Jutro v kuhinji

Diego Velazquez: Starka cvre jajca (1618)

Bele zavese so plapolale v lahnem vetriču ob na stežaj odprtem oknu. Toplo sonce je trudilo razpršiti jutranje meglice, ki so se vlekle po bližnjem travniku. Zrak je bil prijetno nasičen s svežino jutranjega hladu. Obetal se je topel pomladanski dan. V kuhinji velike meščanske hiše na robu mesta je prijetno dišalo. Vonj je dražil vohalne čutnice in vabil k skodelici okusne in dišeče žitne bele kave z mlekom. V kotu, za vrati in nasproti oken je bila velika lesena miza z dvema klopema. Pogrnjena je bila s snežno belim prtom. Na mizi je bil bel porcelanast krožnik, ob njem pa skodelica tiste dišeče bele kave, ki me je vabljivo zapeljevala odkar sem stopil v kuhinjo. Iz nje se je dvigala para, ki je zapeljivo poplesovala v zraku in se nekje v višini oči razblinila. Ob velikem krožniku je bil manjši porcelanast krožnik, na njem pa kos svežega doma pečenega rženega kruha. Sedel sem na klop in se z nosom približal skodelici bele kave. Vdihnil sem in užival v aromi, ki me je nežno božala vse do zadnje možganske celice.

Nasproti mize, v drugem kotu kuhinje, levo od okna, je bil velik zidan štedilnik z veliko litoželezno ploščo za kuhanje. V njem so prasketala drobna smrekova polena. Ravno dovolj jih je bilo, da se je pogrelo mleko in se bo spekel zajtrk. Iz omare ob štedilniku je vzela staro črno ponev in jo položila na štedilnik. Iz omare nasproti štedilnika je vzela bučkasto steklenico z oljem in ga natočila toliko, da je bilo dno ponve prekrito. Steklenico z oljem je vrnila v omaro in ponev dvignila v zrak ter jo obračala tako, da je olje počasi prekrilo celotno površino. Ponev je vrnila na štedilnik in me pogledala. Na obrazu se ji je izrisal nasmešek.

Ta nasmešek mi je vedno pogrel srce in mi pregnal slabo voljo. Skoraj ni bilo jutra, da mi ga ne bi namenila. Skupaj z zgubanim obrazom in sivimi skodranimi lasmi je bil kot prijetna budnica. Prav neverjetno je bilo, kako me je lahko po vseh slabih stvareh, ki so se ji zgodile v življenju, vsako jutro pričakala s tem v srce segajočim nasmeškom. Rad sem jo imel in želel sem si, da ne bi nikoli odšla in bi mi vsako jutro ljubeznivo pripravila zajtrk, kot ga zna le prava babica. Oboževal sem jo. Nisem odmaknil pogleda, ko je z zgubanimi rokami vzela v roke prvo jajce, ki si ga je pripravila ob robu štedilnika. Z občutkom je z njim udarila ob rob ponve, da je počila lupina. Jajce je dvignila in ga na višini dlani odprla. Iz lupine je stekel prozoren beljak in rumenooranžen rumenjak. V ponvi je zacvrčalo. Prazno jajčno lupino je odvrgla v velik lesen koš za smeti, ki je bil na tleh poleg štedilnika. Enako je storila z drugim jajcem. Nekaj časa je opazovala jajci v ponvi, ko pa sta bili pečeni pa je dvignila ponev in jo prinesla k meni. Še vedno z nasmeškom na obrazu mi je jajci stresla na krožnik. Zahvalil sem se ji in zaželela mi je dober tek. Nekaj časa sem opazoval jajci na krožniku, nato pa sem se lotil zajtrka.

Številna jutra so minevala v družbi babice, ob vonju sveže bele kave, prasketanju ognja v štedilniku in tistem čudovitem nasmešku. Nekega dne, bil sem v zadnjem razredu osnovne šole, pa so babico odpeljali. Nikoli več me ni zjutraj pozdravil vonj po sveži beli kavi. Od takrat naprej je bila kuhinja zjutraj prazna. Ni minilo dolgo in babici sem prižgal svečko. Preselila se je iz te velike mestne hiše na vrh hribčka nad mestom, kjer je prelep razgled na planine. Vsako jutro, namesto kuhanja kavice, z možem in svojimi prijateljicami opazuje, kako sonce vzhaja izza planin.