Kebapđinica na vogalu

Draga bralka, dragi bralec. Bereš stoti zapis na Krtkovih dnevih. V letu in pol mi je uspelo zapisati 100 blodenj! Proslavljajmo. Ob kebapu.

V želodcu je čutiti praznino, ki sama vabi, da bi jo človek z nečim zapolnil. Gledajoč skozi okno razmišljam, kako bi danes rešil težavo s kosilom. Na voljo imam več možnosti, ki se mi motajo po glavi: sendvič, pica, že pripravljeno kosilo, ki bi ga bilo treba le še pogreti. Želodec se oglasi z globokim zamolklim glasom. Mimo okna zdrvi nekaj hiš in v glavo mi šine prava ideja.

Vlak se sunkovito ustavi in vrata se počasi odprejo. Skobalim se po stopnicah in se znajdem na peronu med množico ljudi.
»Bo treba pohiteti. Če le dva prispeta prej kot jaz, bom predolgo čakal,« si mislim in pospešim korak.
Do ceste prehitim vse razen treh. Po prečkanju ceste sta pred menoj le še dva. Začne se divja dirka. Kdo bo hitrejši, kdo bo prej! Pospešim korak. Pospešita ga tudi ona dva. Še malo hitreje. Prvi začne zaostajati. Do rdečega kioska je le še drevored. Mi bo uspelo? Zazdi se mi, da moški pred mano zasliši moje korake, saj pospeši korak. Sledim mu. Pulz mi narašča, hitrost dihanja se mi povečuje. Še malo bolj se potrudim, še hitreje premikam noge! Približujem se; še dva metra; meter in osemdeset. Slišim ga kako diha. Slišim, kako odzvanjajo pete njegovih čevljev. V kri prihaja premalo kisika. Začnem dihati skozi usta, da v pljuča pride hitreje več zraka. Hiter vdih, počasen izdih skozi nos. Še meter in pol. Hladen mraz me ščegeta po grlu. Še meter in bom mimo. Moški me pogleda. V njegovem pogledu je čutiti tekmovalnost. Bom prej? Bo prej on? Pospeši korak. Nožne mišice začnejo protestirati nad tempom. Pogrešajo počasno ogrevanje. Ni več daleč. Še zaostrim tempo. Skozi noge čutim rezko bolečino. Vendar ves napor obrodi sadove. Razdalja se spet zmanjšuje. Meter in štirideset. Trideset. Meter. Nenadoma moški zavije desno.
»Ufff,« si oddahnem, medtem ko zmanjšam tempo vsaj za polovico. Do kioska ni več daleč. Še dobrih 10 metrov. Dejstvo, da pred njem ni nikogar, me razveseli.

Na podolgovatem pultu so pod steklom zložene posode z različnimi sestavinami: zelje, solata, paradižnik, čebula, čili in dve vrsti omake. Skozi odprto stekleno steno nad pultom se širi vonj po pečenem mesu. Zadaj se v nenavadnih pečeh vrtita dva stebra mesa.

»Dober dan,« pozdravim.
»Želiš,« mi z neslovenskim naglasom odvrne visok suh prodajalec temnejše polti v brezhibno beli srajci in rdečem predpasniku. Na glavi ima težke črne lase, ki se svetijo od prevelike količine želeja. Upirajo se počesanosti nazaj in bi se radi vrnili v obliko sračjega gnezda, vendar je njihov upor zaman. Žele je premočan.
Podoba je popolna.

»Piščančji kebap, prosim.«

Prodajalec brez besed vzame v roke lepinjo iz velike košare ob pultu. Prereže jo in vstavi v okrogel grelnik. Nanj močno pritisne, da lepinjo povsem splošči in na njej nastane valovit vzorec. Medtem ko se lepinja greje, se počasi obrne proti peči, kjer se vrti piščančje meso. Njegovi gibi so počasni. Nikamor se mu ne mudi. Do desete ure zvečer, ko se bo odpravil proti domu, je še dolga. V roke vzame električni nož za meso, ki začne tiho brneti. S počasnimi gibi potuje od spodaj navzgor po mesnem stebru. Meso leno pada na pladenj. Ko je po njegovem mnenju dovolj tankih piščančjih rezin, preneha in se zazre skozi okno na cesto. Tiho in zdolgočaseno opazuje promet.

Ura je malo čez dve in po cesti se vali reka avtomobilov z živčnimi ljudmi. Mudi se jim domov. Marsikateri od njih je že nekaj minut čakal, da so se odprla vrata tovarne in ga do naslednjega jutra odrešila tlake. Nekateri hupajo, drugi bentijo, tretji nemo sedijo. Vsi so obtičali v po polžje premikajoči se koloni. Nenadoma mimo kolone, neozirajoč se na prometne predpise, švigne stara Setra, ki se komaj še drži skupaj. V Tržič pelje peščico delavcev. Drveči avtobus še bolj razbesni nekaj voznikov, ki divje hupajo in robantijo nad njegovo predrznostjo. Tako kot vsak delovni dan, že leta in leta.

Ko mine nekaj dolgih sekund, se prav počasi obrne in vzame papirnato vrečko, v kateri se bo čez nekaj minut smehljal topli kebap. S spretnimi gibi vstavi lepinjo in rezine mesa. Ozre se skozi okno in preveri, če je še vedno gneča. Po nekaj trenutkih me brez zanimanja vpraša:
»Kaj dam notri?«
»Vse razen čebule in čilija,« sestradano odvrnem in se obliznem, saj bo moj želodec kmalu plesal od veselja.
V roke vzame prvo prijemalko in naloži solato. Spusti jo nazaj v posodo, da kovina ob udarcu glasno zaropota. Brez občutka nalije nekaj bele omake. Sledi zelje. Nekaj mu ga pade mimo lepinje. Niti ne trzne. Pred zadnjo omako še paradižnik.
»Upam, da jih bo naložil čim več,« pomislim.
S prijemalko zagrabi prvo majhno rezino paradižnika in jo položi v nastajajoči kebap. Sledi druga in tretja. Z očmi sledim vsakemu njegovemu gibu. Nenadoma se ustavi.
»Joj, pa ne, da je že nehal. Samo tri paradižnike?!«
Zazre se skozi okno. Zunaj nekdo besno hupa. Spet seže s prijemalko v posodo.
»Uf. Tole je bilo pa blizu. Če ne bi bilo dovolj paradižnika, ne bi bil kebap pol toliko dober kot sicer.«
Naštevati začnem kovance; dva trubarja in en triglav. Glasno jih položim na stekleni pult.
Prodajalec že skoraj zaključi postopek izdelave. Za konec vsebino prelije še z oranžno omako. Preveri vsebino in razporeditev mu je očitno všeč. Pogleda me in v njegovih očeh zaslutim praznino.
»Zavijem?«
»Ni treba.«
Zavijanje kebapa bi le še podaljšalo mojo agonijo. Izroči mi slastni kebap. S prstom pokažem na kovance.
»Nasvidenje.«
»Adijo,« zamomlja.

V rokah imam topel kebap. Ogledam si ga. Je kot dežela, o kateri popotnik bere v knjigi a je še ni obiskal. O njej ve vse in nič. Tako je s kebapom. Vse vem o njem: kaj je notri, kako je nastal, a ne vem ničesar o tem kako se prepletajo okusi sestavin. Ne vem s kakšnimi radostmi se bodo srečevale brbončice, kakšna slast se mi bo cedila po požiralniku.
Skozi nos vdihnem zrak tik nad vsebino. Prijetne vonjave mi preplavijo možgane. Zadenejo me in preneham misliti. Ko počasi izdihnem, se misli povrnejo. Čas je pravi, da prvič ugriznem.

Odprem usta, porinem vanj kebap in počasi ugriznem. Pod zobmi se trgajo vlakna kruha. V kotičkih ustnic začutim hladno omako, ki sili na plano. Vedno več jo je, dokler nenadoma ne izgine. Odmaknem kebap in pogledam navzdol. Na plašču sta dva velika oranžna madeža.

Fotografija: Krtek