Spomini na dneve v Novalji, 1. del

Sončni zahodi na otoku Pagu so nekaj posebnega. Pa ne toliko zaradi lepih barv, ki se prelivajo na nebu in morju, temveč zato, ker obujajo spomine na pretekla leta dopustovanja na tem severnodalmatinskem otoku.

Na Pag, natančneje v Novaljo hodim dopustovat že od ranega otroštva. Bojda sem bil prvič tu daljnega leta 1978, ko sem komaj dobro upihnil prvo svečko. Nato pa vsako leto od leta 1981 dalje, z izjemo treh let v devetdesetih, ko nam je tista nesrečna vojna preprečila, da bi se vrnili na ta otok. Na Pag se vračam, zato ker sem se vanj zaljubili. Obstajata dva tipa dopustnikov. Prvi so Pag enkrat obiskali in se niso več vrnili, ker jim otok ni bil všeč. Drugi pa smo tisti, ki smo otok obiskali in od takrat ne moremo brez vsakoletnega uživanja vonju otoka. Je nekaj posebnega, saj noben otok nima takšnega značilnega vonja. Obiskovalec zazna opojni vonj že nekaj trenutkov po tistem, ko zapusti na trajekt. Vohalne čutnice mu preplavi značilni vonj po paških zeliščih, s prevladujočim vonjem po žajblju.

Večino svojega življenja sem vsaj nekaj tednov na leto preživel v Novalji. Poznam skoraj vsak njen kotiček, njene prebivalce in njihove zgodbe. In poznajo me njeni prebivalci. Ko se vsako leto začnem preživljati dopustniške dneve, je občutek že prvi dan, kot da sem se vrnil med stare znance. Pri obredu pitja pomarančnega soka in grizljanja sladkih majhnih kolačkov poimenovanih Fornetti, me pozdravi natakar in povpraša ali sem že tu, branjevka se mi pomenljivo nasmehne, kot bi hotela reči »živijo, si že nazaj,« medtem ko izbiram fige za sladko popoldne. Tudi turisti so isti in na videz se že kar poznamo. Vsako leto smo ob istem terminu isti gostje. In takšna je tudi Novalja. Konec junija se začne prebujati iz zimske zaspanosti in postane razigrana mladenka.

V vseh teh letih se je v Novalji mnogo zgodilo. Iz ribiške vasi se je razvila v turistično mestece. Le nekaj se ni bistveno spremenilo: riva, glavni pomol in tržnica z lokali v bližini. To je ostalo takšno kot pred leti, le pomol in rivo so pretlakovali. In gneča turistov. Tej ni bila kos ne leta 1978 in ni danes. Naredili so nove pomole, parkirišča, križišča, postavili dva semaforja, trgovski center in seveda množico novih apartmajskih hiš. Še posebej v zadnjih letih.

Tudi njeni prebivalci so se spremenili. Postarali so se, nekateri so že odšli. »Zmajevka,« kot jo je poimenoval nek moj prijatelj, ki na vhodu na tržnico prodaja sir, ni več tako živahna in tudi njen obraz je vedno bolj gubast. Z nožem manj vneto opleta proti možnim kupcem kot včasih in tudi manj glasno ponuja svoj sir. Luški kapitan se je upokojil in njegovo mesto je zasedel mlajši. Sedaj poseda z drugimi domačini vsako dopoldne v lokalu ob pristanišču in razpravlja o vsakdanjih dogodkih. Brunota, maskote Novalje, ki je vestno usmerjal promet in pisal listke nepravilno parkiranim avtomobilom, tudi mi smo ga nekoč dobili in se pri tem od srca nasmejali, ni več. Lani ga je povozil nek domačin, ki se ni zmenil za njegov doma narejeni »stop« loparček. Sedaj promet usmerjajo in nadzorujejo le še policisti s svojo Škodo, ki nima več tako smešne modre luči, kot jo je imel golf. Tudi babice v črnem, ki je na tržnici prodajala prave paške prte in prtiče ni več. Nekoč smo izvedeli za njeno skrivnost, čisto naključno, ko jo je vnuk pripeljal. Vso zimo je v Zagrebu pletla prtičke, poleti pa jih je prodajala turistom, kot paške prtiče. In še mnogo domačinov je odšlo, ki se jih spomnim zgolj na videz.