Negotovost

Zjutraj se zbudim. Zunaj prepevajo ptice, sonce je začelo kukati izza velikega hriba in ljudje spodaj na ulici hitijo v službe. Nekateri so veseli, drugi so zaskrbljeni, večini pa je popolnoma jasno, kako se bo odvijal današnji dan, ta teden ta mesec, to leto. Spravim se v sedeč položaj. Nisem spočit. Daleč od tega. Nisem utrujen od dogodkov zadnjih nekaj mesecev, od pričakovanj, od dela. Ne. Utrujen sem od negotovosti zadnjih nekaj mesecev.

Zadnje tedne se zjutraj zbudim, če imam srečo, po prespani noč. Če sreče nimam, je za menoj noč gledanja v temo in premetavanja po postelji. Ko zberem toliko moči, da se odpravim v kopalnico, se izogibam pogledu v ogledalo. V njem vidim senco svoje nekdanje podobe. Zaskrbljen obraz, veliki temni podočnjaki, zgubano čelo. Vse to ni posledica dela, ne optimizma, ne pričakovanja, ne navdušenja. Vse to je posledica negotovosti.

Pomanem si oči in si zmasiram obraz. Nič bolje ni. Mežikaje gledam ven v sončen dan. Ne radosti me. Še en dan, ko se bo negotovost le še poglabljala. Bolje bi bilo, da bi se pokril z odejo in ves dan preležal v postelji. A to ne gre. Delo čaka. Pa čeprav je njegov učinek negotov. Treba ga je opraviti, pa ne le zato, da bo opravljeno, predvsem zato, da za nekaj ur iz možganov izbrišem negotovost. Negotovost se z vsakim dnem poglablja in nič ni videti, da se bo kdaj končala. Vedno močnejša postaja in vedno bolj agresivno načenja optimizem, ki mi še vliva nekaj upanja. Upanje umre zadnje. In kaj se zgodi, ko umre še zadnje upanje?

Globoko zavzdihnem in se počasi spravim iz postelje. Obujem copate in se sprehodim do okna. Nekaj časa opazujem dogajanje zunaj na cesti. Ljudje hitijo sem in tja. Rad bi bil med njimi, rad bi bile eden izmed njih.