Gorska roža

(Andrej Šifrer)

Odšel sem tja kjer je daljši dan,
kjer se mestni svet konča.
Kjer namesto asfaltnih cest,
vodi le steza.

Hiše razpršene,
kot jata plahih jerebic,
čas utripa drugače če živiš,
v eni od gorskih vasic.

Tisti večer sem žganje pil,
kot ga pije gospodar.
Bog mi v jezik je dal moči
in takrat sem jo spoznal.

Soseda mlada prisedla je
srečal njene sem oči.
Ko smo peli sem jo gledal,
kako se mi smeji.

Gorska roža čaka me,
gorska roža, da vrnem se,
k moji Špeli iz planin,
pod srcem pustil sem spomin.

Brez staršev je a fantov ni,
ki bi ženili se v gore.
Zjutraj gre v tovarno
saj z majhno kmetijo pač ne gre.

Vzljubila me je čeprav sem bil,
zanjo skoraj še otrok.
Naučila me je piti meda,
jaz sem dal ji svojih 18. let.

Gorska roža čaka me,...

Od takrat, sem pri njej živel,
na gruntu ob koncu vasi.
Čez dan kitaro sem igral
in ljubil Špelo vse noči.

Bil opran sem in vedno sit,
jedel kruh sem iz njene peči.
Vstajala je zgodaj, na delavski
avtobus se vedno mudi.

Gorska roža čaka me,...

Ko zadnja košnja v kozolcu je,
čutiš hladen že objem, postajal sem nemiren,
saj začutil sem jesen, in pravi
o 'dreja poglej okrog, zdaj postal si del planin
o 'dreja jaz se bojim, da nekoč te ne izgubim.

Gorska roža čaka me,
gorska roža, da vrnem se,
k moji Špeli iz planin,
z njo me čaka najin sin.



Besedilo te pesmi mi je všeč. Zelo. Zakaj? Ker se mi zdi, da zelo dobro odseva spokojnost slovenskega podeželja. Kadarkoli jo poslušam me prevzame spokojnost in zadovoljstvo. In to zato, ker opisuje srečo Andreja, ki si je našel dom na podeželju. Čeprav deluje, kot da izkorišča svojo Špelo, pa ni tako. Namreč Poznam najmanj en podoben primer, kot ga opisuje pesem. Le žena se je priženila na kmetijo in ne obratno. Gospodar je tak kot Andrej. Skrbi za kmetijo, ki zelo lepo obratuje, žena pa hodi v službo. In kadarkoli zaidem v njihove kraje, jih občudujem!

Ne bi se branil bit kmet. Nikakor ne.