozi želodec, pravijo. Preko srca v možgane, oziroma pri nekaterih tudi preko možganov v srce. Vmes pa je še zelo neraziskana pot. Če govorimo o srcu, ne moremo mimo ljubezni.
Žiga Vavpotič
***
Komu podariš rožice, da se lubčkaš.
Filip
***
Zame je ljubezen to, da me objame in se v njegovem objemu počutim varna pred celim svetom. Ko doživim občutek, da mi v njegovem naročju nihče ne more škoditi. Varuje me pred težavami, vsemu slabemu... Ko ti reče: brez skrbi, moja si!
Ko sva enostavno objeta... in... it feels good, it feels as it should be... in tako funkcionirata v tišini, ker bi vsaka beseda uničila trenutek. Ker so v tem trenutku besede povsem nepotrebne.
Ko sva enostavno objeta... in... it feels good, it feels as it should be... in tako funkcionirata v tišini, ker bi vsaka beseda uničila trenutek. Ker so v tem trenutku besede povsem nepotrebne.
17. sep. 2009
Evolucija zaključka dopustovanja
Vsak dopust se v nekem trenutku izteče. Čakajo nas vsakodnevne obveznosti in, pred tem, odhod domov. Iz sproščenega, drugačnega življenja se vrnemo v vsakodnevno rutino in se obremenimo z vsakodnevnimi težavami, ki so to zgolj zato, ker mislimo, da so.Ko sem bi majhen, še v predšolskih časih, je odhod domov pomenil zaključek druženja s prijatelji s katerimi smo skupaj preživeli tri tedne in več. Bilo je konec celodnevnega življenja na prostem, ki ga je omogočalo kampiranje, konec je bilo plaže, kopanja, delanja potičk iz peska. Čeprav nisem nikoli šel z veseljem domov, pa mi ni bilo težko. Težje je bilo, ko sem začel hoditi v šolo. Konec dopustovanja na morju je pomenil ne le konec vsakodnevnega druženja s prijatelji, temveč tudi neizbežni prihod novega šolskega leta z vsemi dobrimi in slabimi stranmi. Do začetka šole je običajno manjkalo še tri tedne ali štirinajst dni, vendar je ta čas tako hitro minil, da nisem imel občutka, da sem še na počitnicah. Ker je šola predstavljala stres in obremenitev, mi je bilo ob odhodu hudo in sem skoraj vsako leto potočil nekaj solza. V začetku povsem odkrito, kasneje, ko se za „velikega fanta“ ni več spodobilo, pa na skrivaj. Prišla so leta študija. In vse se je močno spremenilo. Dopust na morju ni več trajal skupaj tri ali štiri tedne, temveč je bil razbit na več krajših delov. Izpiti so terjali svoj davek in dopustovanje na morju je bilo pogosto preplavljeno z učenjem. Odhod domov pa... Večkrat kot žalovanje za minulimi dnevi premlevanje naučene snovi in pripravljanje na izpit. In nato se je študij zaključil.
S koncem študija je prišlo do nekaj bistvenih sprememb. Prva in najpomembnejša je bila, da v nekem trenutku ni bilo več počitnic temveč le še zelo omejen dopust. In konec je bilo s takšnimi ali drugačnimi oblikami družinskega kampiranja. Od konca študija preživljam dopust v družinskem apartmaju. Odhodi domov so postali le odhodi domov. Saj nihče ne brani, da se ne vrnem že naslednji petek. Pa tudi termini so drugačni. Nič več tri ali štiri tedne sredi poletja, temveč dva tedna na začetku in teden na koncu poletja. Vmes pa kak podaljšan vikend ali dva.
Vsi ti odhodi domov so deležni nekakšne evolucije. V začetku so neka nepotrebna motnja, sledi obdobje čustvenega dojemanja, nato nepotrebno zlo in na koncu so samo še odhodi domov. Z leti so izgubili svoj čar. Ker jih je bilo preveč. Ali pa zato, ker dopust ni več tisto, kar je bil.
Fotografija: Krtek
9. sep. 2009
Izbira pravega termina za dopust
Že vrsto let preživljam dopust na otoku Pagu v Novalji. Če sem odkrit, bi lahko leta, ko sem preživel dopusta ali počitnic drugje preštel na prste ene roke. V vseh teh letih sem bival na otoku ob različnih delih poletja, pa tudi ob drugih letnih časih. Spoznal sem, da lahko razdelimo poletje na tri dopustna obdobja, ki se med seboj močno razlikujejo.
Začetek poletja ali dopustovanje v zadnjih dveh tednih junija
Kadarkoli se odpravim na dopust v začetku poletja, koledarsko gledano še spomladi, me vsi znanci in prijatelji nekoliko nevoščljivo sprašujejo „a že?“ Medtem ko se oni še potijo v službi, jaz že uživam na plaži. Zadnja dva tedna junija sta lahko zelo prijetna. Vreme je sončno, dež je lahko le dan ali dva, bolj običajno pa ga sploh ni. Voda je hladna a z vsakim dnem nekoliko toplejša. Dan je dolg in tema nastaja šele ob deseti uri zvečer. Ljudi ni veliko, prevladujejo predvsem noseči pari, mlade družine z majhnimi otroki in upokojenci. Slednjih je še največ. Vsak dan je nekoliko več ljudi, njihovo število pa se močno poveča ob vikendih. Ob koncu meseca je ljudi veliko in v mestu je gneča, začnejo pa tudi povsod pobirati parkirnino.
Dopustovanje v drugi polovici junija je primerno za vse, ki ne obožujejo gneče, imajo radi lepo vreme, jih ne moti, če je voda nekoliko hladnejša in znajo dolg dan izkoristiti za številne dejavnosti. Večerna zabava je omejena na sprehajanje po mestu in posedanje po številnih lokalih. V Zrćah je mogoče obiskati otvoritvene zabave. Seveda pa ne smemo pozabiti na velike količine krem za sončenje, saj je UV sevanje močno.
V tem obdobju sem vsako leto na Pagu. Dolgi dnevi, lepo vreme in skromna količina ljudi omogočajo številne dopustniške dejavnosti, pa ne mislim le na poležavanje na plaži.
Sredina poletja ali dopustovanje zadnji teden julija in prvi teden avgusta
Če sem odkrit, mi ni povsem jasno zakaj množice ljudi odidejo na dopust ravno v tem obdobju. To je čas, ko sem najraje v pisarni, ko ni gneče na cesti in ko so ostali na dopustu. To pomeni, da lahko brez pretiranih motenj opravljam svoje delo. Seveda pa sem v času šolanja skoraj vsako leto bil na Pagu ravno v tem obdobju, danes pa ostanem le za kak podaljšan vikend, da si osvežim spomin, zakaj se temu terminu izogibam.
To je čas neizmerne gneče. Vse je na morju, staro in mlado. Gneča na plaži, gneča v lokalih, gneča v mestu, gneča v trgovinah. Povsod gneča sestavljena iz ljudi različnih narodnosti. Je čas, ko je edino pogojno učinkovito prevozno sredstvo kolo, avto pa se spremeni v nepremičnino. Običajno se človek po Novalji in njeni okolici giblje hitreje peš, kot z avtomobilom. Povsod pobirajo parkirnino in vožnja z avtomobilom se zaradi tega lahko precej podraži.
Vreme je običajno lepo, lahko je kakšen dan slabo. Običajno pa se slabo vreme razkadi že v enem dopoldnevu. Morje je toplo in temperature med 27 in 29 stopinjami niso nič posebnega. Vsi lokali delujejo in zabava za mlado in staro je na vrhuncu. Mladi se zvečer in ponoči zbirajo v Zrćah, starejši in mlade družine pa v mestu, kjer so številne kulturne in zabavne prireditve.
Konec julija in začetek avgusta je čas za vse, ki so radi med množico ljudi.
Konec poletja ali dopustovanje v prvi polovici septembra
Dopustovanje v tem času je primerno le za izgubljene duše. Ko v službi oznanim, da grem na dopust ravno v tem terminu, naletim na zelo mešane odzive. Nekateri mislijo, da nisem čisto pri sebi, drugi me pomilujejo, tretji pa so nevoščljivi, ker si še vedno lahko privoščim oddih. Vendar pa je ta termin pravi, da se človek resnično oddahne in se izogne tisti prvi evforiji, ki je značilna za začetek šolskega leta. In medtem, ko so vsi že pogreznjeni v jesensko delo, uživaš na plaži ob lahnem vetrcu in srebanju okusnega koktajla, branju knjige ali pa le poslušanju šumenja vetra in pljuskanja valov. To je čas tišine in miru.
V tem času se otok pogrezne v mirovanje po bučnem poletju. Ljudi je malo in brez težav se ti lahko zgodi, da imaš celotno plažo le zase. Tistih nekaj ljudi, ki so, ni mogoče razvrstiti v neko skupino. Ne prevladujejo upokojenci niti ne mladi. Iz različnih starostnih skupin so in vsakih je nekaj, mladih in starih. Zabave v mestu ni veliko, diskoteke v Zrćah zaprejo vrata. Vreme je nepredvidljivo. Toplo, hladno, deževno ali vetrovno. Lahko vsak dan drugače. So tudi leta, ko je vseh 14 dni toplo in suho. Sončenje je bolj varno, saj je UV sevanje manjše kot junija, zato ni treba imeti s seboj cele zaloge različnih krem za sončenje. Ena ali dve z nizkim faktorjem bosta dovolj. Temperatura vode je zelo odvisna od vremena. V začetku je lahko tudi 28 stopinj Celzija, vendar jo lahko že dan slabega vremena z vetrom ohladi na 19 stopinj. Prometa je malo, naokoli se prevažajo predvsem domačini. S parkiranjem ni težav, tudi z brezplačnim ne. Dnevi so kratki in ob osmih zvečer se že temni.
Dopustovanje v prvi polovici septembra je predvsem primerno za sproščanje in meditacijo. Ker je vreme nepredvidljivo je treba s seboj imeti tudi dovolj materialov in idej za preživljanje hladnejših dni. Dobre knjige, družabne igre in podobno ne bodo odveč. In še na nekaj je treba računati. Močna burja lahko prekine trajektno povezavo in zapre most, ter nepredvidoma podaljša dopust. In še nekaj je značilno za to obdobje. Svetloba je bolj „topla“ saj je v njej več oranžnih tonov in bolj prijetna za oči.
Dopustovanje v različnih delih poletja je različno. Zelo zanimivo pa je otok obiskati v vseh teh treh obdobjih. Med seboj so si močno različna. Za dopust pa vedno izberem junij in september. Preveč ljudi me dela živčnega.
Začetek poletja ali dopustovanje v zadnjih dveh tednih junija
Kadarkoli se odpravim na dopust v začetku poletja, koledarsko gledano še spomladi, me vsi znanci in prijatelji nekoliko nevoščljivo sprašujejo „a že?“ Medtem ko se oni še potijo v službi, jaz že uživam na plaži. Zadnja dva tedna junija sta lahko zelo prijetna. Vreme je sončno, dež je lahko le dan ali dva, bolj običajno pa ga sploh ni. Voda je hladna a z vsakim dnem nekoliko toplejša. Dan je dolg in tema nastaja šele ob deseti uri zvečer. Ljudi ni veliko, prevladujejo predvsem noseči pari, mlade družine z majhnimi otroki in upokojenci. Slednjih je še največ. Vsak dan je nekoliko več ljudi, njihovo število pa se močno poveča ob vikendih. Ob koncu meseca je ljudi veliko in v mestu je gneča, začnejo pa tudi povsod pobirati parkirnino.
Dopustovanje v drugi polovici junija je primerno za vse, ki ne obožujejo gneče, imajo radi lepo vreme, jih ne moti, če je voda nekoliko hladnejša in znajo dolg dan izkoristiti za številne dejavnosti. Večerna zabava je omejena na sprehajanje po mestu in posedanje po številnih lokalih. V Zrćah je mogoče obiskati otvoritvene zabave. Seveda pa ne smemo pozabiti na velike količine krem za sončenje, saj je UV sevanje močno.
V tem obdobju sem vsako leto na Pagu. Dolgi dnevi, lepo vreme in skromna količina ljudi omogočajo številne dopustniške dejavnosti, pa ne mislim le na poležavanje na plaži.
Sredina poletja ali dopustovanje zadnji teden julija in prvi teden avgusta
Če sem odkrit, mi ni povsem jasno zakaj množice ljudi odidejo na dopust ravno v tem obdobju. To je čas, ko sem najraje v pisarni, ko ni gneče na cesti in ko so ostali na dopustu. To pomeni, da lahko brez pretiranih motenj opravljam svoje delo. Seveda pa sem v času šolanja skoraj vsako leto bil na Pagu ravno v tem obdobju, danes pa ostanem le za kak podaljšan vikend, da si osvežim spomin, zakaj se temu terminu izogibam.
To je čas neizmerne gneče. Vse je na morju, staro in mlado. Gneča na plaži, gneča v lokalih, gneča v mestu, gneča v trgovinah. Povsod gneča sestavljena iz ljudi različnih narodnosti. Je čas, ko je edino pogojno učinkovito prevozno sredstvo kolo, avto pa se spremeni v nepremičnino. Običajno se človek po Novalji in njeni okolici giblje hitreje peš, kot z avtomobilom. Povsod pobirajo parkirnino in vožnja z avtomobilom se zaradi tega lahko precej podraži.
Vreme je običajno lepo, lahko je kakšen dan slabo. Običajno pa se slabo vreme razkadi že v enem dopoldnevu. Morje je toplo in temperature med 27 in 29 stopinjami niso nič posebnega. Vsi lokali delujejo in zabava za mlado in staro je na vrhuncu. Mladi se zvečer in ponoči zbirajo v Zrćah, starejši in mlade družine pa v mestu, kjer so številne kulturne in zabavne prireditve.
Konec julija in začetek avgusta je čas za vse, ki so radi med množico ljudi.
Konec poletja ali dopustovanje v prvi polovici septembra
Dopustovanje v tem času je primerno le za izgubljene duše. Ko v službi oznanim, da grem na dopust ravno v tem terminu, naletim na zelo mešane odzive. Nekateri mislijo, da nisem čisto pri sebi, drugi me pomilujejo, tretji pa so nevoščljivi, ker si še vedno lahko privoščim oddih. Vendar pa je ta termin pravi, da se človek resnično oddahne in se izogne tisti prvi evforiji, ki je značilna za začetek šolskega leta. In medtem, ko so vsi že pogreznjeni v jesensko delo, uživaš na plaži ob lahnem vetrcu in srebanju okusnega koktajla, branju knjige ali pa le poslušanju šumenja vetra in pljuskanja valov. To je čas tišine in miru.
V tem času se otok pogrezne v mirovanje po bučnem poletju. Ljudi je malo in brez težav se ti lahko zgodi, da imaš celotno plažo le zase. Tistih nekaj ljudi, ki so, ni mogoče razvrstiti v neko skupino. Ne prevladujejo upokojenci niti ne mladi. Iz različnih starostnih skupin so in vsakih je nekaj, mladih in starih. Zabave v mestu ni veliko, diskoteke v Zrćah zaprejo vrata. Vreme je nepredvidljivo. Toplo, hladno, deževno ali vetrovno. Lahko vsak dan drugače. So tudi leta, ko je vseh 14 dni toplo in suho. Sončenje je bolj varno, saj je UV sevanje manjše kot junija, zato ni treba imeti s seboj cele zaloge različnih krem za sončenje. Ena ali dve z nizkim faktorjem bosta dovolj. Temperatura vode je zelo odvisna od vremena. V začetku je lahko tudi 28 stopinj Celzija, vendar jo lahko že dan slabega vremena z vetrom ohladi na 19 stopinj. Prometa je malo, naokoli se prevažajo predvsem domačini. S parkiranjem ni težav, tudi z brezplačnim ne. Dnevi so kratki in ob osmih zvečer se že temni.
Dopustovanje v prvi polovici septembra je predvsem primerno za sproščanje in meditacijo. Ker je vreme nepredvidljivo je treba s seboj imeti tudi dovolj materialov in idej za preživljanje hladnejših dni. Dobre knjige, družabne igre in podobno ne bodo odveč. In še na nekaj je treba računati. Močna burja lahko prekine trajektno povezavo in zapre most, ter nepredvidoma podaljša dopust. In še nekaj je značilno za to obdobje. Svetloba je bolj „topla“ saj je v njej več oranžnih tonov in bolj prijetna za oči.
Dopustovanje v različnih delih poletja je različno. Zelo zanimivo pa je otok obiskati v vseh teh treh obdobjih. Med seboj so si močno različna. Za dopust pa vedno izberem junij in september. Preveč ljudi me dela živčnega.
3. sep. 2009
Poletje na terasi
Hladen vetrič boža pregreto kožo. Za nami je dolg in vroč poletni dan. Na bližnjem travniku kobilice s cvrčanjem polnijo večerni zrak in v njem ustvarjajo nenavadno napetost, ki je drugačna od napetosti vročega dne. V daljavi se oglasi cerkveni zvon. Trikrat zadoni. Sonce je že pred časom zašlo in redki oblaki se svetlikajo v svetlobi poznega večera. Počasi, povsem neprizadeto potujejo po nebu. Prve zvezde se že svetlikajo in kmalu se jim bo pridružila še množica drugih. Tiho in skoraj neopazno bodo potovale po nebesnem svodu, tako kot to počno tisočletja. Ne obremenjujejo se z dogodki tega dne. Ujete so v neskončnost in v neskončnost potujejo. Nekje v krošnji bližnjega drevesa se s kratkim „čiv“ oglasi vrabček. Morda je imel hude sanje in se je za hip prebudil. Ni se več oglasil. Izgubil se je v novih, prijetnejših. Drobna vešča je začela krožiti okoli blede luči, ki je razsvetljevala teraso. Svetloba jo je privlačila in frfotaje se je zaletavala v svetilko. Vročina je počasi, skoraj neopazno popuščala. Večer se je začel prevešati v noč, ki bo osvežila zrak in ga pripravila na nov dan.
1. jun. 2009
Krtek se vrača...
Krtek se vrača 3. septembra ob 15 uri in 19 minut SEČ. Z novimi zgodbami, novimi razmišljanji, novimi zapisi.
30. apr. 2009
Fotografija, ujeti trenutek
V daljavi ga zagledam. Previdno, zgolj po prstih, se mu približam tiho kot miška. Ogledam si ga z vseh strani in poiščem najboljše izhodišče. Na obraz naslonim veliko črno ohišje. Gledam skozi majhno kukalo in vrtim velik in težak objektiv. Ko je izrez pravi, pritisnem na velik srebrn gumb. A ne povsem, le do polovice. Objektiv zabrni, na sliki, v kukalu, rdeče zasvetijo posamezne točke. Pod sliko se v zeleni barvi izpišejo številke. Malo počakam, zadržim dih in gumb pritisnem do konca.
Škljoc.
Zvok zaklopa, kratek in glasen, potuje skozi telo. Občutim zadovoljstvo. Našel sem motiv in ujel trenutek njegovega obstoja.
Škljoc.
Zvok zaklopa, kratek in glasen, potuje skozi telo. Občutim zadovoljstvo. Našel sem motiv in ujel trenutek njegovega obstoja.
22. mar. 2009
In je zmanjkalo besed...
... do nadaljnjega.
Potrebujem nekaj ustvarjalnega počitka. Nekaj dni ... nekaj tednov ... nekaj mesecev.
Kot sem zapisal na zadnji dan lanskega leta, končalo se je neko obdobje mojega življenja in vstopil sem v novega. Novo obdobje prinaša veliko sprememb in še več odločitev. V zadnjih nekaj mesecih sem sprejel toliko pomembnih odločitev, kot jih nisem skupaj v številnih letih pred tem. Še precej jih bo treba. In odločanje o samem sebi, o življenju, predstavlja neizmerno velik stres. To so sicer bile drobne, na videz povsem nepomembne odločitve, a bilo jih je toliko, da so bile ure, bili so dnevi, ko sem si ves zdelan želel, da se mi ne bi bilo več treba odločati. A te želje so bile zgolj utopične, povsem neuresničljive. Tudi v naprej bo tako, še kar nekaj časa. Ker se mi spreminja življenje, sem pod stresom. In stres uničuje navdih.
Dokler se mi življenje vsaj približno ne uteče, ne bom ustvarjal novih zapisov. Zato tale peskovnik, Krtkove dneve, za nekaj časa zapuščam. Za koliko časa? Ne vem... A vrnil se bom, zagotovo!
Potrebujem nekaj ustvarjalnega počitka. Nekaj dni ... nekaj tednov ... nekaj mesecev.
Kot sem zapisal na zadnji dan lanskega leta, končalo se je neko obdobje mojega življenja in vstopil sem v novega. Novo obdobje prinaša veliko sprememb in še več odločitev. V zadnjih nekaj mesecih sem sprejel toliko pomembnih odločitev, kot jih nisem skupaj v številnih letih pred tem. Še precej jih bo treba. In odločanje o samem sebi, o življenju, predstavlja neizmerno velik stres. To so sicer bile drobne, na videz povsem nepomembne odločitve, a bilo jih je toliko, da so bile ure, bili so dnevi, ko sem si ves zdelan želel, da se mi ne bi bilo več treba odločati. A te želje so bile zgolj utopične, povsem neuresničljive. Tudi v naprej bo tako, še kar nekaj časa. Ker se mi spreminja življenje, sem pod stresom. In stres uničuje navdih.
Dokler se mi življenje vsaj približno ne uteče, ne bom ustvarjal novih zapisov. Zato tale peskovnik, Krtkove dneve, za nekaj časa zapuščam. Za koliko časa? Ne vem... A vrnil se bom, zagotovo!
4. mar. 2009
Moški, ženske in sreča
Moški je lahko srečen z vsako žensko - dokler se vanjo ne zaljubi. (Oscar Wilde)
24. feb. 2009
Iskati pot do ljubezni...
Iskati pot do ljubezni z razumom je prav tako nesmiselno, kot iskati sonce s svetilko. (Dželal-ed-Dil Rumi)
17. feb. 2009
Bele stene
Povsod bele stene. Levo, desno, spodaj in zgoraj. Kamorkoli se je ozrl, so vanj kričale bele stene. Njihovo kričanje je bilo preko meje znosnosti. Strmel je najprej v eno smer. Ničesar drugega ni bilo kot le belina. Moreča, svetla belina. Sončna svetloba, ki je padala skozi majhno lino visoko zgoraj je belino še poudarila. Težko je gledal. Oči so ga bolele. Obrnil se je. Zopet bela stena. Ta ni bila obsijana s soncem. Ta je bila nekoliko temnejša. Vendar še vedno enako bela kot stena, ki jo je gledal prej. Belina ga žgala, ob pamet pa ga je spravljala tišina. Bilo je tako tiho, da je slišal bitje lastnega srca. Nič drugega. Bolj je skušal zaznati vsaj en zvok, bolj neprijetno se je počutil. Želel si je da bi slišal škripanje zavor ali petje ptic ali zgolj tlesk, ki ga povzroči premik stikala luči. Vendar ni slišal ničesar. Le bitje lastnega srca.
Belina in tišina sta ga razjedali. Čutil je, kako razpada. Ne telesno; bil je v dobri formi in bi brez težav zdržal še nekaj dni. Razpadal je duševno. Čisto počasi, košček po koščku je izgubljal razum. Še dan ali dva in ostalo ga ne bo nič več. Takrat ne bo več človek, temveč žival brez razuma. Bele stene in tišina so bile ubijalec razuma. Na koncu je ostalo le še telo.
Strah ga je bilo, a ni mogel narediti ničesar, ker so bile tu bele stene. Nanj so pritiskale z vso silo. Izpustil je krik umirajoče živali. Nihče ga ni slišal, saj se je izgubil v belih stenah.
Srce mu je bilo hitro. Vsak udarec je pomenil, da je bližje koncu. Strah ga je bilo beline in tišine. To je bilo edino kar je še čutil. Vse ostalo se je že izgubilo. Sonce na steni je izginilo, belina pa je ostala. Neskončna belina. Tišina. Praznina. Bela. Bela barva. Povsod bela barva. Veliko bele barve. Bela, tišina, bela, tišina, bela tišina.
Tišino je razparal zvok odpiranja težkih belih vrat. Vstopila sta dva visoka moška v rjavih uniformah. Pobrala sta drhteče telo, ki je ležalo na tleh in ga odnesla. Za seboj sta zaprla vrata in sobo je ponovno napolnila tiha belina.
Belina in tišina sta ga razjedali. Čutil je, kako razpada. Ne telesno; bil je v dobri formi in bi brez težav zdržal še nekaj dni. Razpadal je duševno. Čisto počasi, košček po koščku je izgubljal razum. Še dan ali dva in ostalo ga ne bo nič več. Takrat ne bo več človek, temveč žival brez razuma. Bele stene in tišina so bile ubijalec razuma. Na koncu je ostalo le še telo.
Strah ga je bilo, a ni mogel narediti ničesar, ker so bile tu bele stene. Nanj so pritiskale z vso silo. Izpustil je krik umirajoče živali. Nihče ga ni slišal, saj se je izgubil v belih stenah.
Srce mu je bilo hitro. Vsak udarec je pomenil, da je bližje koncu. Strah ga je bilo beline in tišine. To je bilo edino kar je še čutil. Vse ostalo se je že izgubilo. Sonce na steni je izginilo, belina pa je ostala. Neskončna belina. Tišina. Praznina. Bela. Bela barva. Povsod bela barva. Veliko bele barve. Bela, tišina, bela, tišina, bela tišina.
Tišino je razparal zvok odpiranja težkih belih vrat. Vstopila sta dva visoka moška v rjavih uniformah. Pobrala sta drhteče telo, ki je ležalo na tleh in ga odnesla. Za seboj sta zaprla vrata in sobo je ponovno napolnila tiha belina.
14. feb. 2009
Želim...
M.L. Gore: Somebody
I want somebody to share,
share the rest of my life
share my innermost thoughts,
know my intimate details
someone who'll stand by my side,
and give me support
and in return,
she'll get my support
she will listen to me,
when I want to speak
about the world we live in,
and life in general
though my views may be wrong,
they may even be perverted
she will hear me out,
and won't easily be converted
to my way of thinking,
in fact she'll often disagree
but at the end of it all,
she will understand me.
I want somebody who cares,
for me passionately
with every thought
and with every breath
someone who'll help me see things
in a different light
all the things I detest,
I will almost like.
I don't want to be tied
to anyone's string
I'm carefully trying to steer clear of those things
but when I'm asleep, I want somebody
who will put their arms around me
and kiss me tenderly
though things like this
make me sick
in a case like this, I'll get away with it.
So moja pričakovanja res previsoka?
5. feb. 2009
Prazna postelja
Skozi težke zavese se so se skušali prebiti navihani sončni žarki in razsvetliti notranjost spalnice. Počasi sem odprl veke in se zazrl v bel strop, ki je visel nad menoj. Počasi so se začele porajati misli, ki so jih vzpodbujali spomini na minule dogodke. Obrnil sem se na desni bok. Poleg mene je zevala velika praznina, tako velika kot je bila praznina v mojem srcu. Blazina že dolgo ni bila prekrita z dolgimi rjavimi lasmi in rjuha ni več božala žametne kože. V zraku sem še vedno čutiti tisti prepoznavni vonj po njej. A nje ni bilo. Odšla je. Davno. Ostali so le spomini in prazna postelja.
29. jan. 2009
Ljubezensko pismo - poslovilno
Draga Sara!
Ko se ozrem nazaj na vsa ta leta, ki sva jih preživela skupaj, se zavem, da jih ni bilo tako malo. Z najino ljubeznijo sva veliko dosegla. Ustvarila sva lep dom, dva čudovita otroka, množico skupnih prijateljev. Živela sva kot v pravljici. Vendar, kot si sama poudarila ob najinem zadnjem srečanju, vsaka pravljica se enkrat konča. Tudi najina se je. Srečno? Tragično? Ne eno, ne drugo. Zgolj končala se je. Najini poti sta se razšli. Ne čisto povsem, saj naju bosta najina otroka vedno povezovala, pa naj to hočeva ali ne, vendar dovolj, da med nama ni več ljubezni. Tako pač je in to morava oba sprejeti. Za ostalo bodo poskrbeli odvetniki.
Najina zgodba se je končala. In kakšna je bila! Polna strasti, preobratov, nepredvidenih dogodkov. A že od samega začetka, naju je družila ljubezen. Dva ducata let. Si predstavljaš! Dva ducata let! Zadnje leto ni bilo več ljubezni med nama. Izgubila se je. Sva se je naveličala? Morda. Morda pa sva se le preveč postarala, da bi lahko še dojemala ljubezen v njeni popolni čistosti in se je od naju preprosto poslovila. Brez ljubezni, pa nisva mogla več živeti skupaj. In sva šla vsak svojo pot. Takšno je življenje. Ne obžalujem niti enega dne, ki sem ga preživel s teboj in, če bi moral še enkrat skozi vseh teh najinih štiriindvajset let, bi jih ponovno preživel s teboj.
Bilo nama je lepo. In naj tako ostane tudi v najinih spominih. Sedaj greva vsak svojo pot. Pred seboj imava še kar nekaj let življenja in prav je, da jih oba izkoristiva po svojih najboljših močeh. Ne obžaluj ničesar, ne jokaj za minulimi časi. Pojdi naprej. Jutri je še en dan. Jaz bom šel naprej. Bom pa do konca svojih dni negoval spomine na najine skupne dni, na dneve najine ljubezni.
Draga Sara, to je zadnje pismo, ki ti ga pišem. Nimam več idej za pisma, ki bi ti prinašala radost in veselje. Vsa nadaljnja bi bila le grenka.
Fotografija: Krtek.
Več ljubezenskih pisem >>
Ko se ozrem nazaj na vsa ta leta, ki sva jih preživela skupaj, se zavem, da jih ni bilo tako malo. Z najino ljubeznijo sva veliko dosegla. Ustvarila sva lep dom, dva čudovita otroka, množico skupnih prijateljev. Živela sva kot v pravljici. Vendar, kot si sama poudarila ob najinem zadnjem srečanju, vsaka pravljica se enkrat konča. Tudi najina se je. Srečno? Tragično? Ne eno, ne drugo. Zgolj končala se je. Najini poti sta se razšli. Ne čisto povsem, saj naju bosta najina otroka vedno povezovala, pa naj to hočeva ali ne, vendar dovolj, da med nama ni več ljubezni. Tako pač je in to morava oba sprejeti. Za ostalo bodo poskrbeli odvetniki.Najina zgodba se je končala. In kakšna je bila! Polna strasti, preobratov, nepredvidenih dogodkov. A že od samega začetka, naju je družila ljubezen. Dva ducata let. Si predstavljaš! Dva ducata let! Zadnje leto ni bilo več ljubezni med nama. Izgubila se je. Sva se je naveličala? Morda. Morda pa sva se le preveč postarala, da bi lahko še dojemala ljubezen v njeni popolni čistosti in se je od naju preprosto poslovila. Brez ljubezni, pa nisva mogla več živeti skupaj. In sva šla vsak svojo pot. Takšno je življenje. Ne obžalujem niti enega dne, ki sem ga preživel s teboj in, če bi moral še enkrat skozi vseh teh najinih štiriindvajset let, bi jih ponovno preživel s teboj.
Bilo nama je lepo. In naj tako ostane tudi v najinih spominih. Sedaj greva vsak svojo pot. Pred seboj imava še kar nekaj let življenja in prav je, da jih oba izkoristiva po svojih najboljših močeh. Ne obžaluj ničesar, ne jokaj za minulimi časi. Pojdi naprej. Jutri je še en dan. Jaz bom šel naprej. Bom pa do konca svojih dni negoval spomine na najine skupne dni, na dneve najine ljubezni.
Draga Sara, to je zadnje pismo, ki ti ga pišem. Nimam več idej za pisma, ki bi ti prinašala radost in veselje. Vsa nadaljnja bi bila le grenka.
Fotografija: Krtek.
Več ljubezenskih pisem >>
20. jan. 2009
Jutro na postaji
Jutranji mraz bode v lica. Pri vsakem izdihu se okoli obraza ustvari drobna meglica, ki se počasi dviguje in čisto neopazno razblini v nič. Na tleh je hladen sneg, pohojen od stotine nog, ki gredo tu vsak dan. V kamniti steni zeva velika črna luknja. Ljudje se ozirajo proti njej in čakajo, kdaj bodo iz nje zaslišali značilni zvok jutranjega vlaka, ki jih bo odrešil čakanja na mrazu. V oddaljeni cerkvi začnejo biti zvonovi. Enakomerno, brez čustev. Na postajo priteče starejši gospod. Na obrazu se mu izriše olajšanje, ko ugotovi, da so še vsi na postaji. Nekdo zakašlja. Iz predora se zasliši enakomerno topotanje, ki postaja vedno glasnejše. Ljudje postanejo nemirni in začnejo iskati mesto, kjer naj bi se odprla vrata. Mlad študent zadihano priteče na postajo, ko se vlak ustavi. Prišel je še ravno pravi čas. Potniki se vkrcajo in vlak počasi odpelje. Postaja ostane prazna, le hladni veter se sprehaja po njej in čaka na naslednje potnike, da se bo z njimi igral.
14. jan. 2009
Aleja razbitih sanj
Bil je nek povsem brezvezen dan. Nič posebnega. Na Bližnjem vzhodu so se spet streljali, na vaški cesti je nekdo pijan zletel s ceste, v velikem mestu so nekoga zabodli in hrabri gasilci so rešili družino pred tem, da bi se zadušila v lastnem stanovanju. Tudi moje razpoloženje je bilo podobno. Brezvezno. Nisem vedel, kaj bi počel sam s seboj in sem se sprehajal po mestu. Brez cilja, zgolj da je mineval čas. Temne ulice so osvetljevale le ulične svetilke, katerih svetloba se je odbijala od luž. Deževalo je. Ne močno, a ravno dovolj, da so se ljudje raje skrivali doma, kot pa da bi se sprehajali naokoli. Hodil sem po širokih ulicah in po majhnih ozkih uličicah, kjer sta se pešec in avtomobil komaj srečala.
Dolgo sem hodil in okolice sploh nisem zaznaval. Bila je zgolj del poti, poti brez cilja. A okolica je začela vedno bolj siliti vame. Nisem in nisem je mogel odmisliti. Nekaj posebnega, nenavadnega je bilo v njej in to me je vedno bolj cukalo za ramo, kot bi hotelo reči: „daj, poglej okoli sebe. Nisi sam tukaj. Mnogo ljudi je tu, ti pa jih ne vidiš!“ Zato sem se ozrl okoli sebe in zagledal množico različnih ljudi. Presenečen sem bil saj jih nisem pričakoval, niti nisem vedel, od kod so se vzeli. Kar nenadoma so bili tu.
Hodil sem in jih opazoval. Niso se zmenili zame in počutil sem se, kot da sem zanje neviden. Kot da bi lahko stopil skozi človeka, tega pa ne bi niti zaščemelo po nosu. Vsak človek je bil nekaj posebnega in na vsakem sem zaznal, da ga nekaj teži. Nekatere celo tako, da so bili videti, kot da se odločajo le še med vlakom in vrvjo in, da edino, kar jih še drži pri življenju je dejstvo, da ne enega ne drugega niso imeli pri roki.
Mali fantek, morda mu je bilo 5 let, lahko tudi kako leto manj, je jokal. V joku ni bilo zaznati trme, ki je tako značilna za otroke, ko hočejo imeti nekaj, česar ne bodo dobili, temveč je bil poln žalosti. Solze so mu drle po obrazu in iz nosa mu je visela majcena sluzasta svečka. Njegov jok je bil neutolažljiv in vedel sem, da ga ne bo nič ustavilo. Fantek si je želel majhnega bleščečega avtomobila, ki ga je oni dan videl v izložbi trgovine. Pred kratkim je imel rojstni dan in zelo si je želel, da bi ga dobil za darilo. Povedal je staršem in začel sanjariti. Predstavljal si je, kako bo s tem malim avtomobilčkom zmagovito dirkal po sobi. Zvečer ga bo položil poleg postelje in ga občudoval, dokler se ne bo potopil v svet sanj. Ko bo bolan, mu bo mali rdeči avtomobilček delal družbo. In srečen bo. Srečen majhen fantek z rdečim avtomobilčkom. Prišel je rojstni dan in dobil je darilo. A darilo ni bil majhen rdeči avtomobilčke, ki si ga je tako želel. In zato je neutolažljivo jokal.
Nekoliko naprej je sedel moški sredi tridesetih let. Dežne kaplje so mu polzele po obrazu. Ni se zmenil zanje. Nepremično je gledal predse. Takoj sem vedel, da je nekaj izgubil. Izgubil je dobrega prijatelja, s katerim se je družil že od otroštva. Skupaj sta preživela veliko lepih dni. Skupaj sta hodila v šolo, skupaj sta zapeljevala dekleta, kasneje, ko sta si že oba ustvarila družine, so skupaj dopustovali; poleti na morju, pozimi na smučišču. A vsega tega ne bo več. Pred kratkim sta imela dolg pogovor. O nekih nepomembnih stvareh in vsak je bil na svojem bregu. Sprla sta se in izrekel je nekaj besed. Bile so neumestne. Iz njega so priletele povsem brez premisleka. Ko jih je izgovoril, ga je prijatelj nekaj časa nemo gledal, nato pa je vstal in odšel. V slovo mu je rekel: „Zbogom. Naj ti bo življenje lepo še naprej.“ V tistem trenutku je spoznal, da je napravil veliko napako. Naslednji dan ga je skušal poklicati po telefonu. Telefon je zvonil v prazno. Čakal ga je pred stanovanjem, a ko ga je dočakal, je šel mimo njega, kot da ga ni. Škode, ki jo je napravilo nekaj tistih neumestnih besed, ni mogel več popraviti. In izgubil je prijatelja. Za vedno.
Zmrazilo me je. Izgubiti prijatelja, je hudo. Izgubiti dobrega prijatelja je še huje. Izgubiti ga po lastni krivdi pa je povsem nepredstavljivo. Pretresen sem šel naprej. Nisem vedel, kaj me bo čakalo. Prišel sem do ženske, ki je imela okoli 28 let. Njen trebuh je bil napet in okrogel. Bila je že precej daleč, v osmem ali devetem mesecu. Pogledal sem jo v oči. Imela je lepe oči, a njen pogled je bil, namesto veselja, poln razočaranja in strahu pred prihodnostjo. Njeno življenje je bilo kot življenje princeske. Spoznala je svojega princa, lepega postavnega in pametnega fanta. Njegova družina jo je sprejela, ravno tako njena njega. Skupaj sta potovala, se veselila, preživela nekaj žalostnih trenutkov in se poročila. Oba sta imela dobri službi. Dobro sta zaslužila, in kmalu sta si omislila lastno hišo. Toplega poletnega večera sta se odločila, da je čas za potomce. In je zanosila. Ker je on dobro zaslužil, je dala odpoved v službi in se povsem posvetila pripravi na otroka. Bolj ko se ji je trebuh večal, bolj je čutila, da med njima nastaja nek nenavaden prepad. Ni je več ljubkoval, vračal se je pozno, odhajal je brez pozdrava. Nekega dne pa je prišel domov. Na mizo, za katero je sedela in listala katalog z oblačili za novorojenčke, je položil svoj poročni prstan. Zlat obroček se je zalesketal in vprašujoče ga je pogledala. „Dovolj imam.“ Je rekel in odšel. Z odprtimi usti je gledala, kako je odhajal skozi vrata. Naslednji dnevi so bili polni agonije, nevednosti in strahu. Govorila je z njim, ga prepričevala, prosila, rotila. Tudi starši so ga prosili. Nič ni pomagalo. Dovolj je imel. In je šel. Ostala je sama. Brez zaposlitve, brez denarja brez doma. Nekaj dni pred porodom.
Pretresen sem šel naprej in se spraševal, kako se lahko zgodi kaj takega. To se je spraševala tudi nesrečnica. Odgovora nisva vedela ne jaz, ne ona.
Večerni sprehod se je začel razvijati v pravo nočno moro. Vse kar sem želel, je bilo brez misli tavati po mestu in se odpočiti od vsakdanjega stresa. Sedaj pa sem postajal vedno bolj pretresen in bal sem se, kaj bom nocoj še doživel. A obrniti nazaj se nisem mogel, saj me je ta ulica vlekla vase. Počutil sem se, kot da sedim v drvečem avtomobilu na vožnji skozi nedokončani predor. Na koncu me, namesto luči, čaka velika kamnita stena.
Naslednja, ki sem jo na svoji poti srečal, je bila starejša gospa. Sivi lasje in zguban obraz je kazal, da ima okoli 75 let, morda kako leto več. Počasi se je bližala svojemu koncu, ko bo svoje poslanstvo predala svojim potomcem. A potomcev ni bilo več. Imela je dva krasna otroka. Sina in hčerko. Oboževala ju je. Oba sta odrasla in počasi začela ustvarjati svoji družini. Takrat pa se je zgodila prva nesreča. Sin je veliko potoval po svetu. Bil je fotoreporter in privlačila so ga vojna žarišča. Bil je zelo uspešen in prejel več nagrad. Vendar pa to ni bil posel za družinskega človeka. S svojim dekletom je že načrtoval poroko in potomce, zato se je odločil, da gre še na zadnje potovanje. Na tisto končno reportažo s katero se bo poslovil od vojnega poročanja. Šel je. Vrnil se ni. Njegovo vozilo je zapeljalo na skrito mino in se razletelo na tisoče drobnih koscev. Sinovo izgubo je težko preživela. Ostala ji je še hčerka, ki ji je rodila dva čudovita vnučka. Prav oboževala ju je in za njiju bi naredila vse. Nekaj dni nazaj pa se je zgodila nesreča. Ko so se vračali z obiska pri njej, je v njihov avtomobil, ki ga je vozil zet, trčil velik tovornjak. Porinil jih je v kamnito brežino, kjer se mali avto ni mogel upirati sili velikega tovornjaka. Zjutraj sta jo obiskala policista. Prišla sta sklonjenih glav. Takoj je vedela, da se je zgodilo nekaj groznega.
Vsaka zgodba je bila hujša. Z velikim cmokom v grlu sem šel naprej in zagledal najstnika, ki je tiho ihtel. Kaj se je pa temu nesrečniku zgodilo, sem se vprašal. Pogledal sem ga v obraz. Na obrazu je bilo polno mozoljev in nekako sem domneval, da ima okoli 16 let. Ni mi bilo jasno, kaj se mu je zgodilo, saj je to obdobje, ko je človek na pragu življenja in poln sanj o prihodnosti. Obraz je bil poln starih sledi solza, rdeče oči pa so bile povsem suhe. Toliko je že prejokal, da ni imel več solza. Imel je dva dobra starša in sestrico. Živeli so dobro in med seboj so se dobro razumeli. Sorodnikov niso imeli, zato so bili velika majhna družina. Starše je imel rad, kakor tudi sestrico. Med zimskimi počitnicami je šel s prijateljem in njegovimi starši smučat na bližnje smučišče. Dan je bil sončen in smuka je bila ugodna. Dobre volje so se vračali proti domu. Kljub temu, pa, bližje kot so bili, bolj tesno mu je bilo pri srcu. Ni vedel, zakaj. In ko so zavili v ulico, kjer je bil doma, so zagledali velike rdeče gasilske avtomobile in množico gasilcev, ki so hiteli sem ter tja. Odprtih ust so se približevali, dokler se ni po avtu razlegel krik, kot krik smrtno ranjene zveri. Hiše ni bilo več, staršev ni bilo več, sestrice ni bilo več. Ostal je čisto sam, brez doma, brez družine, brez vsega.
Nisem si upal več naprej. Ta zgodba me je tako pretresla, da so nenadoma vsi moji problemi postali povsem nepomembni. Spraševati sem se začel, kako sem zašel v to grozno ulico trpljenja. A druge poti, kot le naprej, ni bilo. S tresočim korakom sem nadaljeval pot in upal, da je bo čim prej konec.
Dež je ponehal. V daljavi sem zagledal semafor. „Križišče! Izhod,“ sem pomislil in stekel kolikor so me nesle noge. Nisem se oziral ne levo, ne desno, kjer so bili ljudje. S kotičkom oči sem opazil, da so začeli proti meni stegovati svoje roke. Bile so koščene, njihovi pogledi pa stekleni. Zamižal sem in upal, da bo ta groteskna slika izginila, da je vse skupaj le plod zablodelih misli. Odprl sem oči. In zagledal taksi, ki se je približeval z leve. Pomahal sem in, ko se je ustavil, vstopil. Zaprl sem vrata in voznik je odpeljal. Skozi zadnjo šipo sem pogledal nazaj proti tej grozni ulici. Videl sem množico ljudi z razbitimi sanjami.
Dolgo sem hodil in okolice sploh nisem zaznaval. Bila je zgolj del poti, poti brez cilja. A okolica je začela vedno bolj siliti vame. Nisem in nisem je mogel odmisliti. Nekaj posebnega, nenavadnega je bilo v njej in to me je vedno bolj cukalo za ramo, kot bi hotelo reči: „daj, poglej okoli sebe. Nisi sam tukaj. Mnogo ljudi je tu, ti pa jih ne vidiš!“ Zato sem se ozrl okoli sebe in zagledal množico različnih ljudi. Presenečen sem bil saj jih nisem pričakoval, niti nisem vedel, od kod so se vzeli. Kar nenadoma so bili tu.
Hodil sem in jih opazoval. Niso se zmenili zame in počutil sem se, kot da sem zanje neviden. Kot da bi lahko stopil skozi človeka, tega pa ne bi niti zaščemelo po nosu. Vsak človek je bil nekaj posebnega in na vsakem sem zaznal, da ga nekaj teži. Nekatere celo tako, da so bili videti, kot da se odločajo le še med vlakom in vrvjo in, da edino, kar jih še drži pri življenju je dejstvo, da ne enega ne drugega niso imeli pri roki.
Mali fantek, morda mu je bilo 5 let, lahko tudi kako leto manj, je jokal. V joku ni bilo zaznati trme, ki je tako značilna za otroke, ko hočejo imeti nekaj, česar ne bodo dobili, temveč je bil poln žalosti. Solze so mu drle po obrazu in iz nosa mu je visela majcena sluzasta svečka. Njegov jok je bil neutolažljiv in vedel sem, da ga ne bo nič ustavilo. Fantek si je želel majhnega bleščečega avtomobila, ki ga je oni dan videl v izložbi trgovine. Pred kratkim je imel rojstni dan in zelo si je želel, da bi ga dobil za darilo. Povedal je staršem in začel sanjariti. Predstavljal si je, kako bo s tem malim avtomobilčkom zmagovito dirkal po sobi. Zvečer ga bo položil poleg postelje in ga občudoval, dokler se ne bo potopil v svet sanj. Ko bo bolan, mu bo mali rdeči avtomobilček delal družbo. In srečen bo. Srečen majhen fantek z rdečim avtomobilčkom. Prišel je rojstni dan in dobil je darilo. A darilo ni bil majhen rdeči avtomobilčke, ki si ga je tako želel. In zato je neutolažljivo jokal.
Nekoliko naprej je sedel moški sredi tridesetih let. Dežne kaplje so mu polzele po obrazu. Ni se zmenil zanje. Nepremično je gledal predse. Takoj sem vedel, da je nekaj izgubil. Izgubil je dobrega prijatelja, s katerim se je družil že od otroštva. Skupaj sta preživela veliko lepih dni. Skupaj sta hodila v šolo, skupaj sta zapeljevala dekleta, kasneje, ko sta si že oba ustvarila družine, so skupaj dopustovali; poleti na morju, pozimi na smučišču. A vsega tega ne bo več. Pred kratkim sta imela dolg pogovor. O nekih nepomembnih stvareh in vsak je bil na svojem bregu. Sprla sta se in izrekel je nekaj besed. Bile so neumestne. Iz njega so priletele povsem brez premisleka. Ko jih je izgovoril, ga je prijatelj nekaj časa nemo gledal, nato pa je vstal in odšel. V slovo mu je rekel: „Zbogom. Naj ti bo življenje lepo še naprej.“ V tistem trenutku je spoznal, da je napravil veliko napako. Naslednji dan ga je skušal poklicati po telefonu. Telefon je zvonil v prazno. Čakal ga je pred stanovanjem, a ko ga je dočakal, je šel mimo njega, kot da ga ni. Škode, ki jo je napravilo nekaj tistih neumestnih besed, ni mogel več popraviti. In izgubil je prijatelja. Za vedno.
Zmrazilo me je. Izgubiti prijatelja, je hudo. Izgubiti dobrega prijatelja je še huje. Izgubiti ga po lastni krivdi pa je povsem nepredstavljivo. Pretresen sem šel naprej. Nisem vedel, kaj me bo čakalo. Prišel sem do ženske, ki je imela okoli 28 let. Njen trebuh je bil napet in okrogel. Bila je že precej daleč, v osmem ali devetem mesecu. Pogledal sem jo v oči. Imela je lepe oči, a njen pogled je bil, namesto veselja, poln razočaranja in strahu pred prihodnostjo. Njeno življenje je bilo kot življenje princeske. Spoznala je svojega princa, lepega postavnega in pametnega fanta. Njegova družina jo je sprejela, ravno tako njena njega. Skupaj sta potovala, se veselila, preživela nekaj žalostnih trenutkov in se poročila. Oba sta imela dobri službi. Dobro sta zaslužila, in kmalu sta si omislila lastno hišo. Toplega poletnega večera sta se odločila, da je čas za potomce. In je zanosila. Ker je on dobro zaslužil, je dala odpoved v službi in se povsem posvetila pripravi na otroka. Bolj ko se ji je trebuh večal, bolj je čutila, da med njima nastaja nek nenavaden prepad. Ni je več ljubkoval, vračal se je pozno, odhajal je brez pozdrava. Nekega dne pa je prišel domov. Na mizo, za katero je sedela in listala katalog z oblačili za novorojenčke, je položil svoj poročni prstan. Zlat obroček se je zalesketal in vprašujoče ga je pogledala. „Dovolj imam.“ Je rekel in odšel. Z odprtimi usti je gledala, kako je odhajal skozi vrata. Naslednji dnevi so bili polni agonije, nevednosti in strahu. Govorila je z njim, ga prepričevala, prosila, rotila. Tudi starši so ga prosili. Nič ni pomagalo. Dovolj je imel. In je šel. Ostala je sama. Brez zaposlitve, brez denarja brez doma. Nekaj dni pred porodom.
Pretresen sem šel naprej in se spraševal, kako se lahko zgodi kaj takega. To se je spraševala tudi nesrečnica. Odgovora nisva vedela ne jaz, ne ona.
Večerni sprehod se je začel razvijati v pravo nočno moro. Vse kar sem želel, je bilo brez misli tavati po mestu in se odpočiti od vsakdanjega stresa. Sedaj pa sem postajal vedno bolj pretresen in bal sem se, kaj bom nocoj še doživel. A obrniti nazaj se nisem mogel, saj me je ta ulica vlekla vase. Počutil sem se, kot da sedim v drvečem avtomobilu na vožnji skozi nedokončani predor. Na koncu me, namesto luči, čaka velika kamnita stena.
Naslednja, ki sem jo na svoji poti srečal, je bila starejša gospa. Sivi lasje in zguban obraz je kazal, da ima okoli 75 let, morda kako leto več. Počasi se je bližala svojemu koncu, ko bo svoje poslanstvo predala svojim potomcem. A potomcev ni bilo več. Imela je dva krasna otroka. Sina in hčerko. Oboževala ju je. Oba sta odrasla in počasi začela ustvarjati svoji družini. Takrat pa se je zgodila prva nesreča. Sin je veliko potoval po svetu. Bil je fotoreporter in privlačila so ga vojna žarišča. Bil je zelo uspešen in prejel več nagrad. Vendar pa to ni bil posel za družinskega človeka. S svojim dekletom je že načrtoval poroko in potomce, zato se je odločil, da gre še na zadnje potovanje. Na tisto končno reportažo s katero se bo poslovil od vojnega poročanja. Šel je. Vrnil se ni. Njegovo vozilo je zapeljalo na skrito mino in se razletelo na tisoče drobnih koscev. Sinovo izgubo je težko preživela. Ostala ji je še hčerka, ki ji je rodila dva čudovita vnučka. Prav oboževala ju je in za njiju bi naredila vse. Nekaj dni nazaj pa se je zgodila nesreča. Ko so se vračali z obiska pri njej, je v njihov avtomobil, ki ga je vozil zet, trčil velik tovornjak. Porinil jih je v kamnito brežino, kjer se mali avto ni mogel upirati sili velikega tovornjaka. Zjutraj sta jo obiskala policista. Prišla sta sklonjenih glav. Takoj je vedela, da se je zgodilo nekaj groznega.
Vsaka zgodba je bila hujša. Z velikim cmokom v grlu sem šel naprej in zagledal najstnika, ki je tiho ihtel. Kaj se je pa temu nesrečniku zgodilo, sem se vprašal. Pogledal sem ga v obraz. Na obrazu je bilo polno mozoljev in nekako sem domneval, da ima okoli 16 let. Ni mi bilo jasno, kaj se mu je zgodilo, saj je to obdobje, ko je človek na pragu življenja in poln sanj o prihodnosti. Obraz je bil poln starih sledi solza, rdeče oči pa so bile povsem suhe. Toliko je že prejokal, da ni imel več solza. Imel je dva dobra starša in sestrico. Živeli so dobro in med seboj so se dobro razumeli. Sorodnikov niso imeli, zato so bili velika majhna družina. Starše je imel rad, kakor tudi sestrico. Med zimskimi počitnicami je šel s prijateljem in njegovimi starši smučat na bližnje smučišče. Dan je bil sončen in smuka je bila ugodna. Dobre volje so se vračali proti domu. Kljub temu, pa, bližje kot so bili, bolj tesno mu je bilo pri srcu. Ni vedel, zakaj. In ko so zavili v ulico, kjer je bil doma, so zagledali velike rdeče gasilske avtomobile in množico gasilcev, ki so hiteli sem ter tja. Odprtih ust so se približevali, dokler se ni po avtu razlegel krik, kot krik smrtno ranjene zveri. Hiše ni bilo več, staršev ni bilo več, sestrice ni bilo več. Ostal je čisto sam, brez doma, brez družine, brez vsega.
Nisem si upal več naprej. Ta zgodba me je tako pretresla, da so nenadoma vsi moji problemi postali povsem nepomembni. Spraševati sem se začel, kako sem zašel v to grozno ulico trpljenja. A druge poti, kot le naprej, ni bilo. S tresočim korakom sem nadaljeval pot in upal, da je bo čim prej konec.
Dež je ponehal. V daljavi sem zagledal semafor. „Križišče! Izhod,“ sem pomislil in stekel kolikor so me nesle noge. Nisem se oziral ne levo, ne desno, kjer so bili ljudje. S kotičkom oči sem opazil, da so začeli proti meni stegovati svoje roke. Bile so koščene, njihovi pogledi pa stekleni. Zamižal sem in upal, da bo ta groteskna slika izginila, da je vse skupaj le plod zablodelih misli. Odprl sem oči. In zagledal taksi, ki se je približeval z leve. Pomahal sem in, ko se je ustavil, vstopil. Zaprl sem vrata in voznik je odpeljal. Skozi zadnjo šipo sem pogledal nazaj proti tej grozni ulici. Videl sem množico ljudi z razbitimi sanjami.
7. jan. 2009
Pozabljena dolina
Po široki, s travo poraščeni dolini je pihal rahel jesenski vetrič. Gore, ki so obdajale ta osamljeni kotiček sveta, so bile visoke in skalnate. Najvišje vrhove je že pobelil sneg. Po sredini doline je tekel potok. Ker že nekaj časa ni bilo poštenega dežja, je bil majhen. V široki beli strugi ga je bilo komaj opaziti. Spomladi, ko se je talil sneg, se je spremenil v rečico kristalno čiste snežnice, ki se je lesketala v toplem soncu. A ob dežju, takrat ni bil potok, niti ne živahna rečica. Ob dežju se je spremenil v grozeči hudournik, katerega bučanje se je slišalo tudi v najbolj oddaljenem kotičku doline.Od struge se je dolina na obe strani rahlo dvigovala. Ta del je bil poraščen s travo, ki je ni nihče kosil. Pozno poleti so se travne bilke posušile in ostale kot neskončna preproga, ki je že ob najmanjši sapici valovila, kot širno morje. Tu in tam je raslo osamelo drevo. Skrivenčene rasti se je vztrajno upiral vetru, ki je ob mrzlih zimskih dnevih dosegal velike hitrosti, delal zamete in odnašal vse, kar ni bilo pritrjeno. Nekoliko višje, se je začel gozd. Med seboj so se prepletale temne smreke in svetle bukve. Poleti je bil gozd temačen, pozimi, ko so bile bukve brez listja, pa so tla obsijali redki sončni žarki. Tu in tam je strumno rasel macesen, ki je kot pastir čuval druga drevesa. Jeseni so bukve pordečele in macesni porumeneli. Gozd je postal živahen kot velikonočna pisanica. Če je bila jesen lepa, je bila dolina pisana, če pa je bila deževna in hladna, pa se je hitro spremenila v zaspano princesko, ki čaka, kdaj se ji bodo oči dokončno zaprle in se bo podala v sanjski svet.
Pozimi je dolina počivala. Sneg je prekril travo in drevesa. Ptice in druge živali so se umaknile v dolino, le veliki planinski orli so ob lepem vremenu krožili nad belino in iskali neprevidno žrtev. Tu in tam je bilo najti sledi planinskega zajca. Pozimi je tu vladala popolna tišina. Le veter je pel svojo melodijo in se igral s snegom: tu zamet, tam snežni valovi; ta hip tako a že čez nekaj trenutkov drugače.
Po dolini se je vila ozka pot. Komaj vidna saj je po njej redko stopala človeška noga. Videti je bilo, kot da pride iz nič in se nadaljuje v nič. V primerni razdalji je sledila strugi potoka. Ne preblizu, da je ne bi odnesla voda in ne predaleč, da bi utrujeni popotnik moral napraviti velik ovinek do osvežujoče vode. Ob poletnem soncu je bila bližina vode vedno dobrodošla. Čeprav je bilo visoko, je bila hoja po soncu lahko precej naporna.
Nekje na začetku zgornje tretjine doline je pot zavila nekoliko stran od struge proti gozdu. Nekje na polovici razdalje se je končala pred kočo iz lesenih brun. Svetlo rjave barve, krita s skodlami, se je smejala v jesenskem soncu. Polkna so bila odprta in iz dimnika se je vil hudomušen bel dim, ki je oznanjal, da je nekdo doma. Pred vhodom je bila klop, kjer se je bilo mogoče nastavljati toplim sončnim žarkom. Vhodna vrata so bila odprta. Iz notranjosti se je na prosto širil vonj po domači goveji juhi.
Sonce je bilo nizko na nebu, a do večera je bilo še daleč. V zraku je bilo slutiti zimo. Če si dobro prisluhnil, je bilo slišati le rahli vetrič, ki je mirno pihal vzdolž doline. Sem in tja se je oglasila ptica.
Tišino je v vsake toliko časa prekinil top udarec sekire. Desno od koče sta bila dva velika kupa drv: razsekana in nerazsekana. Med njima je bila tnala, kamor je polagal polena s prvega kupa. Na tnalo je položil novo poleno. Z obema rokama je dvignil veliko sekiro visoko nad glavo, da se je rezilo zalesketalo v soncu. Razgaljeni in potni roki sta se svetili v soncu in jasno so se videle napete mišice. Sekira je začela padati proti polenu s sivim lubjem: bukovem polenu. Topo je zaropotalo in poleno se je razklalo na dva dela. Sekiro je odložil poleg tnale in si z roko otrl potno čelo. Globoko je zajel gorski zrak, da so se mu močno napele prsi. Ko je začutil, da je zrak dosegel še zadnje pljučne mešičke, je počasi izdihnil. Ozrl se je po visokih vrhovih. V njegovih očeh je bilo mogoče razbrati žalost, razočaranje in vdanost v usodo. Popravil si je zavihani rokav kariraste flanelaste srajce. Pogledal je oba kupa lesa, ki sta bila sedaj približno enako velika. Na tnalo je položil novo poleno in dvignil sekiro. Topo je zaropotalo, ko je sekira udarila.
V daljavi se je zaslišal klic ujede, ki je visoko nad dolino oprezala za plenom. Njena krila so natančno lovila vzgonske vetrove. Z repom je samozavestno krmarila skozi zrak in z ostrimi očmi pregledovala pokrajino pod seboj.
Iz notranjosti koče je bilo slišati žvenket krožnikov. Bližal se je čas opoldanskega obeda. Nekaj časa je bilo vse tiho. Nato pa je vhod v kočo okrasila ženska s črnimi skodranimi lasmi, ki so se ji razlivali preko ramen. Nežen obraz se je zaključeval z rahlo ošiljeno brado, sredi katere je bila majhna, komaj opazna vdolbinica. Oblečena je bila v dolgo obleko, ki je na hitro spominjala na bavarsko nošo. Zgoraj oprijeta, z velikim izrezom, ki je poudarjal napete prsi, spodaj s širokim krilom, ki je segal skoraj do tal. Z velikimi rjavimi očmi, v katerih bi se lahko naključni opazovalec izgubil, je premerila svet pred seboj. Njen pogled je bil sproščen, brezskrben, a poln žalosti in razočaranja. Zavzdihnila je. Zazrla se je v oddaljeno strugo potoka, kjer se je lesketala voda in žgečkala njen pogled.
»Kosilo!«
Sedela sta za veliko leseno mizo, ki je bila v levem delu koče. Notranjost koče je bila brez sten z izjemo kopalnice in stranišča tik ob vhodu. Kočo je grel zidan štedilnik z veliko litoželezno ploščo za kuhanje, ki je bil nameščen na sredino prostora. Na desni strani je bilo nekaj omar in lesena postelja. Nad posteljo sta se vrtela dva rdeča srčka. Stene so imele veliko oken, zato je bilo v koči svetlo. Zvečer je za razsvetljavo skrbelo nekaj petrolejk, ki so bile pripete na steno med okni. Ob mizi sta bila dva stola in klop.
Iz krožnikov z govejo juho, se je kadilo. Ker je bila prevroča, se je z žlico igral z rezanci. Rezance, ki jih je delala, je oboževal, saj so ga spominjali na babičine. Bili so tanki, močne rumene barve in polnega okusa.
»Koliko časa boš še sekal drva,« ga je tiho vprašala.
Pomislil je.
»Še za kake štiri dni jih je. Sledi pa še zlaganje. Trajalo bo vsaj še teden dni, da zaključim. Veliko jih je.«
»Pa jih bo dovolj,« je zaskrbljeno vprašala in se prazno zazrla skozi okno, kot da bi šlo zgolj za vljudnostno frazo.
»Mislim, da jih imava dovolj vsaj do poletja. Tudi če bo zima zelo mrzla, jih ne bi smelo zmanjkati vsaj do aprila.«
»Snega bo veliko in ne bova mogla po nova.«
»Lansko zimo sva imela približno četrtino manj drv, pa naju ni zeblo,« ji je skušal razbliniti skrbi.
»Res je,« je zamišljeno odvrnila.
Od njunega prvega srečanja je minilo že veliko let. V srečanje sta bila prisiljena. Tako kot sta bila prisiljena, da sta skupaj delala in živela. A ta prisila je ni motila. Kmalu po prvem srečanju, sta se zaljubila in njuna ljubezen je trajala in trajala. Še vedno ga je ljubila, kot ga je ljubila tisti dan, ko jo je prešinilo, da ga ljubi. Bilo je sredi dne, ko ji nekaj ni šlo od rok. Besna je s prsti bobnala po mizi, saj ji je računalnik vztrajno prikazoval številke, ki se niso ujemale z njenim načrtom. Skoraj neopazno je pristopil k njej in ji svojo veliko roko nežno položil na ramo. Vprašal jo je, če ji lahko kako pomaga. V tistem trenutku se je zavedla, da ga ljubi. V trenutku jo je minila slaba volja. Izvila se mu je izpod roke, vstala in ga hitro poljubila. Minevala so leta in njena ljubezen ni nikoli minila. Ker je v njem občudovala sočutnost, prijaznost in pripravljenost pomagati sočloveku; kadarkoli.
V srebala sta vročo juho, ki se ni in ni hotela ohladiti.
»Imava dovolj hrane? Drva še lahko priskrbiva, s hrano pa bo bolj težko.«
»Nič ne skrbi. Klet je polna. Vsega imava dovolj in bojim se, da ne bova mogla vsega pojesti. Gob sva letos toliko nabrala, da lahko vsak dan jeva gobovo juho. Prav lepo so se posušile.«
»Dobra letina je bila letos. Kaj pa meso? Se ne bo pokvarilo?«
»Naj se ne bi. Je dobro presušeno.«
Zatopil se je v juho. Zimske prehrane ni najbolj oboževal, saj je bilo premalo mesa, pa še to je bilo sušeno.
Tiho sta nadaljevala z obedom. Vsake toliko časa jo je pogledal. Zdelo se mu je, da se po tolikih letih ni nič postarala in je še vedno takšna dama, kot je bila nekoč. Že ob prvem srečanju mu je bila všeč. Vitko, lepo izoblikovano telo in iskriv pogled, to ga je začaralo. Ko pa jo je nekoliko bolje spoznal, se je vanjo zaljubil. Bil mu je všeč njen značaj. Bila je realna ženska, ki pa je znala sanjariti. Česar se je lotila, je hotela pripeljati do konca. Če ji to ni uspelo, je bila najprej besna, nato žalostna. In, če ji je kdo tedaj priskočil na pomoč, se je razveselila, kot se razveseli majhen otrok nove igrače. Ljubil jo je s telesom in z dušo. Brez nje si ni mogel predstavljati življenja. Dopolnjevala ga je na vseh področjih. In najbolj ga je bilo strah, da jo bo izgubil.
Skozi okno je na mizo sijalo sonce in se igralo s paro, ki se je dvigovala s krožnikov.
»Tiho si danes,« je šepnila.
»Ti tudi. Le zakaj, se sprašujem.« Ton glasu je bil sarkastičen.
»Le zakaj,« se je vprašala v enakem tonu.
Odložil je žlico, da je glasno zaropotala. Razdraženo jo je pogledal naravnost v oči.
»Ni moja krivda, da sva se znašla tukaj.«
»Moja tudi ne,« je zamišljeno in otožno odvrnila. »Ampak ti si vrgel puško v koruzo!«
»Kaj pa bi lahko naredila? Sama veš, da drugega izhoda ni bilo. Ali pristaneva na njihove pogoje, ali pa bi trpelo na milijone ljudi.«
Postal je razdražen. Porazov nikoli ni dobro prenašal in o njunem največjem in končnem porazu je nerad govoril.
»Gotovo je obstajala boljša rešitev. Ne pa tole, ko sva povsem neuporabna in zgolj čakava na lastni konec! Pri vsem skupaj pa sva tako rekoč na milost in nemilost prepuščena njim!« Tudi ona je postala razdražena in začela povzdigovati glas.
»Si imela takrat rešitev?«
To vprašanje jo je zadelo v živo. Takrat ni imela rešitve. Ko se je vse skupaj dokončno zapletlo, ni imela izhoda v sili, ni imela rezervnega načrta. Tudi on ga ni imel. Oba sta se znašla povsem nepripravljena v položaju, iz katerega ni bilo rešitve. Njun propad je bil posledica večletnega vztrajnega dela velike skupine ljudi, ki jih je njuna uspešnost močno ogrožala. Bila sta tako uspešna, da so začeli izgubljati oblast nad množicami. Odločili so se, da ju popolnoma uničijo. In jim je uspelo. Počasi, vztrajno in s podlimi potezami, so ju stisnili v kot. Ko sta se tega zavedla, je bilo prepozno. In potonila sta kot paradna bojna križarka, ki ji torpedo razcefra trup. Počasi in s stilom. Mislila sta, da sta imela srečo, ker sta na koncu ostala živa, dejansko pa se ju niso upali likvidirati. Bila sta preveč vplivna za kaj takega. Zato so ju zaprli v to oddaljeno gorsko dolino, kjer bosta pozabljena od vseh dočakala konec svojih dni.
Molčala je.
Njen molk ga je pomiril. Zavedal se je, da vsa njena jeza izhaja zgolj iz nemoči. Tudi sam jo je čutil. Uporabil jo se pri sekanju lesa.
»Imaš morda danes rešitev?« Vprašanje je zastavil z mirnim glasom, saj ni želel spodbujati njene jeze.
Zazrla se je skozi okno. Gledal je njene oči in opazil, da se ji nabirajo solze. Vstal je in prisedel k njej na klop. Z roko jo je objel preko ramen. Naslonila se je nanj in tiho zaihtela.
»Saj je vse dobro. Nisem te želel prizadeti.«
»Saj nisi ti kriv,« je tiho zahlipala.
Nežno jo je božal po glavi, ona pa je ihtela.
Ko se je pomirila, je vzdignila glavo in šepnila: »Ne. Tudi danes je nimam.«
»Ne očitaj si. To so bile stvari, ki so naju močno presegale. Če bi bila bolj pazljiva, ne bi bilo nič drugače. Najina usoda je bila zapečatena v tistem trenutku, ko sva sprejela delo. Od takrat naprej je bilo vse skupaj le še vprašanje časa.
»Pa si ti to takrat vedel?«
»Ne. Do tega sem prišel v teh zadnjih treh letih, ko sem tisočkrat premlel vse kar sva naredila, vse kar se nama je zgodilo. Ugotovil sem, da edina rešitev bi bila, da bi postala natanko takšna, kot so oni. Pokvarjena, zahrbtna, vase zagledana. Sama veš, da nisva taka.«
»Ne nisva. In tudi nikoli ne bi želela biti takšna. Raje takoj umrem.«
V prostoru je bilo slišati le prasketanje ognja v štedilniku, ki še ni ugasnil. Tišino je pretrgala z vprašanjem: »Bi ti lahko bil tak?« Pogledala ga je naravnost v oči.
Zamislil se je. Bi lahko sočloveku zabodel nož v hrbet? Bi ga lahko gledal v oči in mu lagal? Bi lahko kradel? Bi lahko izkoriščal soljudi? Bi lahko gledal človeka, ki krvavi in mu ne skušal ustaviti krvavitve?
»Ne,« je odvrnil odločno. »Če bi lahko bil tak, ne bi bil sedaj tukaj s teboj.«
Svoje ustnice je pritisnila na njegove in ga strastno poljubila. Poljub ji je z enako strastjo vrnil.
Vrnil se je na stol.
»Veš kaj vidim, ko te pogledam v oči?«
To vprašanje je imela rada. Kadarkoli jo je tako vprašal, je odgovorila nikalno, nato pa je bila deležna vsaj enega komplimenta.
»Ne,« je s pričakovanjem, da ji bo vsaj malo poživil ta žalostni dan odgovorila.
»Žalost. Vidim žalost!«
Odgovor jo je presenetil. Vendar je hitro dojela, da v tem trenutku res ni mogla pričakovati komplimenta.
»Tudi ti imaš v očeh žalost. In razočaranje.«
»Vem,« je zamišljeno odvrnil. »Še vedno nisem sprejel poraza. Tako kot ga nisi ti.«
»Res je.«
»Sprašujem se, ali bova kdaj sprejela ta najin življenjski poraz? Bova še kdaj zaživela sproščeno in neobremenjeno?«
»Ne vem. Res ne vem. ... Meni je tako hudo. Hudo mi je za vse tiste ljudi, ki so videli svetlo prihodnost, zdaj pa jih je zajela tema.«
Globoko je zavzdihnila in po obrazu ji je stekla debela solza. Obrisala si jo je z rokavom.
Z žalostnim in tihim glasom ji je skušal odgovoriti: »Tudi meni je hudo. A kaj naj narediva? Midva sva zgodovina. Pisala sva zgodovino nekaj let, zdaj pa sva sama postala zgodovina. Vendar, res ne moreva nič narediti. Če bi karkoli poskušala, bi se najino življenje takoj končalo. Odšla bi v večnost! Si to želiš?«
»Prej ko slej bova odšla v večnost.«
»Pa si želiš prej ali slej?«
Odložila je žlico in se zazrla vanj. Vedela je, da si je sama kriva, da je dobila takšno vprašanje. Najraje bi mu odvrnila 'prej' le da bi ga razdražila. Vendar pa ne trenutek ne tema nista bila primerna za takšne neumnosti.
»Ljubim te. Ljubim te z vsem svojim srcem in rada bi, da bi najina ljubezen trajala večno!«
Nasmehnil se je. Odgovor je bil dober. Odložil je žlico in vstal. Začudeno ga je pogledala. V očeh se mu je zaiskrila iskrica sreče. Ponudil ji je roko. Sprejela jo je in vstala. Odpeljal jo je skozi vrata na plano. Še vedno je sijalo sonce le veter se je nekoliko okrepil. Stegnil je levo roko proti središču doline in jo počasi premikal navzgor do najvišjega vrha, nato pa od enega do drugega, kot da bi jih hotel vse objeti.
»Vidiš to dolino? Vidiš te gore?«
»Vidim.«
»Njim je popolnoma vseeno za preteklost in za prihodnost. So bili tukaj včeraj, so tukaj danes in bodo tukaj jutri. Neodvisno od tega ali bova midva tu ali ne. Čeprav težko sprejmem, da sva ostala brez vsega in da ne bova nikoli več zapustiti te doline, v svojem srcu čutim, da vse, kar sva naredila do tistega dne pred tremi leti, je bilo dobro. Če bi lahko ponovil, bi vse naredil še enkrat povsem enako. Mislim, da sva v tistem času naredila veliko dobrega. Zdaj sva tu. V tej lepi dolini. Ti, jaz in najina ljubezen. Ljubim te in s teboj si želim preživeti preostanek dni. Nikjer in nikoli mi ni bilo lepše, kot mi je sedaj tukaj, s teboj. Čisti zrak, lepo okolje in nobenih velikih skrbi. Zgolj drva in ozimnica.«
Z besedami ji je segel v dno duše. Ni vedela, kaj naj reče. Zato ga je poljubila. Strastno.
Veter je s tal pobral suh bukov list in ga začel vrtinčasto dvigovati. Dvigoval ga je višje in višje in ni bilo videti da ga bo še kdaj spustil na tla. Zaljubljenca sprijeta v večnem objemu, sta postajala vedno manjša in manjša, manjša je postajala tudi koča z dimnikom. Oddaljevala se je dolina, dokler je niso zakrile visoke gore, pobeljene s snegom. Gore so postajale vedno manjše in ko se že skoraj izginile za obzorjem je veter popustil in list se je začel počasi spuščati proti tlom velikega mesta. Ker je bil visoko, je minilo veliko časa, preden je dosegel črni asfalt glavne ulice. Ležal je na tleh s sporočilom iz pozabljene gorske doline, a za mimoidoče je bil le smet, ki jo je treba počistiti. In prišel bo čistilni stroj, ki bo posesal list ter ga odvrgel na mestnem smetišču. Tam bo razpadel v nič.
Fotgrafija: Krtek.
3. jan. 2009
Nova preobleka
Novo leto je čas za spremembe. Tako pravijo modri ljudje. Bojda. Kakorkoli, po dveh letih in pol je čas, da se tale blog preseli z morja na cvetoč travnik. Nova podoba se nekoliko bolj sklada z okoljem, kjer običajno iščem navdih za nove zapise: travniki, gozdovi, planine.
Namestitev nove preobleke je bila, zame kot programerskega laika, zahtevna. Treba je bilo nekoliko prirediti programsko kodo. Ne sicer veliko, a dovolj, da je preseglo moje znanje. Posledično je še vedno kje opaziti kakšno napako, zato me prosim opozorite, če na blogu kaj tehnično škripa.
Naročite se na:
Objave (Atom)