Rojstvo boginje ljubezni

Bil je vroč poletni dan, ki se je že prevešal v večer. Sonce se je počasi spuščalo proti obzorju in vročina je že začela popuščati. Po kamniti stezi sem hodil že od jutra in cilj je bil še vedno daleč. Steza se je vila ob robu klifov, spodaj pa je bučalo morje. Z roko sem si obrisal potno čelo. Zaključil sem s še enim vzponom. Nisem vedel, kateri je bil danes. Pot se je ves čas dvigovala in spuščala, vendar nikoli ni prišla tako nizko, da bi prišel do morja. To je bilo vedno nekje daleč spodaj. Razmišljal sem, da bi se bilo prijetno osvežiti v hladni morski vodi in sprati pot s telesa. Na vrhu vzpona sem nekoliko postal in poslušal bučanje morja daleč spodaj. Valovi so se belo penili in obraz mi je hladil morski veter. Dolgi lasje so mi plapolali v vetru. Bilo je prijetno.

V daljavi je bila plaža. Pred njo je bilo v vodi nekaj velikih skal. Pot je šla tik mimo plaže. »Osvežitev na vidiku,« sem pomislil. Iz torbe sem vzel meh z vodo in naredil nekaj dolgih požirkov. Celodnevna vročina jo je segrela in bila je topla, neprijetna in neosvežilna. Z gnusom sem meh pospravil v torbo. Zaželel sem si, da bi bil v bližini hladen osvežujoč studenec. Z užitkom bi se napil hladne vode.

Plaža me je vabila. Počasi sem se začel spuščati proti njej. Celodnevna hoja po vročini mi je že prišla do živega. Odkar sem šel skozi mestna vrata, nisem srečal nikogar. Zjutraj je bilo prezgodaj in razen mestne straže, so bili vsi še v posteljah. Po tej poti je hodilo zelo malo ljudi. Izogibali so se je, ker je bila ozka in na mestih nevarna, saj se je približala robu visokih klifov. Izbral sem jo, ker je bila najhitrejša.

Po dobre pol ure sem dosegel plažo. Do nje sem se moral prebiti skozi grmovje. Želja po osvežitvi v morju je bila prevelika, da bi me nekaj bodečih grmov ustavilo. Bil je čudovit kotiček naše dežele, ki ga še nisem poznal. Velika plaža s ploščatimi zaobljenimi kamenčki in kamni je imela pred seboj veliko skalo, ki je segala globoko v morje. Ob njej so se vztrajno lomili valovi. Nekoliko dlje v morju je bila še ena skala, kjer so se lomili valovi. Sprehodil sem se okoli skale in plaža se je nekoliko spremenila. Poleg ploščatih kamnov je bil del prekrit s temnim drobnim peskom. Potipal sem ga. Občutek je bil mehak in prijeten. Valovi se se razlivali po pesku in morje se je belo penilo. Kjer so se pene razblinile, so razkrile turkizno modro barvo morske vode. Ta je z daljavo temnela in se na koncu povsem zlila s temno modro barvo neba.

Prevzel me je prijetno skrivnosten občutek, ko sem strmel v to čudovito okolje. Torba mi je z rame padla v pesek. Z glave sem snel slamnik, ki me je ščitil pred sončno pripeko. V zamaknjenosti sem slekel hlače in srajca mi je z ramen zdrsela na tla. Popolnoma gol sem se podal v valove. Morje me je sprejelo v svoj objem in z velikim užitkom sem naredil nekaj dolgih zamahov. Voda je hladila razgreto telo in pregreto kri, ki se mi je pretakala po žilah. Z glavo sem zaplaval v globino. Imel sem odprte oči in užival v turkizni barvi, ki me je obdajala okoli in okoli. Ko sem začutil, da mi zmanjkuje zraka, sem se pognal navzgor na gladino in globoko vdihnil svež zrak. Svežina je napolnila moja pljuča in pozabljena je bila vročina tega dneva.

Nekaj časa sem plaval vzporedno z obalo gor in dol, se potapljal in užival v morju. Plavanje v vodi sem oboževal. Bil sem edini prebivalec našega mesta, ki je res užival v vodi in z užitkom čofotal. Ko sem se utrudil, sem odplaval proti obali in malo pred mestom, kjer so se valovi začeli lomiti, lebdel v vodi. Koliko časa sem tako užival, ne vem, vem pa, da se je sonce spustilo precej proti obzorju, ko sem se odpravil iz vode. Sedel sem v pesek in popolnoma brez misli opazoval svet okoli sebe.

Svetloba je začela postajati oranžna in velika skala je zažarela v toplih oranžnih tonih. Na obrazu se mi je oblikoval nasmešek zadovoljstva. Bilo mi je lepo. Neizmerno lepo. Mojo pozornost je ponovno pritegnilo morje. Šumenje valov je nenadoma potihnilo, čeprav je veter še vedno pihal. Pogledal sem v smer, kjer sem se še nedolgo tega namakal v turkizni vodi in presenečeno obstal. Namesto vode sem videl le belo peno, ki se je raztezala, kamor je seglo oko. Ta nenavadna sprememba je v meni vzbudila strah. Nikoli še nisem videl česa takega, niti se ne spomnim, da bi mi kdorkoli kdaj pripovedoval o tem. Od presenečenja in strahu sem povsem otrpnil. Bilo je, kot bi me neka nevidna sila držala na pesku.

Sredi s pene prekritim morjem sem opazil, da se je pena začela dvigovati. Začel sem prepoznavati obliko. Kup pene je dobival sključeno človeško podobo. Postajala je vedno bolj jasna. Dvignila se je. Iz pene se je oblikovalo žensko telo. Presenečeno in prestrašeno obenem sem strmel v podobo iz pene. Povsem ohromljen nisem uspel premakniti niti prsta na roki, kaj šele, da bi pobegnil. Iz penastega telesa, z mesta, kjer imamo ljudje srce, so začeli izhajati beli žarki. Bili so vedno močnejši in nenadoma sem imel občutek, kot da gledam v tisoč sonc naenkrat. Močno me je zabolelo v glavi in v ušesih mi je začelo močno šumeti. Močno je počilo. Tako močnega poka nisem slišal še nikoli v življenju. Nič nisem videl, ker je bilo vse popolnoma belo in nič nisem slišal, ker je nastopila smrtna tišina. Prepričan sem bil, da sem odšel v svet mrtvih.

Refleksno sem zaprl oči, da sem jih zaščitil pred to močno svetlobo. Po nekaj dolgih trenutkih sem oči odprl in najprej nisem videl nič. Prestrašil sem se, da sem oslepel. Svet okoli mene je začel pridobivati podobo, ki sem je bil vajen, ko se mi je začel vračati vid. Ponovno sem videl morje in velike skale, ob katere so butali valovi. Morje je bilo še vedno prekrito z biserno belo peno. Sredi pene pa sem zagleda žensko.

Samodejno sem pomel oči, saj nisem verjel temu, kar se videl. Sredi pene je bila najlepša ženska, kar sem jo kadarkoli v življenju videl. Zrak okoli nje je žarel v božji lepoti. Dolgi črni lasje so se ji sipali preko ramen, ki so se nadaljevala v po matematičnih krivuljah zakrivljeno telo. Kakšno telo! Nikoli nisem videl ženske s tako lepim telesom. Ničesar se ji ni bilo treba sramovati. Vse na njej je bilo tako kot mora biti. Oble prsi, oprijemljivi boki in zapeljiv trebušček, ki se je nadaljeval tja, kamor si moški želi priti. Dolge in vitke noge so se izgubljale v peni.

Počasi je stopala iz pene in videti je bilo, kot da hodi po morju. Približevala se mi je z nasmeškom na obrazu. Njen nasmeh je bil zapeljiv, privlačen in nisem se mu mogel upreti. Vabil me je, da se je dotaknem, da jo poljubim na njene polne rdeče in vabljive ustnice. A nisem se mogel premakniti. Kot bi me neka sila ukalupila v kamnit okvir, sem tam stal na plaži in strmel v to božansko žensko.

Stopila je z vode na pesek. Ni bila več daleč. Gledala me je naravnost v oči. Njen pogled je bil v trenutku sposoben razorožiti vojsko najokrutnejših in najbolj divjih bojevnikov. Noge so se mi spremenile v mehko in brezoblično gmoto, ki ni zmogla podpirati ničesar. Če me ne bi neka, meni neznana sila, držala ukalupljenega, bi se sesedel na pesek. V njenih očeh je bilo nekaj neizmerno lepega, privlačnega zapeljivega.

Ustavila se je pred menoj. Molče me je gledala z zapeljivim nasmeškom. Želel sem jo pozdraviti, ji reči »pozdravljena lepotica.« A nisem mogel. Bil sem uročen in lahko sem jo le nemo občudoval. Želel sem si, da bi ti trenutki večno trajali. Z roko se je približala mojemu levemu licu in me nežno pobožala. Njena roka je bila topla in njen dotik je bil nežen. Začutil sem toplino, srečo. Bil sem zaljubljen. Počasi je približala ustnice k mojim. Čisto počasi, čisto nežno so se združile v poljubu.

Začutil sem ... Preko mene je stekla energija … Zajela me je … Bilo je … … …

Ne obstajajo besede, s katerimi bi lahko opisal poljub, ki sem ga bil deležen. Bilo je božansko in bogovi nam niso podarili besed, s katerimi bi lahko to opisal. Česa takega nisem nikoli doživel v svojem življenju ne prej ne kasneje. Ni bilo dekleta, ki bi me lahko tako poljubilo.

***

Slišal sem bučanje valov. V ustih sem imel neprijeten okus in začutil sem, da so polna drobnega peska. V glavi je bilo, kot da bi divjal močan vihar. Počasi sem odprl oči in zagleda pesek. Ležal sem s trebuhom na pesku. Najprej nisem vedel, kje sem in kaj se je zgodilo. Počasi sem se spravil v sedeči položaj in začel pljuvati pesek iz ust. Sonce je že začelo zahajati.

Opazoval sem sončni zahod in misli so se začele urejati. Spomini na poljub, dotik, peno in morje so bili v moji glavi. Bili so močnejši kot spomini na karkoli drugega. In z njihovimi spomini je bila povezana ljubezen. Neizmerna ljubezen.

Vse fotografije so bile posnete na plaži Petra tou Romiou na Cipru, kjer se je po legendi iz pene rodila Afrodita.