Zvok gum se zliva z okolico. Ravna siva cesta se vije v neskončnost. Srce hitro bije, po čelu teče pot, medtem ko sonce neutrudno sveti na samotnega kolesarja nekje sredi kamnite puščave. Drobni tresljaji, ki se preko gum in okvirja prenašajo na telo, pridejo do zadnje celice v telesu in jo dodobra pretresejo. Globoko in pospešeno dihanje zagotavlja dovolj kisika, ki ga potrebujejo mišice za delovanje. Noge so napete in se z enakomernim ritmom gibljejo gor in dol, tako kot pedala. Veriga teče svojo neskončno pot po zobnikih, zdaj po enih, zdaj po drugih, odvisno od poti. Pokrajina beži mimo mene. Misli, ki se pletejo po glavi, so povezane zgolj z vožnjo: naprej, naprej do vrha klanca, nato navzdol in navzgor, vse do cilja.
Fotografija: Krtek
2 komentarja:
Ni zime za eskime in ni vročine za prekaljene Pagovce. Seveda pa je potrebno paziti tudi na srčni utrip, a ne :)?
Uživaj dopust še naprej!
Jap absolutno. Zato pa skrbi merilec srčnega utripa. Še posebej v tej vročini.
Objavite komentar