Na mizi skodelica dišečega zelenega čaja. V pristanišču pred menoj se zibljejo čolni. Nekateri so tu že leta, drugi zgolj na obisku. Iz zvočnikov prihaja vesela dalmatinska glasba, ki ustvarja pristno obmorsko vzdušje otoka, ko lahko brez slabe vesti ves dan sediš, opazuješ morje in si povsem brez misli. Levo v senci sedi mlajši par. V tihem klepetu se pomenkujeta o današnjem dnevu. Desno starejši par brez besed opazuje morje in razmišlja. O čem, ne vem. Morda o preteklosti, morda o prihodnosti, morda o vnukih, ki ju čakajo tam nekje daleč. Morda pa zgolj o današnjem kosilu.
Srebnem že hladni čaj, ko zaključujem tale zapis in se sprašujem, zakaj so mi k zelenemu čaju z mlekom prinesli limono.
Fotografija: Krtek
3 komentarji:
Kak ti zavidam :)
Lepo je :-) Verjetno je odveč poudariti, da me ob pogledu na sliko prime, da bi spet šla ... Kam? Kar kam. Ven iz Ljubljane!
p.s. Limona z zelenim čajem tudi meni ni čisto jasna ... :-)
Pa sem nazaj. Včeraj prispel po slabih štirih urah dinamične vožnje. In ko sem popravljal tele morske zapise, objavljanje zapisov preko e-pošte pač ni povsem brezhibno, sem si zaželel, da bi spet šel tja dol.
In res bi lahko šel. Že ta petek. Vendar ne bo tako kot je bilo. Namreč sedaj je doli že veliko več ljudi. Bo treba počakati na drugo polovico avgusta. Do takrat pa uživati v miru v Ljubljani. Nato pa verjetno v začetku septembra spet v Novaljo, verjetno bolj na fotografsko potepanje, saj bo svetloba boljša.
Mimogrede. Naslednji dan mi limone niso prinesli.
Objavite komentar