Smrt nekega vrta

V rani mladosti sem živel v mestni hiši z velikim vrtom. Vrt je bil tako velik, da smo se lahko otroci izgubili med številnimi grmovnicami in rastlinami. Sredi vrta je rasla velika češnja, ki je bogato rodila sladke sadeže, s katerimi smo se tako radi sladkali. Naši starši so v njeni senci sedeli in modrovali o tem in onem. Lepe dneve smo preživljali v naravi skoraj sredi mesta. Poleti in pozimi. Vedno se je kaj dogajalo. Pozimi je bilo v vrtu najti sledi različnih živali, ki so prihajale na obisk.

Vrt je bil star in je gostil številne generacije otrok. Bil je njihovo igrišče in prostor za odraščanje. S številnimi skritimi kotički, cvetočimi rožami in drevesi je buril domišljijo ne le otrok, temveč tudi odraslih. Vsako jesen je obrodil obilo sadja, s katerim smo si krepili zdravje preko cele zime. Vrt je imel dolgo in bogato zgodovino, ki je obsegala nekaj stoletij.

Nekega dne pa so prišli občinski veljaki. Naduto so razlagali o razvoju kraja o načrtih za prihodnost, razvoju in pomenu avtobusnega prometa, ki naj bi bil za naš kraj kritičnega pomena. In so dejali: »avtobusna postaja bo.« »Avtobusna postaja, zakaj le,« smo se spraševali.

Nekaj tednov kasneje so prišli buldožerji, bagri in tovornjaki. Brezčutno so zarili v raj in vrt je jokal v bolečinah. Za seboj so puščali globoke blatne jame in vrt je vedno bolj krvavel. V nekaj dneh se je trpljenje končalo. Vrt je izdihnil. Od njega ni ostalo nič. Popolnoma nič. Niti ene travne bilke. Otroci smo jokali. Zelo.

Minilo je leto in bohotila se je nova avtobusna postaja. Vsa betonska in prevelika za naš kraj. In je še danes. Tam in prevelika. Mi smo se odselili. Na obrobje, v novo hišo z novim vrtom in novo češnjo. A te češnje niso takšne, kot so bile češnje s tiste stare češnje na našem nekdanjem vrtu, ki nam je vsem ostal v spominu. In to je edino, kar je od vrta ostalo: spomin. A tudi spomini počasi umirajo. Od otrok, ki so se igrali v tem čudovitem vrtu, nas je ostale le še peščica. Vsi ostali so se že preselili v nov spokojni dom, na vzpetini nad mestom, kjer je čudovit pogled na mesto in planine, ki ga obdajajo. Tudi mi se bomo nekoč znašli tam in uživali v večnem miru. In takrat bodo umrli tudi spomini na vrt. Od takrat vrta resnično ne bo več. Nikoli več!

Fotografija: Krtek