Šel bi na Jamajko

V teh turobnih decembrskih dneh, ko skozi okno gledam v hladen siv dan, ko je moja prihodnost zavita temo, si zaželim, da bi bil nekje v tropih, kjer toplo sonce greje od jutra do večera in kjer so lepa dekleta. Zjutraj se zbujam iz sanj, sanj o modrem morju, belem pesku, tropskih pticah metuljih in lepoticah toplega srca.

Goombay Dance Band: Sun of Jamaica


Long time ago, when I was a young boy,
I saw that movie, "Mutiny on the Bounty"
Starring my idol, Marlon Brando.
And I felt a yearning for that great adventure.
So many nights I woke up out of a Dream
A dream of blue seas, white sands,
Paradies birds, butterflies, and
Beautiful warm-hearted girls.

Sun of Jamaika, the dreams of Malaika,
Our love is my sweet memory.
Sun of Jamaika, Blue Lady Malaika,
Someday I'll return, wait and see
All day in the sand and I'm happy with you
We shall be loving and true.
Oh I sure love Malaika, with all of my heart
I will always be faithful and true, yeah true.

But now as I grew older
The burning desire became so strong
That I bought me a ticket to fly home
And then I found you
And we found an eternal love
Right from the beginning.
The stars falling down from the sleepy lagoon,
The palms swaying under the moon,
We were swimming out into the calm crystal sea,
In that fateful night I thought to myself
I'll do everthing I can, save up every dime,
And one day I'll return, come back home to you,
and then I'll stay forever, forever.

Sun of Jamaika, the dreams of Malaika,
Your love is my sweet memory.
Sun of Jamaika, Blue Lady Malaika,
Someday I'll return, wait and see
Walk in the sand and I'm happy with you
We shall be loving and true.
Oh I sure love Malaika, with all of my heart
I will always be faithful and true, yeah true.

Jutro v kuhinji

Diego Velazquez: Starka cvre jajca (1618)

Bele zavese so plapolale v lahnem vetriču ob na stežaj odprtem oknu. Toplo sonce je trudilo razpršiti jutranje meglice, ki so se vlekle po bližnjem travniku. Zrak je bil prijetno nasičen s svežino jutranjega hladu. Obetal se je topel pomladanski dan. V kuhinji velike meščanske hiše na robu mesta je prijetno dišalo. Vonj je dražil vohalne čutnice in vabil k skodelici okusne in dišeče žitne bele kave z mlekom. V kotu, za vrati in nasproti oken je bila velika lesena miza z dvema klopema. Pogrnjena je bila s snežno belim prtom. Na mizi je bil bel porcelanast krožnik, ob njem pa skodelica tiste dišeče bele kave, ki me je vabljivo zapeljevala odkar sem stopil v kuhinjo. Iz nje se je dvigala para, ki je zapeljivo poplesovala v zraku in se nekje v višini oči razblinila. Ob velikem krožniku je bil manjši porcelanast krožnik, na njem pa kos svežega doma pečenega rženega kruha. Sedel sem na klop in se z nosom približal skodelici bele kave. Vdihnil sem in užival v aromi, ki me je nežno božala vse do zadnje možganske celice.

Nasproti mize, v drugem kotu kuhinje, levo od okna, je bil velik zidan štedilnik z veliko litoželezno ploščo za kuhanje. V njem so prasketala drobna smrekova polena. Ravno dovolj jih je bilo, da se je pogrelo mleko in se bo spekel zajtrk. Iz omare ob štedilniku je vzela staro črno ponev in jo položila na štedilnik. Iz omare nasproti štedilnika je vzela bučkasto steklenico z oljem in ga natočila toliko, da je bilo dno ponve prekrito. Steklenico z oljem je vrnila v omaro in ponev dvignila v zrak ter jo obračala tako, da je olje počasi prekrilo celotno površino. Ponev je vrnila na štedilnik in me pogledala. Na obrazu se ji je izrisal nasmešek.

Ta nasmešek mi je vedno pogrel srce in mi pregnal slabo voljo. Skoraj ni bilo jutra, da mi ga ne bi namenila. Skupaj z zgubanim obrazom in sivimi skodranimi lasmi je bil kot prijetna budnica. Prav neverjetno je bilo, kako me je lahko po vseh slabih stvareh, ki so se ji zgodile v življenju, vsako jutro pričakala s tem v srce segajočim nasmeškom. Rad sem jo imel in želel sem si, da ne bi nikoli odšla in bi mi vsako jutro ljubeznivo pripravila zajtrk, kot ga zna le prava babica. Oboževal sem jo. Nisem odmaknil pogleda, ko je z zgubanimi rokami vzela v roke prvo jajce, ki si ga je pripravila ob robu štedilnika. Z občutkom je z njim udarila ob rob ponve, da je počila lupina. Jajce je dvignila in ga na višini dlani odprla. Iz lupine je stekel prozoren beljak in rumenooranžen rumenjak. V ponvi je zacvrčalo. Prazno jajčno lupino je odvrgla v velik lesen koš za smeti, ki je bil na tleh poleg štedilnika. Enako je storila z drugim jajcem. Nekaj časa je opazovala jajci v ponvi, ko pa sta bili pečeni pa je dvignila ponev in jo prinesla k meni. Še vedno z nasmeškom na obrazu mi je jajci stresla na krožnik. Zahvalil sem se ji in zaželela mi je dober tek. Nekaj časa sem opazoval jajci na krožniku, nato pa sem se lotil zajtrka.

Številna jutra so minevala v družbi babice, ob vonju sveže bele kave, prasketanju ognja v štedilniku in tistem čudovitem nasmešku. Nekega dne, bil sem v zadnjem razredu osnovne šole, pa so babico odpeljali. Nikoli več me ni zjutraj pozdravil vonj po sveži beli kavi. Od takrat naprej je bila kuhinja zjutraj prazna. Ni minilo dolgo in babici sem prižgal svečko. Preselila se je iz te velike mestne hiše na vrh hribčka nad mestom, kjer je prelep razgled na planine. Vsako jutro, namesto kuhanja kavice, z možem in svojimi prijateljicami opazuje, kako sonce vzhaja izza planin.

Zlo in njegovi nameni

Zlo nas ne želi zapeljati z razkritjem strašne resnice svojih gnilih namenov, temveč pride zakrito v prosojnih oblačilih kreposti, šepetajoče sladke laži, s katerimi nas želi zapeljati v temno posteljo večnih grobov.

Terry Goodkind

Srečanje z Usodo

Slika: Wolfenchanter - The Wizard's Retreat

Z muko sem pritisnil na veliko zarjavelo kljuko in vrata so se škripajoče odprla. Vstopil sem v dolg hodnik, ki mu ni bilo videti konca. Delno je bil osvetljen s sončno svetlobo, ki je prihajala skozi odprta vrata in se izgubljala v daljavi. Zaprl sem vrata in zajela me je tema. Postalo mi je neprijetno.

Oči so se mi počasi privadile na mrak in počasi sem začel prepoznavati podobe. Nekje iz daljave je prihajala nekakšna medla svetloba, ki je razkrivala skrivnosti hodnika. Na stenah so bile slike. Na sredini hodnika je lesen stol delal družbo okrogli mizici z vazo. V njej je bilo cvetje. Nisem razločil ali je bilo sveže ali že staro in posušeno. Na koncu hodnika bi morale biti stopnice. Morale biti! To je kot moje življenje. »Moralo« bi biti uspešno. Po stopnicah naj bi se vzpel v prvo nadstropje, kjer bi se srečal z njo. Tako naj bi bilo.

Odločno sem zakorakal po hodniku, a z vsakim korakom je bilo odločnosti manj. Si res želim srečanja z njo? Po vsem kar sem preživel? Po vseh neprespanih nočeh? Nisem je želel srečati. Res ne. Že ves čas je imela v rokah moje življenje in se z njim igrala. Počutil sem se kot laboratorijska miška v kletki. Dovolj mi je bilo. Življenje sem hotel vzeti v svoje roke in se dokončno ločiti od njenega vpliva. Moral sem. Zaradi preživetja.

Teman hodnik je v meni vzbujal tesnobo. Začutil sem božanje vseh strahov, ki sem jih skrival. Najprej so bili nežni, da sem jih komaj opazil, nato pa so postajali vedno bolj grobi. Tesnoba v meni je rasla, ko sem počasi stopil mimo mizice. Neprijeten občutek je dobil nekoliko drugačno noto. Iz množice strahov je izstopil tisti največji. Moj življenjski strah, ki sem se ga tako bal. Strah pred tem, da bom ostal sam. Ustavil sem se, ko sem začel hitro in plitvo dihati. Bili so trenutki, ko me je bilo groza, bile so ure, ko sem trpel, a še nikoli v življenju nisem tega strahu občutil na takšen način, kot sem ga sedaj. Nisem čutil bolečine niti tiste značilne napetosti v prsih, ki sem jo poznal. Napetost je bila sedaj v prsih, udih in v glavi. Občutek sem imel, da mi bo razneslo vsako celico v mojem telesu posebej. V glavi mi je šumelo in pred očmi se mi je stemnilo. Mukoma sem se zbral in umiril dihanje. Prepričeval sem se, da je to samo nepotreben strah. Mukoma sem se pomiril in upočasnil dihanje. Šumenje je izginilo in za nekaj hipov sem se počutil povsem sproščeno.

Počasi sem nadaljeval po hodniku. Za seboj sem zaslišal otroški glas. Ni me klical, bolj je bilo slišati, kot da se pogovarja sam s seboj. Nisem se želel obrniti, ker sem bil prepričan, da je to še en njen trik. Glas mi je zvenel zelo znano. Kot da bi ga nekje že slišal! Nisem se mogel zadržati. Radovednost je bila prevelika. Obrnil sem se in zagledal sem dečka, starega štiri ali pet let, ki se igra na tleh z avtomobilčkom.
»A gremo? Seveda ati, pojdimo že na morje! Kje pa je mami? Samo še vrata zaklene pa gremo. Mami je že tu. Pojdimo zdaj. Pojdimo! Bruuuuuum, bruuuuuuum,...«
Z ročico je porival droben rdeč avtomobilček in posnemal zvok motorja. Tako znan mi je bil ta deček. Podoba se je začela izgubljati v megli in izluščila se je nova. Pod velikim borovcem pred šotorom blizu obale je pri kosilu sedela družina. Oče je imel okoli 40, mama je bila malenkost mlajša, najmlajši sin, ki je sedel v otroškem stolčku, je imel kaka tri leta in potem je bil deček, ki sem ga opazoval pred nekaj trenutki, le da je bil sedaj star kakih deset let. Bili so podoba srečne družine. Nenadoma se mi je posvetilo. Ta deček sem bil jaz in opazoval sem prizor s poletnega kampiranja na morju. Hipoma me je preplavila neizmerna žalost in po licih so se mi ulile solze. To so bili spomini na otroštvo. Bilo je lepo in brezskrbno. Pogrešal sem ga. Vedno bolj. Neizmerno sem si želel, da se ne bi nikoli končalo. Skozi misli so mi šli vsi spomini na otroštvo, medtem ko se je podoba družine izgubila v solzah in jo je nadomestila tema hodnika.

Z roko sem si obrisal solze in naredil nekaj korakov naprej. Korak mi je zastal. Začel sem se spraševati, ali sem res sposoben iti do nje in se z njo pogovoriti?
 »Ali si sploh zaslužim, da se z njo pogovarjam? Saj nisem tega vreden, niti sposoben. Bolje bi bilo, da bi se obrnil in stekel po hodniku ter se nikoli več vrnil. Pa saj si sploh ne bo vzela časa zame, le zakaj bi si, za takšnega nepomembneža kot sem jaz? Popolnoma nepotrebno je bilo, da bi še nadaljeval. Edino pravilno je, da se obrnem, se vrnem domov in pozabim na vse skupaj. Svojega življenja ne morem spremeniti. Takšno je in takšno bo do konca.«
Stresel sem z glavo, da sem odpodil neprijetne misli. Pred vsakim pomembnim dogodkom ali srečanjem, ki je neposredno vplivalo na moje življenje, sem imel težave s samozavestjo. Tudi sedaj. Glava se mi je zbistrila in negativne misli izpuhtele iz glave. Čas je bil, da nadaljujem.

Prišel sem do konca hodnika in pred menoj je bilo le še stopnišče, ki je vodilo navzgor. Negotovo sem stopil na prvo stopnico in s strahom pričakoval, kaj se bo zgodilo. Čakal sem nekaj trenutkov in zgodilo se ni nič. Zato sem počasi stopil na naslednjo stopnico in še naslednjo. Z olajšanjem sem nadaljeval po zavitem stopnišču.

Ko sem zagledal konec stopnišča, sem bil prepričan o koncu te neprijetne poti. Zabolelo me je v srcu, kot da bi ga prebodla puščica. Padel sem na kolena od bolečine, ko sem pred seboj zagledal mlad par, ki se nežno poljublja ob sončnem zahodu na morski obali. Podoba je v hipu izginila in nadomestila jo je podoba številnih ljubečih parov. Vse sem poznal, vsi so bili iz mojega kroga prijateljev. Bolečina spoznanja, da sem ostal povsem sam, brez ljubljenega dekleta, je bila prehuda. Zvijal sem se od bolečine na zadnji stopnici.
»To je moj konec,« sem pomislil in izpustil grozovit krik bolečine.
Pred očmi so se mi zvrstile podobe tistih deklet, ki so mi bile všeč in naklonjene: Mojca, Emilija, Ines, Andreja in Sara. In ob podobi vsake sem začutil, kaj je bilo tisto, kar sem naredil narobe. Že od Mojce naprej sem vedel, kje je napaka, a kljub temu sem jo vedno ponovil. Poleg bolečine se je pojavilo še neizmerno hrepenenje po toplini ljubljene osebe in žalost osamljenih trenutkov, ko so pari imeli drug drugega, jaz pa sem bil sam. Ležal sem na tleh in se tresel. Nisem videl rešitve, dokler se nisem spomnil, kako sem v preteklosti reševal to težavo. Preprosto sem začel ignorirati čustva. Počasi je zbledelo hrepenenje in izpuhtela je bolečina. Čutil sem le še enakomerno bitje srca, zaklenjenega v srebrno kletko.

Počasi sem se pobral s tal in si z rokami zmasiral obraz. Počutil sem se izmučeno in prazno. Z negotovim korakom sem vstopil v prostorno in svetlo dvorano. Na krvavo rdečih stenah so visele temačne oljne slike. Motivi so bili grozljivi: umirajoči ljudje. Neprijetno mi je bilo, ko sem s počasnimi koraki drsel mimo slik. Niti en prizor ni bil tak, da bi si ga zaželel doživeti. Na koncu dvorane so bila odprta vrata. Pogoltnil sem slino in s tesnobo v prsih stopil na balkon. Bil sem tukaj, ali sem si to želel ali ne.

Pokriti balkon ni bil velik. Imel je dva stebra, po katerih se je vzpenjal slak. Krasili so ga veliki beli cvetovi. Ob stranskih stenah, ki sta ju zakrivali prosojni zavesi, sta se vzpenjali dve vrtnici, ki sta obrasli loke pod stropom. Imeli sta omamno dišeče rožnate cvetove, ki se jih zaduhal takoj, ko sem stopil na balkon. Ob ograji na levi in desni strani sta bila dva grmička vrtnic z vijoličnimi cvetovi. Na levi je bil kovinski kotliček ob njem pa velika palica z zlato kroglo na vrhu. Na desni strani je bila mizica, na kateri je sedel zeleni zmajček in opazoval enega izmed frfotajočih metuljčkov. Ob mizici je bil kup knjig na njem pa steklena krogla, v kateri so se leno mešale meglice. Ob kotličku, mizici in obeh stebrih je bila po ena sveča. V daljavi se je videla mavrica.

Stala je sredi balkona in nepremično opazovala mavrico. Črni lasje, ki so bili poravnani z matematično natančnostjo, so se ji sipali preko ramen po dolgem črnem plašču. Ta je imel na sredi podobe luninih men in najsvetlejših zvezd. Na desni rami je sedel rožnati metuljček in vsake toliko časa utripnil s krili.

Nekaj trenutkov sem opazoval ta prizor, ki me je navdajal s spokojnostjo. Vse skrbi so izginile in zavedel sem se, da je vse že davno odločeno. Kakršnakoli skrb glede prihodnosti je bila povsem odveč. Najraje bi stopil poleg nje in se ji do konca svojega življenja pridružil pri opazovanju te čudovite mavrice.

»Pričakovala sem te,« je mirno dejala. Njen glas je bil žameten.
Nič nisem odgovoril. Čeprav sem doma dolgo pripravljal uvodne besede, pa nisem uspel iz sebe spraviti niti najmanjšega glasu. Ni bilo več potrebno.
»Prišel si, da me prosiš naj spremenim tvojo usodo.«
Nekaj trenutkov je počakala, nato pa nadaljevala.
»Zelo drzna odločitev, saj ne veš, kakšna usoda ti je namenjena. Morda ti je od jutri naprej usojeno povsem drugačno življenje, ti bi pa sedaj rad to spreminjal.«
Med govorjenjem je čisto malo premikala glavo, ravno toliko, da so se ji lasje rahlo tresli in ustvarjali valovite vzorce.
»Vsak ima svojo usodo. Ni je mogoče spreminjati. Lahko le hodiš po poti svoje usode.«
Zmajček na mizici je z ročicama segel proti metuljčku, ki se mu je preveč približal. Metuljček je bil bolj spreten in se izognil prijemu. Na obrazu zmajčka se je izrisal navihan nasmešek.
»Svoji usodi ne moreš ubežati, zato sprejmi, kar ti je usojeno!«

Nekaj časa sem še tiho čakal, nato pa sem se počasi obrnil in zapustil balkon. Ne da bi se ozrl po slikah, sem šel skozi dvorano, se po stopnicah spustil v pritličje in skozi hodnik prišel do vhodnih vrat. Nobene tesnobe nisem čutil, niti strahu. Le njene besede so mi odzvanjale v ušesih:

»Svoji usodi ne moreš ubežati, zato sprejmi, kar ti je usojeno.«

Ljubezensko pismo - jutro v postelji

Draga Sara!

Ko se zbudim na sončno nedeljsko jutro nekaj minut pred teboj, si vzamem nekaj trenutkov, da te opazujem kako spiš. Čeprav tvoje nežno telo poznam do potankosti, pa me vedno prevzame, kadar ga opazujem. Tako lepo se prepleta s tvojo prijaznostjo, razumevanjem in drobtinico hudomušnosti, ki jo znaš skrivnostno zaplesti v izrečene besede.

Tvoji lasje se razlivajo po blazini kot s soncem obsijano polje žitnih klasov, ki ritmično poplesujejo v lahni poletni sapici, medtem ko ti mirno in globoko dihaš v jutranjem snu. Izraz na tvojem obrazu je spokojno miren in povsem brezskrben, kot da bi na svetu obstojala le neskončna ljubezen. Zamika me, da bi se čisto nežno dotaknil tvojega lica in začutil dotik svilene kože, a tega ne storim. Bojim se, da bi te zbudil iz prijetnega, s svetlimi sanjami navdahnjenega spanca. Si kot princese iz daljne dežele, kjer se cedita med in mleko, kjer nikomur nič ne manjka in vsi živijo v ustvarjalnem sožitju sončnega vsakdana.

In ko se zbudila boš, boš beli cvet, ki se bo z rosnimi kapljicami osvežen smejal v sončni dan. Želim si, da bi se tudi sam spremenil v cvet, da bi ti lahko delal družbo. Utrne se mi drobna solza, ki spolzi po licu in se razlije po beli bombažni rjuhi, ker se zavem, da to ni mogoče. Tako mi le ostane, da te ljubim, neizmerno ljubim in te dan na dan posipavam s kristalnimi zrnci ljubezni.

Medtem ko pišem, čas beži

Slika: Art Abyss

Biserno se leskeče voda v soncu, ko poskakuje po velikih kamnih in išče pot navzdol. Vedno le navzdol, nikoli navzgor. Tako kot čas. Ta gre vedno le naprej, nikoli nazaj. Lahko se ozremo v smer, iz katere prihajamo, a nikoli se ne vrnemo na izhodišče. Takšna je narava časa, takšna je narava našega življenja.

Čas se začne, ko se zaveš svojega obstoja. V tistem trenutku se začrta pot, ki kaže vedno le naprej. Vsak doživljaj, vsako občutenje vsak užitek je podrejen tej začrtani linearni poti. Marsikaj je mogoče podoživeti, vendar pa nikoli ni mogoče ponoviti doživljaja, ki se je že zgodil.

Prvega poljuba ni nikoli mogoče ponoviti. Je le en in edini. Nanj imamo lahko lepe spomine in jih radostno obujamo. A tudi spomini so v tesni povezavi s časom. Dlje, kot se oddaljimo, bolj medli so. Čas je največji sovražnik spominov. Nežno jih boža, gladi in polira, da čisto počasi bledijo. Na koncu od njih ne ostane nič.

Čas se konča s trenutkom, ko preminemo. Od takrat naprej ne zaznavamo več zaporedja dogodkov, kar je osnovna lastnost časa. Neponovljivo zaporedje dogodkov, pri čemer so pretekli dogodki znani, prihodnji pa ne. O nekaterih lahko le sklepamo z določeno verjetnostjo, da se bodo zgodili. Ali se zgodijo ali ne, je povsem odvisno od njih samih. Sam čas na to nima veliko vpliva.

Čas pa nima le slabih vplivov. Nekateri so dobri in jih z veseljem spremljamo. Takšen vpliv je npr. zorenje vina. Dlje časa, kot vino zori v sodih, boljše je (če seveda vinar obvlada svoje delo). Čas vpliva tudi na zorenje našega dojemanja sveta. Več kot preteče časa, več izkušenj imamo, bolj smo modri.

Nihče ne more ubežati času in procesom, ki so z njim povezani. Čas nas naredi bolj modre, a nas tudi postara. Popelje nas od začetka do konca, od rojstva do smrti. Sprejeti ga moramo in se mu prilagoditi.

Jutranja negotovost

Fotografija: Krtek

Zjutraj se zbudim. Zunaj prepevajo ptice, sonce je začelo kukati izza velikega hriba in ljudje spodaj na ulici hitijo v službe. Nekateri so veseli, drugi so zaskrbljeni, večini pa je popolnoma jasno, kako se bo odvijal današnji dan, ta teden ta mesec, to leto. Spravim se v sedeč položaj. Nisem spočit. Daleč od tega. Nisem utrujen od dogodkov zadnjih nekaj mesecev, od pričakovanj, od dela. Ne. Utrujen sem od negotovosti zadnjih nekaj mesecev.

Zadnje tedne se zjutraj zbudim, če imam srečo, po prespani noči. Če sreče nimam, je za menoj noč gledanja v temo in premetavanja po postelji. Ko zberem toliko moči, da se odpravim v kopalnico, se izogibam pogledu v ogledalo. V njem vidim senco svoje nekdanje podobe. Zaskrbljen obraz, veliki temni podočnjaki, zgubano čelo. Vse to ni posledica dela, ne optimizma, ne pričakovanja ne navdušenja. Vse to je posledica negotovosti.

Pomanem si oči in si zmasiram obraz. Nič bolje ni. Mežikaje gledam ven v sončen dan. Ne radosti me. Še en dan, ko se bo negotovost le še poglabljala. Bolje bi bilo, da bi se pokril z odejo in ves dan preležal v postelji. A to ne gre. Delo čaka. Pa čeprav je njegov učinek negotov. Treba ga je opraviti, pa ne le zato, da bo opravljeno, temveč predvsem zato, da za nekaj ur iz možganov izbrišem negotovost. Negotovost se z vsakim dnem poglablja in nič ni videti, da se bo kdaj končala. Vedno močnejša postaja in vedno bolj agresivno načenja optimizem, ki mi še vliva nekaj upanja. Upanje umre zadnje. In kaj se zgodi, ko umre še zadnje upanje?

Globoko zavzdihnem in se počasi spravim iz postelje. Obujem copate in se sprehodim do okna. Nekaj časa opazujem dogajanje zunaj na cesti. Ljudje hitijo sem in tja. Rad bi bil med njimi, rad bi bile eden izmed njih. Odidem v kuhinjo in v velik grelnik vode natočim za skodelico vode. Vključim grelnik in počasi oddrsam v kopalnico. Odprem vodo in pod curek postavim dlani, v kateri ujamem nekaj hladne vode. Na hitro si umijem obraz in zaprem vodo. Pogledam v ogledalo. Pred menoj je neobrit obraz z velikimi podočnjaki. Oči so otožne. V njih ni veselja, le razočaranje je videti. Razočaranje nad življenjem, brez upanja na prihodnost. Razmišljam, kot že tolikokrat do sedaj, zakaj se mi je to zgodilo. Padel sem v spiralo, ki sili le še navzdol. Vsak dan je slabše, vsak dan imam manj upanja in vsak dan sem bližje dokončnemu propadu. Moja psiha se počasi razkraja. Vsak dan odleti majhen košček in vedno bolj sem podoben kupu nesreče.

Iz razmišljanja me zdrami značilni pok iz kuhinje, ki naznanja, da se je grelnik vode izključil. Brezvoljno odidem v kuhinjo. Obstanem pred polico, kjer so zloženi čaji. Izberem črnega s cimetom. Danes ga zelo potrebujem, da me malo razvedri. Iz škatle vzamem filter vrečko iz omare pa skodelico. Natočim vodo in namočim čaj. Pogledam na uro in se vrnem k oknu. Lep dan je zunaj in lepo bi bilo oditi nekam v naravo. Toplo sonce bi me grelo in veter bi me nežno božal, ko bi se vzpenjal na katerega izmed hribov. Na vrhu bi legel v trato in brez misli opazoval oblake na nebu. Pozabil bi na položaj v katerem sem se znašel. Vsaj za kakšno urico ali dve. A, ko bi se vrnil v dolino, bi bilo vse enako, nič se ne bi spremenilo. Mimo okna leti ptica. Kako ji zavidam življenje. Je jasno začrtano in natančno ve, kaj bo počela jutri. Njeno življenje ima smisel.

Na mizi zazvoni telefon. Pogledam na zaslon. Izpisano je ime dobrega prijatelja. 'Le kaj bi spet rad?' pomislim. Zagotovo me bo skušal razvedriti in me prepričevati, da moje življenje ni brez smisla, da gre naprej in da moram optimistično gledati v prihodnost. Nikoli mu nisem verjel, ker sem prepričan v svoj prav. Če si v nekaj prepričan, te je težko prepričati v nasprotno. In jaz sem bil prepričan, da je moje življenje negotovo. Telefon vrnem na mizo.

Odidem v kuhinjo in iz skodelice odstranim filter vrečko. Odprem hladilnik in iz njega vzamem mleko v tetrapaku. Čaju v skodelici dodam za dva požirka mleka. Mleko vrnem v hladilnik in se s skodelico čaja vrnem pred okno. Opazujem listje na bližnjem drevesu, ki trepeta v lahnem vetrcu. Z nosom se približam čaju v skodelici. Prijeten vonj po cimetu se poigra z mojimi čutnicami. To zelo blagodejno vpliva na moje misli. Naredim dva požirka čaja. Prijeten okus se mi razlije po ustih. Všeč mi je. Okus po cimetu in pravem črnem čaju mi počasi prežene črne misli. V sebi začutim prijetno zadovoljstvo. Negotovost današnjega dne začne bledeti, dokler počasi povsem ne izgine. Na obraz se mi čisto tiho prikrade droban nasmešek in preplavi me dobra volja, ko napravim še zadnji požirek čaja. Skodelico odložim na mizo, vzamem v roke telefon in vrnem neodgovorjeni klic. Pred menoj je nov dan poln novih priložnosti.

Hodim v krogih

Hodim v krogih. Vsak dan srečujem iste ljudi, s katerimi se nimam več kaj pogovarjati. Poznam vsako besedo, ki jo nameravajo izgovoriti. Tavam po svetu živih in iščem tisto, kar mi manjka. Ne želim več biti tu, želim najti iskano in oditi. A obsojen sem na vsakodnevno iskanje. Ne najdem, kar iščem. Rad bi prenehal iskati, rad bi odšel, a ne morem. Hodim v krogih.

Milk Inc.: Land of the Living



I'm running round in circles
Meeting people I see everyday
There's no-one left to talk to
'cause I already know each word they'll say

In the land of the living, there's a key
In the land of the living, to open me
In the land of the living, I will search no more
'cause it's you that I've been looking for
In the land of the living

I'm running round in circles
Meeting people I see everyday
There's no-one left to talk to
'cause I already know each word they'll say

If only I could find the things I miss
There must be some place
Where there's more to life than this

In the land of the living, there's a key
In the land of the living, to open me
In the land of the living, I will search no more
'cause it's you that I've been looking for
In the land of the living

I'm running round in circles
Going places I go everyday
Don't wanna be here anymore
I've got no reasons left to stay.

If only I could find the things I miss
There must be some place
Where there's more to life than this

I will search no more
I will search no more
'cause it's you that I've been looking for

In the land of the living, there's a key
In the land of the living, to open me
In the land of the living, I will search no more
'cause it's you that I've been looking for

In the land of the living, there's a key
In the land of the living, to open me
In the land of the living, I will search no more
'cause it's you that I've been looking for
In the land of the living

Ljubezensko pismo o veri v ljubezen

Draga Sara!

Verjemi v ljubezen, kajti ljubezen ti pogreje srce, vzbudi domišljijo in ti da energije, s katero lahko premaguješ največje težave svojega življenja. Verjemi v ljubezen v dobrem in slabem. Ljubezen ti lahko pomaga, da se prebiješ preko tistih nekaj motečih trenutkov dneva, ko bi najraje pobegnila proč. Ljubezen ti bo povedala, da te nekje čakam jaz, ki te tako neizmerno ljubim. In ta misel, ti bo zagotovo vrnila nasmešek na obraz in srečo v srce. Vse težave bodo v hipu izpuhtele tako kot jutranja meglica, ki jo preženejo sončni žarki.

Ljubezen naju je združila, ker sva oba verjela vanjo. Zaupala sva ji in tistega dne, ki nama je obema ostal v spominu, sva se našla. Droben nasmeh in zapeljiv pogled je v obeh vzbudil neizmerni ogenj ljubezni, ki še vedno gori v vsej svoji lepoti. Tako rad te imam in tako srečen sem, ker videvam plamene ljubezni v tvojih očeh, vsakič, ko te pogledam.

Verjemiva v ljubezen, da se bo še bolj plemenitila. Na njenih krilih bova skupaj prepotovala svet. Pomagala nama bo prebroditi najgloblja močvirja in preplezati najvišje gore. Razkrila nama bo največje zaklade življenja in poskrbela, da ne bova nikoli, res nikoli, osamljena. Kadar ne bova skupaj, naju bo grela misel na najino ljubezen. In trenutki ločitve bodo manj boleči.

Ljubim te in verjamem v najino ljubezen!

Tok mojega življenja - tretjič

Lani septembra sem nekega sončnega dopoldneva sedel na letalu nekje visoko nad Skandinavijo in opazoval bele oblake tam daleč spodaj. To je bilo zadnje dejanje zanimivega potovanja na sever, ki sem si ga že pred časom zaželel in takrat uresničil. Sproščeno sem gledal skozi okno in razmišljal, kako pravljičen je pogled na sneženo bele kepe. Povsem nepričakovano me je spreletelo spoznanje, ki me je močno pretreslo. Zavedel sem se, da se bom v trenutku, ko se bo letalo dotaknilo tal na brniškem letališču, vrnil v življenje, ki je bilo zaznamovano z negotovo prihodnostjo. Danes mineva že skoraj leto dni od takrat in, ko se ozrem nazaj, vidim, da je bilo to leto razbitih sanj.

Prvi dnevi po vrnitvi so bili polni optimizma, polni sanj o boljšem jutri. Poln nekakšnega nenavadnega elana sem načrtoval svojo uspešno prihodnost. Obetali so se številni projekti in lagodno življenje. A počasi, kot zahrbtna bolezen, ki te tiho uniči od znotraj, so se vsi načrti spreminjali v prah. V začetku tega nisem opazil. Preveč je bilo optimizma, preveč sem bil zaslepljen s sanjami o lepi prihodnosti. Po nekaj mesecih sem spoznal, kaj pomeni, ko se končajo sanje.

Nekega mrzlega februarskega jutra sem se zbudil z neprijetnim občutkom tesnobe v prsih. Najprej sem mislil, da je mogoče kaj narobe z mojim telesom, vendar pa sem hitro spoznal, da ne gre za bolezen. Vzrok je bil drugje. Ležal sem in gledal v strop. Razmišljal sem o tem, kam me je življenje pripeljalo in o prihodnosti, ki ji grem naproti. Spoznal sem, da je vse, kar sem mislil, da sem v življenju pomembnega dosegel, v resnici povsem nepomembno. Moje sanje in z njimi želje so bile nepomembne, ker nisem uspel uresničiti svoje največje želje zadnjih 17 let. Njena uresničitev je za večino ljudi tako enostavna! Debele solze so mi spolzele po licih ob misli na lasten neuspeh. Prenehal sem razmišljati in brez misli strmel v strop nad seboj. Bilo je krepko preko poldneva, ko sem se z naporom spravil iz postelje brez volje do življenja. Naslednjih nekaj tednov sem bil povsem poklapan in brezvoljen do česarkoli. Vsak dan sem bežal iz tega sveta v izmišljen svet, kjer je življenje teklo po drugačnih pravilih, kjer sem lahko živel življenje, kot sem ga želel in uresničeval svoje sanje. In bilo mi je tako lepo. Nisem ga želel zapustiti, za vedno sem hotel ostati tam.

V deželo je prišla pomlad. Zacvetele so rože, ozeleneli so gozdovi. In maja se je na koncu tega temnega predora, v katerem sem vsak dan bolj pogrezal v obup, pojavila drobna lučka. Na mizo je padla enostavna, a zanimiva ideja. Takrat sem bil prepričan, da je bila moje zadnje upanje. Trdno sem se oprijel te rešilne bilke in začel idejo razvijati. Moje življenje, mojo barko, sem začel obračati v smer, ki je kazala na boljšo prihodnost. V glavi se je počasi začelo obračati na bolje. Najprej je minila obupanost, potiho pa se vrnil optimizem. Nova ideja mi je dala nov cilj, proti kateremu sem se usmeril.

Danes obračam nov list svojega življenja. Z današnjim dnem se moje življenje, moja barka, obrnila v novo smer. Odločil sem se za novo pot, po kateri bom stopal. Zavedam se, da ta pot ne bo enostavna, da bo na njej veliko ovir, da pa bom srečal mnogo zanimivih ljudi in doživel veliko prijetnega. In morda – ne – prepričan sem, da me bo pripeljala do uresničitve tiste želje, ki si jo tako želim uresničiti že zadnjih 17 let.

In zagotovo bom kmalu sedel na letalu nekje visoko na nebu ter gledal bele oblake daleč spodaj. Življenje bo imelo smisel, prihodnost bo neobremenjujoča in misel na dom mi bo grela srce. Edino, kar me bo mučilo, bo kako nasanjati nove sanje.

Ob koncu sezone 2011/12

Pomlad se preveša v drugo polovico in kmalu bodo tu poletni dnevi. Začel se bo sproščeni dopustniški čas. S pomladjo, pa se izprazni tudi moja malha domišljije. Zmanjka zgodb in potrebujem nekaj počitka. Novi zapisi na Krtkovih dnevih bodo ponovno septembra.

Tokratna sezona, šesta po vrsti, je bila vsebinsko bolj črna od preteklih sezon. Iz zgodb je počasi izginil motiv ljubezni. Nadomestil ga je motiv smrti, ki je vrhunec dosegel v zadnjih dveh zgodbah. Sprememba je posledica zasuka mojega življenja v smeri, ki sem jo napovedal v »Tok življenja (drugič).« Sedanjost je črna, napovedi za prihodnost pa so še bolj črne in v takšnem vzdušju ne nastajajo ljubezenske zgodbe. Kljub temu pa mi je uspelo napisati ljubezensko pismo, ki je zelo hitro postal najbolj bran zapis v obstoju Krtkovih dnevov.

Za konec te sezone bi izpostavil nekaj zapisov, ki so zanimivo branje.

• Hrepenenje
• Jutro ob njej
• Veliki val
• Nočni obisk
• Smrt bojevnice

Vsi, ki radi berete zgodbe, pa boste zagotovo obiskali stran "Zgodbe," kjer so zbrane bolj zanimive in kratkočasne zgodbe, ki sem jih napisal do sedaj.

Smrt bojevnice

Slika: Art Abyss

Sunek hladnega vetra je s tal pobral nekaj suhega snega in ga zavrtinčil. Zaprla je oči, da je niso drobni ledeni kristali zaščemeli. Dovolj je imela tega dolgotrajnega čakanja. Želela se je vrniti v mesto, kjer jo je čakala topla soba s kaminom. A ukaz je bil ukaz. General jo je poslal na srečanje z ovaduhom, ki naj bi prinesel najnovejše podatke o namenih sovražne vojske. Zeblo jo je in z rokama se je objela preko trebuha. Da bi ji bilo topleje. Kovinski oklep jo je sicer ščitil pred vetrom, ne pa tudi pred mrazom. Čeprav je imela pod oklepom topla volnena oblačila, pa je že predolgo stala na tem mrazu. Že nekaj časa je drgetala.

Prestopila se je na mestu, ko jo je zadel nov sunek vetra. Ni ji bilo všeč, da je morala čakati na tej zasneženi jasi. Preveč je bilo odprto, preveč razgaljeno se je počutila. Za velikimi debli dreves bi se lahko skrival sovražnik. Kljub vsej pozornosti ne bi mogla prepoznati skritega morilca z lokom. Hitro se je obrnila in pogledala v drugo smer. Imela je občutek, da jo nekdo opazuje. Pa ni bilo nič. Le veter se je igral s snegom.

Spraševala se je, zakaj jo je general izbral za to nalogo, a odgovora ni poznala. Verjetno jo je izbral, ker je bila izkušena in zanesljiva bojevnica. Neopazno se je morala izmuzniti iz mesta in oditi na to jaso pol dneva hoda daleč. Tu bi se morala dobiti z ovaduhom, prevzeti papirje in se vrniti nazaj. Še pred večerom bi morala biti nazaj. Zdaj pa je tu že predolgo čakala ovaduha in večer pred toplim kaminom se je vse bolj odmikal. Pomislila je, da se zagotovo ne bo vrnila pred polnočjo.

Spreletel jo je srh in nagonsko je prijela za ročaj meča. Napeto je pogledala v smeri, od koder naj bi prihajal pogled, ki ga je ponovno začutila. Napenjala je oči, a videla ni nič drugega kot debla dreves potopljenih v zimsko spanje, belino snega in ledene kristalčke, s katerimi se je igral veter.
»Očitno imam privide,« je pomislila in odmaknila roko z meča.
»Prekleta vojna mi je že prišla do živega,« je zabrundala sama pri sebi. »Kje je ta prekleti ovaduh? Že davno bi moral biti tu.«
Živčno se je prestopila. Najraje bi se vrnila. A ukaz generala je bil jasen. Počakati, da pride ovaduh. Da ne bi prišel, ni bilo dvoma. Bil je najboljši človek njihove obveščevalne službe.

Želela si je, da bi se ta vojna končala. Pet let so se bojevali za bogato ravnino med obema deželama, kjer so bila najboljša polja daleč naokoli. Ironično so bila ta polja sedaj eno samo veliko pokopališče vojakov. Polj že od začetka vojne ni nihče obdeloval, saj so postala bojišče. Ne ena ne druga dežela od tega ni imela nič. Le pomanjkanje hrane. Toliko jih je že umrlo v tej vojni, pa še vedno ni bilo videti konca. Izgubila je vse prijatelje, s katerimi se je pridružila vojski. Enega za drugim so pokončali sovražnikovi meči. Novih prijateljev si ni iskala, saj jo je vsaka smrt zelo prizadela. Živela je osamljeno življenje bojevnice v veliki vojski. In včasih se je prav čudila, kako je sploh preživela do sedaj. Prepričana je bila, da ima neizmerno srečo, ki pa se bo nekega dne iztekla. Bala se je, da je ta dan prišel danes. Zbudila se je zgodaj pred sončnim vzhodom z neprijetnim občutkom, ki je ni hotel zapustiti. 

Sedaj je na tej jasi v mrzlem in vetrovnem vremenu čakala ovaduha, ki ga morda niti ne bo. Ponovno jo je spreletel srh. Ozrla se je v smer, od koder naj bi jo nekdo opazoval in za trenutek zagledala puščico, ki se ji je približevala. Še preden je lahko karkoli naredila, je v prsih začutila močno bolečino. Hipoma so postala njena kolena mehka. Nemočno se je zgrudila v sneg. Z rokama je segla proti sredini prsi. Tam je tičala puščica. Z muko jo je pogledala. Bila je drugačna od puščic, ki jih je poznala. Ni bila lesena. Bila je kovinska. Prediralka ščitov. O njej je slišala govorice, ki so se širile med vojaki, a nihče je še ni videl. Ona jo je videla, ona je bila njena žrtev. Bolečina v prsih je z vsakim vdihom postajala močnejša. Na snegu se je začela delati rdeč madež.
»Moja kri. Moja rdeča kri. Moja življenjska tekočina odteka iz mene in s seboj odnaša moje življenje. Danes se je moja sreča resnično iztekla. Konec je. Sprejmi me bog teme v svoje kraljestvo. Prihajam.«
V ušesih ji je začelo močno šumeti in svet okoli nje se je začel zlivati v neprijetno belino. Še enkrat je mukoma vdihnila, za nekaj trenutkov zadržala zrak v sebi in počasi izdihnila.

V belem snegu je sredi rdečega madeža krvi ležalo truplo mlade bojevnice s puščico v prsih. K njej je pristopil v belo oblečen morilec. Prijel je za puščico in jo potegnil iz njenih prsi. Dobro si jo je ogledal. Ost je bila videti nedotaknjena. Zadovoljno je zamrmral in jo spravil v tulec k drugim, enakim puščicam. Pogledal je proti nebu in pomislil, da bo kmalu začelo snežiti. S hitrim korakom se je odpravil v smeri, iz katere je prišel. Čim prej se je hotel vrniti v zavetje trdnjave, kjer je bil nastanjen. Tam so ga čakali tovariši, topel ogenj, pijača in jedača.

Navzgor

Pride dan, ko zariješ prav globoko, ko ti se ti upanje na boljšo prihodnost razleti kot ogledalo in ne vidiš veš kako naprej. In, ko po tednu dni razmišljanja, pisanja in računanja končno pridem do iskane številke, mi ta pove, da je celotna moja ideja zgrešena. Takrat mi ne preostane nič drugega kot, da si zavrtim tole:

Shania Twain: Up



It's 'bout as bad as it could be
Seems everybody's buggin' me
Like nothing wants to go my way--
yeah, it just ain't been my day
Nothin's comin' easily

Even my skin is acting weird
I wish that I could grow a beard
Then I could cover up my spots
not play connect the dots
I just wanna disappear

Up--up--up--
Can only go up from here
Up--up--up--Up
where the clouds gonna clear
Up--up--up--
There's no way but up from here

Even something as simple as
Forgettin' to fill up on gas
There ain't no explanation why--
things like that can make you cry
Just gotta learn to have a laugh

Up--up--up--
Can only go up from here
Up--up--up--Up
where the clouds gonna clear
Up--up--up--
There's no way but up from here

Oh yeah, yeah, yeah...

When everything is goin' wrong
Don't worry, it won't last for long
Yeah, it's all gonna come around
Don't go let it get you down
You gotta keep on holding on

It's 'bout as bad as it could be
Seems everybody's buggin' me
Like nothing want to go my way--
yeah, it just ain't been my day
Nothin's comin' easily

Up--up--up--
Can only go up from here
Up--up--up--Up
where the clouds gonna clear
Up--up--up--
There's no way but up from here

Oh-- I'm going up
Oh-- I'm going up
Oh-- I'm going up
Oh-- I'm going up
Oh yeah, yeah, yeah...

Nočni obisk

Nathalia Suellen: Nocturna

Ležal sem v postelji in gledal v strop nad seboj. Bil je skoraj čisto črn. Skozi odprto okno je prihajal v spalnico hladen zrak in me je božal po licih. Do vratu sem bil pokrit z odejo, da me ni zeblo. Hladni žarki lune, ki so jo vsake toliko časa zakrili temni oblaki, so medlo osvetljevali posteljo. Oblaki so se gostili in čutiti je bilo, da bodo prej kot v uri povsem prekrili nebo. Napovedovala se je nočna nevihta.

V prsih mi je bilo tesno. Vsake toliko časa me je zajela groza. Potil sem se in potne kapljice na čelu so me ščemele. Nisem imel niti toliko volje, da bi jih obrisal. Tesnoba se je družila z občutkom strahu. Ponovno sem se znašel v koktajlu tesnobe in strahu, ki me je spremljal zadnjih nekaj noči. Svoj piskrček je pristavila še neprespanost. Bila je posledica številnih noči zadnjih mesecev, ko mi ni in ni uspelo pasti v prijeten in sproščujoč spanec, da bi si okrepil telo in duha ter pregnal slabe misli. Teh se je nabralo preveč in njihovo breme sem le še stežka prenašal. Vsak dan težje. Čutil sem, da dolgo ne bom več zdržal tega divjega vrtenja v spirali strahu, tesnobe in brezupnosti. Tako sem si želel, da bi bilo vse drugače, da bi bil kot tisti moj prijatelj, ki sem ga tako občudoval.

Njegovo življenje je bilo kot cvetoča pomlad, polna pisanega cvetja in žvrgolenja ptic. Sreča in zadovoljstvo sta ga spremljala na vsakem koraku. Imel je starše, ki so ga vse življenje spodbujali, da bi dosegel čim več, tako materialno kot tudi duhovno. In mu je uspelo. Doštudiral je, se zaposlil v podjetju, kjer so ga spoštovali in cenili delo, ki ga je opravil. Spoznal je dekle, se do ušes zaljubil in jo prepričal, da se je z njim poročila. Ona ga je neizmerno ljubila in bila pripravljena zanj narediti vse. Tudi on je bil zanjo pripravljen narediti vse in bila sta neizmerno srečna. Plod te sreče sta bila hčerka in sin, ki sta se jima rodila. Bili so srečna družina in občudoval sem jih. Če bi bilo moje življenje vsaj četrt takšno, kot je bilo njegovo, bi bilo danes vse drugače.

Pa ni bilo. Moje življenje je bilo kot nočni sprehod po zapuščenem pokopališču, kjer so se igrale zlovešče sence in prežale na zablodelega obiskovalca. Hodeč med grobovi svojih sanj, sem se spominjal vseh želja, vseh upanj, ki sem jih imel v življenju, pa so bila klavrno pokopana. Še preden sem odrasel sem bil pahnjen v spiralo propada. Bila so obdobja, ko je bilo videti, da sem se iz spirale izkopal. Takrat sem bil srečen, poln optimizma, poln življenja. A bila je le iluzija nekega življenja, ki ni bilo moje. Bilo je življenje, ki sem si ga želel. Iluzije so se vedno hitro razblinile in vrnil sem se v resnično življenje: turobno, polno razočaranj, praznih upanj in neuresničenih želja. Pripeljalo me je tako daleč, da sem ležal v postelji, gledal v temo in se bližal koncu. Kmalu se bo vse skupaj za vedno končalo. Konec bo trpljenja in konec bo tesnobe. Na zapuščenem pokopališču bo en nagrobnik več. Na njem bo pisalo 'Izgubljen, za vedno.'

Oblaki na nebu so se nekoliko razprli in skozi okno je posijal luna v vsej svoji lepoti. V spalnici je postalo toliko svetlo, da sem na stropu prepoznal vzorec ometa. Nekaj časa sem gledal drobno strukturo in razmišljal o tem, kako so delavci ustvarili ta vzorec. Nekaj je zaplahutalo in v sobi se je stemnilo. Koža se mi je naježila in spreletel me je srh. Počutil sem se, kot da me je pobožala sama smrt. Počasi sem dvignil glavo in pogledal v smeri okna.

Klečala je na ozki okenski polici in me gledala s svojimi velikimi srebrnimi očmi. Čeprav je bil njen obraz v senci, sem ga povsem jasno videl, kot da bi bila luna na stropu nad menoj. Njen pogled je bil odločen in brezkompromisen. Na ustnicah ni bilo nasmeška. Bile so neizrazne. V dolgih laseh sta se izmenjavali črna in srebrna barva. Lesketali so se v lunini svetlobi, ko so se ji sipali po razgaljenih ramenih. Okoli vratu je imela črno verižico z velikim okroglim obeskom v barvi lune. Z rokama se je držala okenske police. Na sredincih sta se svetila zlata prstana s podobo kače.

Prepričan sem bil, da sanjam in se bom vsak trenutek zbudil. Ženska je počasi in previdno stopila z okenske police na tla. Oblečena je bila v kot noč črno obleko. Sedel sem in si pomel oči. Nisem verjel videnemu. To so bile sanje, sem bil prepričan. Ženska me je nekaj časa gledala, nato pa tiho, skoraj šepetaje spregovorila.
„Pridi, čas je.“
V njenem glasu je bil neizmeren hlad. Zazeblo me je do kosti.
„Kam? Kdo si? Zakaj?“
„Pridi z menoj. Vse ti bo jasno, ko boš šel z menoj.“
Z rokama sem trdno prijel odejo. Strah me je bilo in odeja mi je dajala nekaj zavetja. Najraje bi se z njo pokril preko glave in pozabil na to nočno moro.
„Ne ... jaz nočem ... kdo si?“ sem jecljal.
„Se ne spomniš vseh večerov polnih prošenj naj ti pomagam? Pozno v noč si bedel in me prosil za pomoč. Še nocoj si ponavljal Kraljica noči, prosim pomagaj mi. Se ne spomniš?“
V grlu se mi je naredil velik cmok. Zadnje mesece sem skoraj vsak večer prosil Kraljico noči, da mi pomaga rešiti propadlo življenje.
Ponudila mi je roko.
„Pridi z menoj in pomagala ti bom.“
Še vedno sem se z rokama oklepal odeje. Želel sem si spremeniti življenje, želel sem si, da mi Kraljica noči pri tem pomaga. Sedaj je bila tu in mi ponujala pomoč. Jaz pa sem okleval. Bal sem se je. Bal sem se spreminjati svoje življenje. Hotel sem, da ostane takšno kot je. Prijela me je za roko. Občutek sem imel, kot da imam okoli zapestja velik leden obroč. Kri mi je zaledenela.
„Ampak jaz nočem. Rad bi ostal tukaj.“
„Nikar se ne boj. Vse bo bolje, vse bo lepše. Pridi z menoj.“
Njen glas je bil  še vedno hladen kot severni veter. Nekaj časa sem jo gledal v njene srebrne oči. Nisem bil prepričan, ali je pametno, da grem z njo. Sem se bal, da bi se moje prošnje uresničile? Me je bilo strah novega življenja, kjer bi bil srečen? Zakaj sem se tako oklepal tega izgubljenega življenja? Upal sem, da se bo na njenem obrazu izrisal prijazen topel nasmešek, ki mi bo vzbudil zaupanje. Njen obraz je bil še vedno hladen.
„Pridi z menoj in tvoja največja želja se ti bo uresničila.“
Sem res tako srečen človek, da se mi bo življenje povsem obrnilo na bolje? Ni vse skupaj le prevara?
„Pridi. Popeljem te v tvoje novo življenje, ki bo prijetnejše od sedanjega. Srečen boš. Uresničeval boš svoje sanje, uspešen boš. Ni to tvoja največja želja? Uresničila se ti bo. Pridi z menoj.“
Se mi res lahko uresniči moja največja želja? Se mi je življenje končno zasukalo na bolje? Nekaj časa sem še okleval, nato pa sem se odločil, da te priložnosti ne izpustim. Preveč priložnosti sem izpustil v življenju. Počasi sem popustil prijem na odeji in stopil iz postelje. Kraljica noči me je vodila proti oknu. Stopila je na okensko polico. Oklevajoče sem se ustavil.
„Pridi, ne boj se. Skupaj bova poletela v noč.“
Boječe sem stopil na okensko polico. V daljavi se je močno zabliskalo. Težki nevihtni oblaki so sedaj prekrivali nebo in le okoli lune je bilo nekaj jasnega neba.
„Mi zaupaš?“ je vprašala.
Pogledal sem luno, pogledal sem njo in dejal: „zaupam ti.“
„Potem pa poletiva.“
In sva poletela.

Sonce je pokukalo izza obzorja in razsvetlilo deželo oprano od nočne nevihte. Na dvorišče visoke stolpnice je zapeljal dolg črn avtomobil z zatemnjenimi stekli. Policist ga je s kretnjami rok usmeril proti oddaljenemu koncu dvorišča, kjer je nekaj ljudi zgroženo opazovalo dogajanje. Avtomobil se je ustavil in iz njega sta izstopila dva moža v črnih suknjičih in z belimi rokavicami. Odprla sta vrata prtljažnika, kjer je bila kovinska krsta z nosili
„Še eden?“ je vprašal moški, ki je pripeljal avtomobil.
„Še eden,“ je odgovoril policist.

Negotovost

Zjutraj se zbudim. Zunaj prepevajo ptice, sonce je začelo kukati izza velikega hriba in ljudje spodaj na ulici hitijo v službe. Nekateri so veseli, drugi so zaskrbljeni, večini pa je popolnoma jasno, kako se bo odvijal današnji dan, ta teden ta mesec, to leto. Spravim se v sedeč položaj. Nisem spočit. Daleč od tega. Nisem utrujen od dogodkov zadnjih nekaj mesecev, od pričakovanj, od dela. Ne. Utrujen sem od negotovosti zadnjih nekaj mesecev.

Zadnje tedne se zjutraj zbudim, če imam srečo, po prespani noč. Če sreče nimam, je za menoj noč gledanja v temo in premetavanja po postelji. Ko zberem toliko moči, da se odpravim v kopalnico, se izogibam pogledu v ogledalo. V njem vidim senco svoje nekdanje podobe. Zaskrbljen obraz, veliki temni podočnjaki, zgubano čelo. Vse to ni posledica dela, ne optimizma, ne pričakovanja, ne navdušenja. Vse to je posledica negotovosti.

Pomanem si oči in si zmasiram obraz. Nič bolje ni. Mežikaje gledam ven v sončen dan. Ne radosti me. Še en dan, ko se bo negotovost le še poglabljala. Bolje bi bilo, da bi se pokril z odejo in ves dan preležal v postelji. A to ne gre. Delo čaka. Pa čeprav je njegov učinek negotov. Treba ga je opraviti, pa ne le zato, da bo opravljeno, predvsem zato, da za nekaj ur iz možganov izbrišem negotovost. Negotovost se z vsakim dnem poglablja in nič ni videti, da se bo kdaj končala. Vedno močnejša postaja in vedno bolj agresivno načenja optimizem, ki mi še vliva nekaj upanja. Upanje umre zadnje. In kaj se zgodi, ko umre še zadnje upanje?

Globoko zavzdihnem in se počasi spravim iz postelje. Obujem copate in se sprehodim do okna. Nekaj časa opazujem dogajanje zunaj na cesti. Ljudje hitijo sem in tja. Rad bi bil med njimi, rad bi bile eden izmed njih.

Izgubljeni večer v lokalu

Vrata so se za menoj zaprla z glasnim treskom. Razgledal sem se naokoli. Redke luči so medlo osvetljevale prostor, v katerem je bilo deset, morda petnajst miz. Na vsaki mizi je bila vazica z majhno umetno vrtnico. Poleg nje je bila čajna svečka, katere plamen je skoraj nepremično gorel. Skozi prostor se je vlekel cigaretni dim, ki me je ščemel po nosu. Pri eni od miz sta sedela moški in ženska. Ona je bila oblečena v zapeljivo večerno toaleto, on je bil v suknjiču, okoli vratu pa je imel zavezano kravato. Diskretno sta se pogovarjala. Za drugo mizo je sedela družba mlajših moških in se glasno pogovarjala. Zasedena je bila še ena miza, za katero so se tiho pogovarjale štiri starejše gospe in vsaka vlekla svojo cigareto. V zraku se je diskretno zibala melodija popevke, ki jo je pianist igral na star klavir nasproti točilnega pulta. Točaj mi je v pozdrav pokimal in nadaljeval z brisanjem kozarcev.

Sprehodil sem se med mizami do zadnje mize v kotu. Od tu sem imel pogled nad dogajanjem v lokalu. Snel sem si rokavice in jih odložil v žep plašča. Plašč sem slekel in odložil na stojalo v kotu poleg mize. Pomislil sem, da bi si snel še šal, pa sem se premislil. Prijetno me je grel in odločil sem se, da ga pustim na svojem mestu. Sedel sem na stol in se še enkrat razgledal po lokalu. Ugajalo mi je, da ni bilo preveč ljudi. Bilo je bolj mirno in sproščeno. Sprostitve sem bil sedaj resnično potreben. Zadnji tedni pisanja so bili naporni in ob koncu se mi je dozdevalo, da sem se zlil z liki in začel živeti njihovo življenje. To ni dobro vplivalo na moje dojemanje vsakdana. Zjutraj sem se zbujal v divjem svetu zgodbe in zadnje dni sem se moral resnično potruditi, da sem dojel, da ležim v postelji stanovanja v stari meščanski hiši.

K mizi je pristopil točaj.
„Dober večer. Kaj lahko postrežem?“
Obraz so mu krasili veliki brki. Imel sem občutek, da je pobegnil iz kakšne cenene komedije iz sredine sedemdesetih. Črna barva se je počasi spreminjala v sivo. Minila so leta, ko je ta točaj brezskrbno tekal za dekleti in s prijatelji počenjal bolj ali manj divje vragolije. Že davno se je umiril in vsak dan odhajal na delo v ta lokal, kjer je ostajal do poznega večera. V delu točaja je nekoč užival, danes pa so bili užitki le še oddaljen spomin. Gostom je stregel, ker je moral za preživetje. Če mu je kdo polepšal dan s kakšno prijazno pripombo, je to bil le prijetna popestritev sicer rutinskega dela.
„Temno Laško, prosim.“
S krpo je pobrisal leseno mizo in v potrditev naročil pokimal.

Napetost je počasi popuščala in postal sem nekoliko bolj miren. Čas je bil, da se poslovim od junakov, ki so mi zadnja dva meseca vsak dan delali družbo. Lepo smo se razumeli in prijetno mi je bilo v njihovi družbi. Na trenutke še preveč in prepogosto sem si želel, da bi ostal v njihovem svetu, kjer resnična in globoka ljubezen še obstaja. Želel sem si, da se mi ne bi bilo treba vrniti v vsakdan, med množico ljudi, ki jim je bil glavni cilj zadovoljiti zgolj lastne potrebe, čeprav na račun drugih. V tem svetu se nisem nikoli znašel in tudi v tem trenutku sem se počutil izgubljeno. Izgubljeno in brezciljno. Brez službe, brez prijateljice, brez kogarkoli, ki bi mu lahko zaupal svoje težave, brez da bi me v zameno zasul s svojimi.

Točaj se je vrnil z naročenim pivom.
„Izvolite,“ je dejal prijazno medtem ko je previdno točil pivo v kozarec.

Temna pijača je bila okrašena s klobukom bele pene. Ko je pena segla preko roba kozarca, je prenehal in steklenico odložil na sredo mize. Opazoval sem mehurčke, ki so bili ujeti med pivo. Ujetniki neke sile, ki je ne razumejo, niti se ji ne morejo zoperstaviti. Tako kot jaz. Nikoli nisem razumel življenja, a sem bil vanj ujet. Brez možnosti pobega. Tako sem dolgo mislil, dokler nisem nekega dne odkril domišljije. Ta je postala moje pribežališče vsakič, ko sem znašel v na videz brezizhodnem položaju. Pobegnil sem v svet domišljije in si oblikoval življenje čisto po svojih merilih. Potoval sem na krovu vesoljske ladje in odkrival nove svetove, tekal sem v mesečini s samorogi, reševal sem svet pred zlobci, neštetokrat obkrožil Zemljo kot pilot letala in povsod so me spremljale čudovite ženske. Vsake posebej se spomnim še danes. Lepe so bile in vedno so me ljubile. Neizmerno. In jaz sem jih vedno ljubil. Neizmerno. Leta so tekla, moj svet pa je bil vedno večji, vedno kompleksnejši in vedno pogostejše pribežališče. Dokler nekega dne nisem ugotovil, da se v njem počasi izgubljam.

Grenak okus se mi je razlil proti požiralniku. Všeč mi je bilo. Zato sem imel rad pivo. Vrnilo me je v stvarnost, obenem pa je alkohol to stvarnost omehčal.

Bilo je konec poletja nekaj dni po tistem, ko sem izvedel, da nimam več službe. Odpoved me je močno dotolkla, saj nisem videl ne poti naprej ne smisla življenja. In pobegnil sem v svoj domišljijski svet. Bilo mi je lepo in pozabil sem na probleme, ki so me pestili. Tako je minilo nekaj dni. Občasno sem se vračal v stvarni svet, a sem takoj pobegnil. Dokler se nisem tistega dne zavedel, da propadam. In takrat sem se odločil, da moram proti temu kaj ukreniti. Sedel sem pred računalnik in nenadoma so začeli prsti sami od sebe poskakovati po tipkovnici. Začela je nastajati zgodba. Bila je odslikava mojega domišljijskega sveta, kjer sem si neizmerno želel spoznati globoko čisto ljubezen. Tam mi je, kljub mukam, uspelo. In tako so letele besede na zaslon in nastal je roman, v katerem sem našel ljubezen.

Izpraznil sem kozarec in si dotočil pivo iz steklenice. Iz žepa sem vzel škatlico cigaret. Odprl sem jo in z njo potrkal po mizi, kot da bi hotel poravnati tistih sedem cigaret, ki so še bile v njej. Že davno bi moral prenehati kaditi. Pa kaj, ko je bil vsak vdih tako prijeten, vsak pokajen cigaret pa tako sproščujoč. Prižgal sem cigareto in globoko potegnil. Dim mi je zapolnil pljuča do zadnjega kotička. Počasi sem izdihnil skozi nos. Pred menoj je nastal moder oblak dima. Opazoval sem ga kako se je počasi vlekel po prostoru in se zlil z dimom, ki je že sicer bil v lokalu. Odložil sem cigareto na rob pepelnika in naredil nekaj požirkov piva.

Danes sem še zadnjič pritisnil na tipko za piko in zaključil zgodbo. In zaradi tega sem se počutil praznega, izgubljenega in preplašenega. Zgodba se je iztekla in sedaj sem pogrešal dogajanje. Pogrešal sem jo. Njo, to čudovito divjo žensko, ki sem jo ves ta čas. Manjkala mi je njena prebrisanost, manjkala mi je njena ljubkost in manjkala mi je njena odkritost, ki jo je bila sposobna pokazati čisto na koncu. Pogrešal sem njeno zapeljivo telo. Res sem se zaljubil vanjo. Bila je ženska, kot sem jo potreboval.

V kozarcu je zmanjkalo piva. Razočarano sem pogledal steklenico. Tudi ta je bila prazna. Upajoče sem pomahal točaju. Takoj je razumel mojo stisko in mi z naučenim nasmeškom potrdil, naročilo. Ni dolgo trajalo, ko je bila pred menoj polna steklenica piva. Počutil sem se, kot da se mi je odvalilo neko hudo breme. Pivo je bilo tu. Natočil sem si ga v kozarec in hlastno naredil nekaj požirkov. Kakšen užitek.

Ona je bila ženska povsem po mojih predstavah. Zapeljivo telo, bujne prsi, velike rjave oči s skrivnostnim pogledom in bujni črni lasje, ki so se ji razlivali po ramenih. Njen značaj je bil odločen in brezkompromisen. Bila je samozavestna in gledala je le na lastno korist in korist tistega, ki ga je ljubila. In ko je ljubila, je ljubila prav tako brezkompromisno. Z vsem srcem in brez pomislekov. Kako sem bil zaljubljen vanjo, kako sem jo hotel imeti.

Na dušek sem spil preostanek piva. Prazen kozarec sem napolnil in ga na dušek spil. Točaju sem z roko nakazal, da želim še eno steklenico piva. V potrditev je prikimal. Še zadnjič sem potegnil cigareto in jo zmečkal v pepelniku. Prižgal sem si novo in krepko potegnil dim.

Zadnji meseci so bili prehudi zame. Ponovno se mi je podrlo življenje. Ponovno?! Ob tej misli sem se kislo nasmehnil. Življenje se mi ni podrlo. Saj se mi ne more. Moje življenje je razsuto od tistega trenutka, ko sem nehal biti otrok.

Kozarec je bil spet poln piva. Nekaj časa sem ga opazoval, preden sem naredil nekaj požirkov. V tem trenutku sem bolj kot kaj drugega potreboval družbo človeka, ki bi mu lahko zaupal svoje težave, on pa bi mi rekel „saj bo bolje.“ Te tri besede sem potreboval. Nič drugega. Te tri lažnive besede. Ne bo bolje. Ne more biti bolje. Lahko pa te besede vzbudijo prazno upanje. In za nekaj časa se življenje postavi na noge, ker si v pričakovanju nekaj lepega. In potem se to ne zgodi. Sledi razočaranje, še večje razočaranje. In potem potrebuješ novega upanja, da pozabiš razočaranje. In tako teče življenje od enega razočaranja do drugega, dokler ne prideš do trenutka, ko vse skupaj končaš. Dokončno. In potem se kar naenkrat začnejo oglašati ljudje, ki so namenoma preslišali tvoje klice na pomoč, da pa oni res niso vedeli, da si prišel tako daleč, da če bi pa oni vedeli, bi ti pa zagotovo pomagali. Vraga bi! Še drobnega plamena ti ne prižgejo na tvojem zadnjem počivališču.

Razjezil sem se. Iz škatlice sem vzel novo cigareto in jo prižgal. Trikrat sem divje potegnil in naredil velik oblak dima. Vrtel sem jo med prsti, to tiho ubijalko. Še nekajkrat sem jo potegnil potem pa odložil v pepelnik.

„Prekleto življenje!“

Vstal sem. Iz denarnice sem vzel moder bankovec in ga odložil na mizo. Za tri piva bi moralo biti več kot dovolj. Oblekel sem plašč in na glavo nataknil klobuk. Rahlo okajen sem zapustil lokal.

Čakam

Gledam skozi okno. Težke dežne kaplje padajo z neba in se na ograji balkona razletavajo na tisoče drobnih biserov, ki škropijo naokoli. Sivi oblaki so na nebu. Iz skodelice kakava se lenobno dviguje para. Čakam te. Še vedno. Ne vem, kod hodiš, ne vem s kom preživljaš te trenutke. Morda si sama, morda si v prijetni družbi. Vseeno mi je, ker jaz te le čakam. Čakam, da prideš, se nasmehneš in me pozdraviš. Čakam tisti trenutek, ko te bom srečal. Kjerkoli, kadarkoli. Prepričan sem, da se bo to nekega dne zgodilo. Morda danes popoldne, morda jutri, morda prihodnji teden, mesec, leto,... Do takrat pa bom gledal skozi okno dežne kapljice in sanjaril o dnevu, ko te bom dočakal

Bodimo srečni

Vse razloge imate, da ste nesrečni, nobenega pa ne rabite, da ste srečni.

John C. Parkin in Gaia Pollini

Lovimo veter preteklosti

Prepogosto lovimo veter, veter preteklosti: veter minulih ljubezni, veter minulih prijateljstev, veter minulih trenutkov. In, namesto da bi sledili zvezdam, copicamo na mestu in lovimo nekaj, kar ne moremo ujeti. 

Milk Inc.: Chasing the Wind

 

Chasing the wind

We were living
We would never give in
We were living
Followed the stars
Halfway to Mars
Too young to know
We were living

I found a picture of you
Inside a book I've closed
A thousand tears ago
Where are you now
God only knows
Did you forget it all

Will we ever share a night like that again
I don't know
If we ever get a second chance
I won't let it go

Chasing the wind
We were living
We would never give in
We were living
Followed the stars
Halfway to Mars
Too young to know
We were living

I still know every word
And everything you wrote
Keeps running through my mind
Where are you now
God only knows
Did you leave us behind

Will we ever share a night like that again
I don't know
If we ever get a second chance
I won't let it go

Too young
Too young
Too young to know

Too young
Too young
Too young to know

Too young
Too young
Too young to know

Too young
Too young
Too young to know

Followed the stars
Halfway to Mars
Too young to know
We were living

Chasing the wind
We were living
We would never give in
We were living
Followed the stars
Halfway to Mars
Too young to know
We were living

Too young
Too young
Too young to know

Too young
Too young
Too young to know

Večer ob kaminu

V kaminu je prasketal ogenj. Že od majhnega me je ogenj privlačil in, kadarkoli je oče zakuril v kaminu, sem sedel pred ogenj in opazoval poskakovanje plamenov. Njihov ples je bil popolnoma neurejen, a je bilo slutiti nekakšne zakonitosti, ki jih nisem nikoli doumel. Številne ure sem presedel pred kaminom, se grel v mrzlih zimskih dneh in užival v plamenih.

Vonj po toplem jabolčnem zavitku je napolnjeval prostor. Aroma cimeta in jabolk se je mešala v prijetno sladkobno harmonijo. Spomnil sem se babice, ki je vsako nedeljo zgodaj zjutraj spekla jabolčni zavitek, ki sem ga na vsak način želel jesti že za zajtrk. Pa mi ga ni dovolila. Namenjen je bil za sladico po nedeljskem kosilu. Jabolčni zavitek je ležal na pladnju, pokrit s pisano bombažno krpo in se hladil. Vse do kosila sem po malem sanjaril o njem, saj me je prijetni vonj tako nežno božal.

Na mizi je bil bujen šopek kot kri temno rdečih vrtnic. Pihal je mrzel veter in zavijal sem se v svoj plašč, ko sem šel mimo cvetličarne. Izložba, polna cvetja, je spominjala na pomladanski travnik. Nekaj časa sem občudoval to nenavadno sliko sredi tega turobnega in mrzlega zimskega dne. Sanjaril sem o poletju, o toplem soncu in travniku polnem cvetja. Zaželel sem si, da bi bil nekje na toplem, da me ne bi mraz ščipal v lica in da mi ne bi bilo treba nositi težkega zimskega plašča. Sredi izložbe so bile rdeče vrtnice. Krvavo rdeče so v moje srce priklicale spomine na najstniško zaljubljenost. Na čas, ko je bilo najbolj pomembno, kako očarati dekle, ki mi je bilo všeč. Danes eno, jutri drugo. Zaljubil sem se hitro, še hitreje pa me je zaljubljenost minila. Do naslednjega dne, ko sem spoznal novo dekle.

Dva kozarca in prazna steklenica dobrega vina so delali družbo šopku. Sladek okus vina z diskretnim vonjem po zrelih jagodah je prijetno zaokrožil večerjo.

Sedela si na preprogi nasproti mene in me gledala s svojimi kostanjevimi očmi. V njih sem videl odseve plamenov, plamenov ljubezni. Tvoja žametna koža je bila tako nežna, tako prijetna in moral sem se je dotakniti. S prsti sem se počasi približal tvojemu obrazu in se čisto rahlo dotaknil lica. Z dlanjo sem drsel po mehki koži. Tvoje ustnice so se oblikovale v nasmešek sreče. Približal sem se ti z obrazom. Zaprla si oči. Vedela si, kaj se bo zgodilo. Čisto nežno, čisto rahlo sem se z zgornjo ustnico dotaknil tvoje zgornje ustnice. Tako sva obstala za nekaj dolgih trenutkov v pričakovanju poljuba. Vedela sva, da se bo zgodil. Morda naslednji trenutek, morda nekoliko kasneje. A sva kar vztrajala, kot da bi se bala, da se bo s poljubom zgodilo nekaj nepredvidljivega, nekaj, kar sva si neizmerno želela, a sva se obenem močno bala. Prijeten vonj tvojega parfuma me je zapeljivo božal. Bil je tisti parfum, ki sem ga imel najraje: diskretno sladkoben, a dovolj jasen, da ga ni bilo mogoče zgrešiti. Želel sem si, da bi se ta trenutek razlil v večnost. Moja želja je bila neuresničljiva. Privlačnost med teboj in menoj je bila premočna. Nisva se ji mogla upirati. Razdalja med spodnjima ustnicama je bila vedno manjša in v nekem trenutku so se združile v čutnem poljubu.

Bili so mrzli zimski dnevi, ko sem pogrešal večere ob kaminu iz svojega otroštva. A nocoj nisem pogrešal popolnoma nič. V kaminu so poplesavali plameni, pred kaminom pa sem se brezskrbno poljubljal z ljubeznijo svojega življenja.

Ljubezensko pismo z mislijo o nepredvidljivosti ljubezni

Draga Sara!

Ljubezen je nepredvidljiva. Nikoli si nisem predstavljal, da bom lahko ljubil tako čudovito, tako prijetno in tako ljubko žensko. V preteklosti sem poslušal številne učene ljudi, ki so mi skušali razložiti, kaj je to ljubezen. Kaj je prava ljubezen, me je vedno zanimalo. Nejeverno sem jih poslušal in nisem razumel, kaj mi pripovedujejo. Govorili so mi, da je ljubezen nepredvidljiva, da nikoli ne veš, kje in kdaj boš srečal ljubezen svojega življenja. Njihovim besedam nisem posvečal velike pozornosti, saj sem bil prepričan, da je mogoče ljubezen predvideti. 

In potem sem te spoznal.

Pred nekaj dnevi sva ležala skupaj in sem te opazoval. Mirno si spala in tvoje prsi so se enakomerno dvigale in spuščale v ritmu dihanja. Gledal sem tvoj mili obraz in skozi misli so mi šle podobe trenutka, ko sem te prvič videl. Če bi me takrat nekdo vprašal, ali bi te lahko ljubil, bi se kislo nasmehnil. Takrat niti pomislil nisem, na kaj takega, kaj šele, da bi ti lahko ljubila mene. Preveč nedostopna si bila, preveč oddaljena in živela si v meni tujem svetu. A ljubezen je nepredvidljiva in navkljub moji nejeveri, naju je pripeljala skupaj. Iz različnih svetov sva, a ljubezen naju je našla in združila.

Čas teče, a moja ljubezen ni čisto nič manjša. V vsem tem času se je oplemenitila in zrasla. Z vsakim dnem te ljubim bolj. In, ko grem s prsti nežno skozi tvoje pšenične lase, se spomnim na čase, ko sem bil prepričan, da je ljubezen mogoče predvideti. Naiven sem bil. Ljubezni ni mogoče predvideti in vsak trenutek, ki ga preživim s teboj, mi to potrjuje.

Sara, ljubim te neizmerno!

Slika: Tina Phillips / FreeDigitalPhotos.net

Več ljubezenskih pisem >>

Sanje so kot zvezde ...

Sanje so kot zvezde ... nikoli jih ne moreš doseči. Sledi jim in vodile te bodo do tvoje usode.

(Anonimni)

Veliki val

Morje je razburkano. Visoki valovi se razlivajo preko krova kjer mokri in premraženi mornarji uravnavajo vrvi napetih jader. Močan veter žene barko v razpenjene valove. Leseni jambor ječi od napetosti. Popravim si dežni plašč in si z obraza obrišem slane kapljice, ki me ščemijo. Možem zakličem naj napnejo vrvi. V bučanju morja me komaj slišijo in brez besed izvršijo ukaz. Preko krova zleti nov pršič slane vode.

Vihar je neprijeten in zastavljati si začnem vprašanje, ali je bilo sploh smiselno, da smo odpluli. Ne bi bilo pametneje ostati v zavetju varnega pristanišča ali pa morda pluti le ob obali, kjer zavetje pristanišča ni nikoli daleč? A po drugi strani, barke niso narejene zato, da se skrivajo v pristanišču, kdor pa pluje le ob obali nikoli ne vidi širnega sveta. Zato smo se odpravili na odprto morje, da odkrijemo nove dežele, da spoznamo nove ljudi.

Veter je žvižgal okoli napetih vrvi in njihova melodija se je zlila z ekstravagantno simfonijo viharja.  Držim se za leseno ograjo in zrem preko kljuna v divje morje. Veter me žgečka po obrazu in vodne kapljice mi polzijo po licih. Usta imam razpotegnjena v nasmešek. Divja narava boža moje srce, ki je prvič po dolgem času sproščeno, veselo, brezskrbno. Uživam v bučanju, uživam v vodnem pršiču, uživam v negotovosti naslednjega trenutka.

Nenadoma pa je za nekaj hipov videti, kot da je vihar izginil, da ni več valov. Pred kljunom barke zagledam velik val, večji kot so bili vsi do sedaj, saj sega daleč preko krova. Nasmešek se razblini in dih mi zastane, ko se kljun barke začne počasi vzpenjati po valu. V srce se mi naseli neizmerni strah. Ne bojim se tega vala, po katerem se bo barka visoko povzpela. Strah me je praznine za njim, tiste praznine, ki se konča z novim valom. Še močneje se primem ograje in možem zakričim naj se trdno držijo. Tik pod vrhom vala ni več videti vode. Pred nami je le še nebo obloženo s težkimi oblaki in občutek imam, da bomo poleteli nekam navzgor v naročje boga vetra. Barka doseže vrh in se za nekaj trenutkov poravna. Ozrem se naokoli in vidim le razpenjeno morje.

Počasi se začne kljun spuščati navzdol in barka začne pridobivati na hitrosti. Obzorje izgine. Pred nami je le še mogočna stena vode, barka pa drvi proti njej z vedno večjo hitrostjo. Pomislim, da je to konec. Da se je naše potovanje končalo tu sredi morja in nikoli ne bo več nihče slišal za nas. Ozrem se po možeh in vidim smrtno grozo. Kljun že doseže dno vala in v nekaj trenutkih bi se morala barka ponovno vzpenjati. Občutek imam, da se je čas neizmerno upočasnil. Skozi misli mi letijo prizori zadnjih nekaj mesecev pred odhodom, priprave na veliko plovbo, prepričevanje znancev, da je to prenevarno in naj raje plujem ob obali ter načrtovanje plovbe. Spomnim se trenutkov negotovosti, ko sem se plovbi že skoraj odpovedal, vidim podobe dneva, ko sem samozavestno stopil na barko in začel dajati ukaze za odplutje. Skozi misli mi zletijo podobe veselih in optimističnih mornarjev, s katerimi sem se podal na plovbo in so se zdaj v smrtni grozi oklepali ograje, vrvi, krmila ali česa drugega, kar jim je prišlo pod roko. Kljun začne riti v vodno steno in pred menoj počasi izginja paluba z vsem kar je na njej: vrvi, sodi, klopi in mornarji. Vse vzame voda v svoj objem.

Stena vode je tik pred menoj. V nogah čutim, da se je začel kljun čisto počasi dvigovati. Barka se bori za preživetje, kot se borimo vsi, ki smo na njenem krovu. Še zadnjič zajamem sapo in padem v vodni objem. Okoli mene je tema in tišina. Nič ne slišim, nič ne vidim. Spodnese mi noge in le z rokami se držim za ograjo. Ne zavedam se bolečine v rokah, ki so obremenjene do skrajnosti. Za konec uredim misli in si pred seboj naslikam tisto čudovito podobo nekega pozno pomladnega dne, ko sem kot petletni otrok, na vrtu pod zrelo češnjo sedel na odeji. Oče je bil na drevesu in mi metal zrele češnje, mama pa je sedela nasproti. V laseh je imela majhen šopek marjetic, na obrazu pa tisti sladek in vabljiv nasmeh, ki sem ga imel tako rad. Začutil sem varnost in sproščenost otroštva. Pogrešal sem ju. Bilo mi je tako lepo. Bilo mi je tako prijetno.

V pljučih me začne močno stiskati in v glavi mi divje šumi. Pred seboj zagledam biserne mehurčke, ki v hipu izginejo. Padem po lesenih tleh in zagledam temne oblake. Barki se je uspelo izviti iz objema boginje morja. Med pobiranjem hlastam za zrakom. Kljun barke se že spušča navzdol po valu, vendar pred nami ni globine, ne vodne stene. Pred nami je le razburkano morje. Pogledam po mornarjih. Kašljajoče se pobirajo in ozirajo po svojih tovariših. Še vedno smo vsi na krovu, barka je še vedno na morski gladini. Postavim se na noge in se vprašam, ali bomo naslednji velik val preživeli?