Zrem skozi okno in opazujem dežne kaplje, ki odskakujejo od tal. Sivi in težki oblaki na nebu so odsev temnih oblakov v mojih mislih. Bilo je »sem,« bilo je »si,« bilo je »sva.«
Zvečer sem ležal ob tebi in te nežno objemal. Tik preden si se izgubila v svet sanj si mi tiho zašepetala »umrla bi sedaj, ko mi je lepo.« Sanje so te vzele v svoje naročje in te popeljale novim dogodivščinam naproti, ko sem te nežno pobožal po licu in ti zašepetal na uho: »umrl bom, ko te ne bo.«
Je »sem« in je »sta.« Gledam v deževen dan in si ponavljam grenko laž, da še konec ni. Malo manj zaboli, ko me poboža ledeno hladna osamljenost, ko si ponovim to laž
Odšla je. Z drugim. Ne bo je več nazaj.
Ležim v postelji. Po licu mi počasi polzi solza. V prazno posteljo zašepetam: »umrl bi.«
6. okt. 2013
22. sep. 2013
Tok mojega življenja - četrtič
Od takrat je minilo leto in nekaj dni. Marsikaj se je spremenilo v tem času. Vsi smo se postarali za leto. Ceste so postale bolj luknjaste, razpoloženje v državi bolj žalostno. Od avta, s katerim sem se tistega toplega sončnega septembrskega dne peljal proti domu, sem se moral posloviti. Končal je v rokah mlade mamice z Gorenjske. Očka ji ga je kupil, da bo lahko udobno in varno prevažala svojega sinkota. Odšli so nekateri ljudje in nikoli več jih ne bo nazaj. Računalnik je ponovno postal sredstvo, ki mi omogoča preživetje. Spet preživim številne večere in noči z njim. Delam za ljubi kruhek. Vsak dan, pa naj bo to ponedeljek, nedelja ali praznik.
Upanje, optimizem in številne priložnosti, ki so se odprle, so mi povrnile upanje do življenja. Danes mi je lepo. Ne zato, ker mi ne bi bilo treba skrbeti za materialno preživetje, temveč zato, ker je nekje v daljavi, v megli lepša prihodnost, ki me čaka. Le doseči jo moram. In dosegel jo bom z delom, delom in delom.
Čeprav sem danes poln optimizma in dobre volje, pa je bilo leto izredno težko. Bili so trenutki, ko sem bil povsem na dnu, trenutki, ko ni bilo niti najmanjšega upanja, da bo kdajkoli bolje, ko nisem vedel, ali se bom prebil skozi prihodnji mesec. Pri tem me je reševala le misel, ki mi jo je pred začetkom samostojne podjetniške poti zaupala dobra znanka z dolgoletnimi podjetniškimi izkušnjami:
»Bistvo je živeti za danes, ne jutri ali čez eno uro. Danes, tukaj, zdaj.«
Vse pa le ni bilo tako težko. Bili so lepi trenutki, kot je pohvala zadovoljne stranke. Bili so trenutki zadovoljstva, ko je bilo delo opravljeno. In bili so trenutki veselja, ko je bila uspešno sklenjena pogodba. Vseh teh trenutkov si želim čim več.
V tem letu pa sem doživel tudi veliko razočaranje. Izvedel sem, da nekateri ne verjamejo vame, da ne verjamejo v mojo odločitev, da ne verjamejo v mojo podjetniško pot. Ne bi bil razočaran, saj takšnih ljudi je dovolj povsod, če .... če to ne bi bili ljudje, ki so mi najbližje. In vsake toliko časa mi priletijo polena pod noge, da se nekaj dni opotekam. A takšno je pač življenje. Najbolj te razočarajo tisti, za katere si ne bi nikoli mislil, da te bodo razočarali. A na drugi strani se je našel nekdo, ki je sam od sebe videl, da sem v stiski in mi je priskočil na pomoč, čeprav nisem prosil zanjo.
Takšno je življenje. Vzponi in padci, uspehi in razočaranja,...
31. maj 2013
Zakaj živeti?
 |
| Slika: Burtn - Fairies Waterworld (CC BY 3.0) |
Živim v izredno burnem obdobju. Podrlo se mi je življenje in moram ga postaviti na novo, pri tem pa se srečujem s strahovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Posledično je domišljija vse prepogosto preveč črna, kar se kaže skozi besedila, ki sem jih ustvaril. A kljub temu pa je življenje prelepo, da bi se mu človek odpovedal.
Zakaj živeti? Vsekakor ni vredno živeti za prepire, za pomanjkanje, za zatiranje, za žalost, za bolezen. Tudi ni vredno živeti za denar, za uspeh, za kariero, za druge ljudi. Nikar me ne razumite narobe. Vse to je bolj ali manj pomembno, vendar denar, uspeh in kariero si ustvarimo sami. Tudi sami se odločimo, ali bomo delali za druge ljudi ali pa bomo delali zgolj zase. Je vredno živeti za družino in prijatelje? Če si ustvarimo, družino nam lahko pomeni vse. In prav je tako. Vendar pa, starši so z nami, dokler so živi, otroci so z nami, dokler smo živi. Po smrti ostane kupček spominov, ki počasi zbledijo. Prijatelji pridejo in gredo. Le redki ostanejo. Ob koncu dneva vedno, ne glede na to, ali imaš družico ali ne, ostaneš sam. Tik preden zaspiš, ni nikogar s teboj. Si sam s svojimi mislimi. Vse drugo je tisti hip nepomembno. In tako je sicer v življenju. Na koncu smo vedno sami. Sami sprejemamo odločitve, sami smo odgovorni za svoja dejanja. Vedno in povsod.
In zakaj je potem vredno živeti, če to niso materialne dobrine, uspeh in drugi ljudje? Živeti je smiselno za drobne stvari, ki jih običajno ne opazimo. Ne opazimo jih, ker so preveč vsakdanje.
Občutek zraka, ki ga čutim vsakič, ko se gibljem. Ni treba da grem hitro. Dovolj je, da sem med hojo pozoren na občutenja na obrazu. Molekule zraka zadevajo ob kožo in čutim nežno božanje. Le zavedati se ga moram.
Ko zapremo oči in počasi globoko vdihnem, začutim vsa pljuča. Za nekaj trenutkov se zavem celotnega telesa od mezinca na nogah do kože na vrhu lobanje. Čutim organe, čutim celice, čutim, da sem živ.
Na sprehodu opazujem oblake na nebu. So kot velike beli kupi smetane, ki neslišno potujejo po nebu nad planinami, ki se raztezajo v daljavi. So del neskončnega cikla na našem planetu, katerega čisto majhen delček sem tudi jaz. Zavem se, kako sem majhen, kako sem nepomemben, a mi je dano, da lahko opazujem to igro narave.
Poleti ležim v gorski trati po naporni hoji. Okoli mene travne bilke plešejo na melodijo vetra, ki se podi preko pobočja. Slišati je le šumenje in občasno brnenje mimoletečega čmrlja. Vse skrbi in težave so nekje daleč v dolini in nepomembne. Napajam se iz sonca, vetra, trave in drugega, medtem ko povsem brez misli opazujem modro nebo nad seboj.
Pomirjujoče šumenje valov ob sončnem zahodu pomirja duha. Opazujem lesketanje sončnih žarkov na srebrni površini morja. Na nebu je mavrična simfonija barv, ki se spreminja iz minute v minuto. Je edinstvena in neponovljiva. Vsak sončni zahod je nekaj svojega, vsak je enkratna in neponovljiva predstava.
Sedenje ob kaminu, v katerem gori ogenj mi zaposli možgane. Nežno prasketanje pomirja, naključno poskakujoči plameni pa hipnotično privlačijo moj pogled. Ure in ure strmim v plamen in iščem red v popolnem kaosu.
Ko sedim v lokalu, pa naj bo to v družbi ali sam, se za nekaj trenutkov posvetim zvokom, ki se širijo po prostoru. Številni pogovori se prepletajo z žvenketom pribora, kozarcev in krožnikov v nekakšen nenavaden šum. Ne morem razbrati posameznih besed, vse je nekakšen neurejen kaos. Sem del tega kaosa. In to me navdaja z veseljem do življenja.
Včasih mi uspe napisati kaj, kar ljudje radi berejo. V veselje mi je, ko mi to povedo. Prevzame me občutek zadovoljstva, ki mi daje veselje do življenja. V takšnih trenutkih vem, da moje življenje le ni povsem izgubljeno.
Še nekaj razlogov, zakaj živeti: smeh majhnega otroka, pogled iz letala, ki je visoko nad oblaki, bučanje slapu, predenje mačke, ki jo božaš, strasten poljub, ...
21. maj 2013
Jutranji preobrat
Sonce je posijalo skozi okno v sobo na posteljo, kjer je ležala. Zagodrnjala je in si z roko pokrila oči. V glavi ji je močno odzvanjalo in nikakor se ni mogla domisliti zakaj je bilo vse tako rdeče. Ko je z roko segla preko oči, je bilo bolje, vendar pa vseeno nekaj ni bilo tako kot bi moralo biti.
»Joj, kakšne grozne sanje so bile to,« je pomislila, ko je odprla oči in spreletel jo je občutek zadovoljstva in sproščenosti. Počutila se je, kot da je na ljubkih počitnicah, kjer je njena edina skrb ali bo šla najprej plavat in se potem malce nastavljati soncu ali obratno. Prijeten občutek je trajal nekaj hipov. Nato se je zavedla močnega glavobola.
»Au,« je tiho zastokala in si z roko šla skozi dolge pšenično zlate lase, kot da bi hotela odstraniti bolečine.
Občutek je imela, da ji bo razneslo glavo. Sončna svetloba jo je slepila in še okrepila bolečino. Razmišljala je ali naj vstane in spusti roleto ali pa naj se pokrije preko glave. Medtem ko se je ukvarjala s to jutranjo dilemo, jo je zadelo, kot da jo je pod seboj pokopal velik plimni val. Zadelo jo je spoznanje, da je ni tlačila mora, temveč, da je njeno življenje ena sama velika nočna mora.
Počasi se je obrnila in se postavila v sedeči položaj. Zamižala je. Zaradi spremembe položaja ji je začelo zvoniti v glavi. Zvonovi so utihnili in odprla je oči ter se razgledala po sobi. Oblačila prejšnjega večera so bila razmetana, en čevelj je bil na mizi, drugi na okenski polici. Zagledala se je vanj.
»Le kako se je pa ta znašel tam,« je s težavo pomislila.
Skušala si je urediti misli in se spomniti prejšnjega večera. Ni šlo. Vse je bilo prazno. Nenadoma so se začeli pojavljati obrisi prejšnjega dne. V studiu, kjer je snemala oddajo za lokalno televizijo, je naredila sceno, ker so ji namesto kozarca z vodko prinesli kozarec z navadno vodo. Sledil je divji prepir s producentom, ki jo je na koncu ozmerjal s »pijano prasico, ki še za podret ni dobra.« Spomnila se je, da ga je polila z vodo in odvihrala iz studia. Tavala je po Baslu, dokler ni zavila v neki lokal, kjer ni bila še nikoli. Naročila si je whiskey. Od tu naprej spomini niso bili več povezani, temveč zgolj posamezni delci tu in tam. Spomnila se je, da je spoznala neko družbo, da so se zabavali, plesali in pili. In to je bilo to. Ostalo je bilo prazno. Ni vedela, ne kje je ta lokal, ne kako je prišla domov. Ozrla se je po postelji in videla, da ni razmetana čisto vsa postelja, temveč le tam, kjer je ležala. Oddahnila si je, saj se je domov očitno vrnila sama. Ni se ji redko zgodilo, da je takole zjutraj poleg sebe zagledala moškega, ki ga prej ni še nikoli videla. Pogledala je skozi okno. Sonce je bilo že visoko na nebu.
Počasi in z muko se je skobacala iz postelje. Po nogah ji je zdrsela spalna halja.
»To se mi pa ne zgodi pogosto,« se je začudila. Običajno se je po prekrokani noči zbudila gola. Z muko je odtavala do steklene omare pri oknu. Odprla jo je, vzela kozarec in si iz bogato okrašene steklenice natočila opojno rjavo tekočino.
»Ti si moj edini prijatelj, Jack, vsi ostali so me zapustili« si je rekla na glas in se groteskno zasmejala. V glavi jo je ob tem močno zabolelo. Hitro je srknila dva požirka.
Opojna tekočina ji je zdrsnila po požiralniku in pri tem jo je streslo. S kozarcem v roki je odšla v kopalnico. Odprla je vodo in se zazrla v ogledalo.
Zagledala je senco ženske sredi tridesetih let. Namesto da bi bila videti kot vila iz pravljice, ni bila videti niti kot človek. V ogledalu je gledala pošast iz cenene grozljivke. Oči so bile krvave, pod njimi pa veliki podočnjaki. Nekdaj lepe in napete ustnice so bile škrlatne in brez življenja. Obraz je bil žalosten in poln naveličanosti nad življenjem. Nekaj majhnih gubic, ki jih je sicer lahko zakrila z nekaj pudra, je bilo videti kot globoke soteske divje gorske reke. Lasje so bili razmršeni, na licih pa polno sledi ličil prejšnjega dne. Zavzdihnila je.
»Jeanette, poglej, kam si prišla,« si je zamrmrala. »Kje imaš tisti zapeljivi nasmeh, ki si ga imela včasih? Kje je tista iskra veselja, ki si jo imela v očeh?«
Iz kotička levega očesa se je priplazila solza, ki se je počasi zapeljala med nosom in licem do njenih polnih ustnice in se ustavila v levem kotičku ust. V ustih je začutila slan okus.
»V čem je smisel, da še živim? Kaj mi brani, da ne zaključim tega trpljenja?«
Odprla je omaro in v roke vzela britvico, ki je ležala na polici. Opazovala jo je. Ostro rezilo se je bleščalo v umetni svetlobi neonske luči.
»Če se zarežem … kaj se bo zgodilo? Zabolelo me bo. Pa potem? Se mi bo zavrtelo? Bom padla po tleh? Bo vse le še tema? Bom videla luč na koncu predora? Bo konec trpljenja?«
Britvico je vrtela v levi roki in srknila še en požirek Jacka.
»Naj naredim sedaj? Kaj imam izgubiti? Nič. Na TV me nočejo več videti, po tisti včerajšnji epizodi, pogrešal me pa tudi ne bo nihče več.«
Odložila je kozarec z whiskeyem na umivalnik in si britvico prislonila na zapestje desne roke. Roki sta se ji tresli Nekaj časa jo je tako držala, potem pa jo je odložila nazaj na poličko. Zavzdihnila je. Iz škatlice je vzela dve tableti aspirina in jih pogoltnila z zadnjim požirkom whiskeya, ki je še ostal v kozarcu. Z rokami je segla pod curek vode, jo zajela in osvežila obraz.
»To je prijetno.«
Postopek je ponovila.
Hladna voda ji je zbistrila misli. Še enkrat se je zazrla v ogledalo in se kislo nasmehnila. Pred njo je bila le senca tiste Jeanette, ki jo je iz ogledala gledala pred leti, ko se je polna upanja in življenja prijavila na avdicijo za pevko v tistem nesrečnem kvartetu.
Bila je polna energije in pred njo je bilo še vse življenja. Končala je srednjo šolo in se vpisala v šolo petja. Dobro ji je šlo in uspešno jo je zaključila. Med šolanjem je prepevala v nekaj garažnih bendih s katerimi pa niso nikoli prišli dlje kot do lokalnih veselic in praznovanj. Na enem izmed praznovanj je k njej pristopil galanten moški srednjih let, ji dal vizitko in ji rekel, naj ga pokliče. Vizitka je razkrila, da gre za producenta Johana, ki je bil gonilo takrat že uspešne, vendar še vzpenjajoče se skupine. Poklicala ga je in se dogovorila za avdicijo. Sprejeli so jo. Bila je srečna, tako srečna, da ni spregledala prvega očitnega znaka, da se je začela njena pot propada. Pogodba, ki jo je podpisala je bila za 6 let v njej pa je bilo navedeno, da ne sme razkriti nobenih podrobnosti iz delovanja skupine. V studiu so kmalu po podpisu pogodbe začeli snemati prvi album. Posneli so ga in z njim je bila zadovoljna. Ko je izšel, ga niti ni imela časa poslušati, saj so bili sredi priprav na turnejo in na njen prvi nastop skupine z novo pevko. Bila je srečna in obenem polna treme. Johan je bil tako prijazen, da so se odločili, da bo na odru pela na playback. Tako ji bo prihranjena zadrega zaradi morebitnih napak.
In res prišla je na oder in publika jo je bučno pozdravila. Iz zvočnikov se je zaslišala glasba in začela je peti. Nenadoma pa je ugotovila, da se iz zvočnikov ne sliši njenega glasu, temveč neki drug. Zmedena ni mogla verjeti svojim ušesom. Ni vedela kaj naj stori, a je zaradi publike nadaljevala. Ko se je po dobri uri nastop končal, je odbrzela v zaodrje in takoj poiskala Johana. V navalu razočaranega besa ga je vprašala, kaj se dogaja in kdo jo je tako izigral. Johan jo je najprej skušal pomiriti, vendar pa se ni dala. Ker ni bil potrpežljiv človek, ni dolgo zdržal in ker je silila vanj in ga obtoževala, da so jo izigrali, jo je močno udaril po obrazu in ji rekel:
»Kaj misliš zakaj smo te vzeli, kuzla? Zato ker znaš peti?«
»Ja,« je naivno zahlipala še vedno čisto pretresena od nenadnega udarca.
»Draga moja, vzeli smo te samo zato, ker si blond in ker imaš joške! In čisto zaradi ničesar drugega!« Pri tem se je gromko zasmejal na vsa pljuča.
Jeanette ni mogla verjeti, kar je slišala. Vedela je, da ima privlačno postavo, a da bi jo kdo zaradi tega tako izkoristil, tega si ni mogla predstavljati. Hlipajoča je zapustila dvorano in se vrnila v hotelsko sobo, kjer je prejokala pol noči in izmučena zaspala šele proti jutru.
Takoj zjutraj, preden so se odpravili naprej, je govorila z Johanom. Hotela je prekiniti pogodbo. Seveda Johan o tem ni želel niti slišati. Zagrozil ji je:
»Srček, seveda lahko kadarkoli prekineš pogodbo. Ti samo pošlji odpoved in zadeva bo rešena. Ampak ti obljubim, da te bom obral do kosti in boš zmrznila prvo zimo pod mostom. Verjemi mi, da te nihče ne bo povohal. Še vbogajme ti ljudje ne bodo dajali, kaj šele da bi še kdaj kje pela! Zapomni si, 6 let si moja. Samo moja! Zdaj se pa spokaj!«
Tako se je začela njena nočna mora.
Dnevi, tedni in meseci so tekli. Nikomur v skupini ni zaupala in tudi z nikomer se ni veliko družila. Denar je sicer redno prihajal, vendar pa si je srčno želela, da bi pela. Včasih, ko je bila na odru, le lutka kot vedno, je razmišljala, kako je žalostno, da mora tako grdo lagati svojim oboževalcem. Leta so minevala in začela se je vdajati pijači. Najprej le sem in tja, nato pa vedno pogosteje. Vrstili so se prepiri z ostalimi člani skupine in tudi Johanom, ki je rad delil udarce. Še posebej takrat, ko se mu je upirala. Tudi moške je menjavala hitro. Odvisno od tega, koliko časa je okrevala po zadnjem alkoholnem mačku.
Dve leti pred iztekom pogodbe, ko skupina že dlje časa ni imela novega hita, ji je na koncertu v nekem manjšem kraju dovolil, da je pela v živo. Odpela je dobro in publika je bila navdušena. Tudi kritike so v lokalnem časopisju so bile dobre, čeprav so ji očitali, da njen glas ni bil čisto tak, kot so ga bili navajeni. Od takrat naprej ji je dovolil petje na manjših koncertih, a na velikih je bila še vedno zgolj lutka.
V zadnjem letu pred koncem pogodbe je pevka, ki je sicer prepevala pesmi skupine, prenehala sodelovati. Jeanette je bila prepričana, da bo sedaj končno lahko delala tisto, kar si je vedno želela. Pela. A Johan je pripeljal novo pevko. In življenje se ji je povsem sesulo. Cel teden je bila pijana in končala je v bolnišnici z zastrupitvijo. Odpustili so jo v nekaj dneh in čakal jo je Johan. Odpeljal jo je domov, jo nadrl in oklofutal. Z bolečinami je ležala v postelji in prvič razmišljala o samomoru.
Ko se ji je iztekla pogodba, je mislila, da bo lahko zadihala. Poskušala je z lastno pevsko kariero, vendar ji ni uspelo. Porabila je veliko denarja a vse skupaj je bila popolna polomija. Manjkala ji je tista vedrost in energija, ki jo imajo poslušalci tako radi in jo je imela v preteklosti. Leta zatiranja in utapljanja žalosti v pijači, so pustila svoje. Na koncu si je našla delo na televiziji v svojem domačem kraju, kjer je ob torkih in četrtkih vodila razvedrilno pogovorno oddajo. Opijala se je le občasno, bila pa je zagrenjena in obupana.
Vrnila se je v spalnico. Usedla se je na posteljo in se zagledala v sončno svetlobo, ki je prihajala skozi okno. Počutila se je prazno. Nekaj časa je bila brez misli, nato pa se ji je po glavi začel motati prizor iz kopalnice. Tako daleč ni bila še nikoli.
»A je to res rešitev,« je pomislila.
Sedela je na postelji in zrla v okno dokler ni začel delovati aspirin in popuščati glavobol. Misli so se ji začele bistriti. Razum je začel delovati in nenadoma se je počutila pretreseno od dogodkov v kopalnici. Do sedaj ni še nikoli bila tako daleč, da si zareže v nežno kožo nad zapestjem. Po glavi so se ji začele poditi različne misli.
»Moje življenje je res zavoženo, ampak ali je res tako zelo? Vsa ta leta trpim, vendar pa ne gre na bolje. Bi morala sama biti bolj agresivna? Nimam volje. Nimam nikogar, ki bi me bodril, ki bi mi vlival upanja. Nikogar nimam, ki bi me poslušal, me nežno pobožal in objel, ko bi mi bilo najbolj hudo.«
Po licu ji je stekla solza.
»Zakaj je življenje tako kruto do mene? Kaj sem naredila, da me tako kaznuje? Zakaj?«
Glavo je spustila v blazino in tiho zajokala. Dolgi lasje so se ji razlili in ji povsem zakrili obraz. Nekaj časa je ihtela, nato je zaspala.
Čez dobro uro jo je zbudil telefon. Rahlo nejevoljna je vstala in dvignila slušalko.
»Prosim,« je rezko zalajala v slušalko.
»Dober dan. Gerta iz galerije Sonnenblume. Gospod S. mi je naročil naj preverim ali dogovor še drži.«
Bila je tiho. Razmišljala je, kakšen dogovor naj bi imela z Oliverjem, nato pa se je spomnila. Dogovorila se je za vodenje otvoritve neke fotografske razstave, ali nekaj podobnega. Zadnja leta je pogosto sodelovala z Oliverjem. To se ji je poznalo tudi na bančnem računu, ki je bil v zadnjem času bolj prazen kot ne. Vendar pa Oliverja ni videla že več mesecev in bala se je, da jo je tudi on pozabil.
»Seveda. Kdaj pa naj bi to bilo?«
»Čez tri dni. Jutri popoldne vas pričakujejo v hotelu, pojutrišnjem pa imate ob 10. uri sestanek s stilistko. Ob 14. uri imate kosilo z gospodom S., s katerim boste šli skozi program prireditve. Dal vam bo podrobne napotke, kako naj bi otvoritev potekala. Prireditev pa bo v četrtek zvečer ob 20. uri v galeriji.«
»Kako se imenuje hotel?«
»Hotel pri treh vodnjakih.«
»Tam sem že bila. Gospodu S. lahko sporočite, da dogovor velja.«
»Bom. Lep dan vam želim.«
»Tudi jaz vam.«
Odložila je slušalko.
»Vsaj ena dobra stvar v teh dneh« je pomislila. Misel, da bo za nekaj dni zapustila Basel, jo je razveselila. Najraje bi za vedno odpotovala nekam, kjer je nihče ne pozna, v neko drugo deželo, kjer bi živela čisto novo življenje in bi pozabila na vsa bremena preteklosti. Dobre volje se je odpravila v kuhinjo, kjer si je pripravila kavo in kos kruha s sirnim namazom.
»Joj, kakšne grozne sanje so bile to,« je pomislila, ko je odprla oči in spreletel jo je občutek zadovoljstva in sproščenosti. Počutila se je, kot da je na ljubkih počitnicah, kjer je njena edina skrb ali bo šla najprej plavat in se potem malce nastavljati soncu ali obratno. Prijeten občutek je trajal nekaj hipov. Nato se je zavedla močnega glavobola.
»Au,« je tiho zastokala in si z roko šla skozi dolge pšenično zlate lase, kot da bi hotela odstraniti bolečine.
Občutek je imela, da ji bo razneslo glavo. Sončna svetloba jo je slepila in še okrepila bolečino. Razmišljala je ali naj vstane in spusti roleto ali pa naj se pokrije preko glave. Medtem ko se je ukvarjala s to jutranjo dilemo, jo je zadelo, kot da jo je pod seboj pokopal velik plimni val. Zadelo jo je spoznanje, da je ni tlačila mora, temveč, da je njeno življenje ena sama velika nočna mora.
Počasi se je obrnila in se postavila v sedeči položaj. Zamižala je. Zaradi spremembe položaja ji je začelo zvoniti v glavi. Zvonovi so utihnili in odprla je oči ter se razgledala po sobi. Oblačila prejšnjega večera so bila razmetana, en čevelj je bil na mizi, drugi na okenski polici. Zagledala se je vanj.
»Le kako se je pa ta znašel tam,« je s težavo pomislila.
Skušala si je urediti misli in se spomniti prejšnjega večera. Ni šlo. Vse je bilo prazno. Nenadoma so se začeli pojavljati obrisi prejšnjega dne. V studiu, kjer je snemala oddajo za lokalno televizijo, je naredila sceno, ker so ji namesto kozarca z vodko prinesli kozarec z navadno vodo. Sledil je divji prepir s producentom, ki jo je na koncu ozmerjal s »pijano prasico, ki še za podret ni dobra.« Spomnila se je, da ga je polila z vodo in odvihrala iz studia. Tavala je po Baslu, dokler ni zavila v neki lokal, kjer ni bila še nikoli. Naročila si je whiskey. Od tu naprej spomini niso bili več povezani, temveč zgolj posamezni delci tu in tam. Spomnila se je, da je spoznala neko družbo, da so se zabavali, plesali in pili. In to je bilo to. Ostalo je bilo prazno. Ni vedela, ne kje je ta lokal, ne kako je prišla domov. Ozrla se je po postelji in videla, da ni razmetana čisto vsa postelja, temveč le tam, kjer je ležala. Oddahnila si je, saj se je domov očitno vrnila sama. Ni se ji redko zgodilo, da je takole zjutraj poleg sebe zagledala moškega, ki ga prej ni še nikoli videla. Pogledala je skozi okno. Sonce je bilo že visoko na nebu.
Počasi in z muko se je skobacala iz postelje. Po nogah ji je zdrsela spalna halja.
»To se mi pa ne zgodi pogosto,« se je začudila. Običajno se je po prekrokani noči zbudila gola. Z muko je odtavala do steklene omare pri oknu. Odprla jo je, vzela kozarec in si iz bogato okrašene steklenice natočila opojno rjavo tekočino.
»Ti si moj edini prijatelj, Jack, vsi ostali so me zapustili« si je rekla na glas in se groteskno zasmejala. V glavi jo je ob tem močno zabolelo. Hitro je srknila dva požirka.
Opojna tekočina ji je zdrsnila po požiralniku in pri tem jo je streslo. S kozarcem v roki je odšla v kopalnico. Odprla je vodo in se zazrla v ogledalo.
Zagledala je senco ženske sredi tridesetih let. Namesto da bi bila videti kot vila iz pravljice, ni bila videti niti kot človek. V ogledalu je gledala pošast iz cenene grozljivke. Oči so bile krvave, pod njimi pa veliki podočnjaki. Nekdaj lepe in napete ustnice so bile škrlatne in brez življenja. Obraz je bil žalosten in poln naveličanosti nad življenjem. Nekaj majhnih gubic, ki jih je sicer lahko zakrila z nekaj pudra, je bilo videti kot globoke soteske divje gorske reke. Lasje so bili razmršeni, na licih pa polno sledi ličil prejšnjega dne. Zavzdihnila je.
»Jeanette, poglej, kam si prišla,« si je zamrmrala. »Kje imaš tisti zapeljivi nasmeh, ki si ga imela včasih? Kje je tista iskra veselja, ki si jo imela v očeh?«
Iz kotička levega očesa se je priplazila solza, ki se je počasi zapeljala med nosom in licem do njenih polnih ustnice in se ustavila v levem kotičku ust. V ustih je začutila slan okus.
»V čem je smisel, da še živim? Kaj mi brani, da ne zaključim tega trpljenja?«
Odprla je omaro in v roke vzela britvico, ki je ležala na polici. Opazovala jo je. Ostro rezilo se je bleščalo v umetni svetlobi neonske luči.
»Če se zarežem … kaj se bo zgodilo? Zabolelo me bo. Pa potem? Se mi bo zavrtelo? Bom padla po tleh? Bo vse le še tema? Bom videla luč na koncu predora? Bo konec trpljenja?«
Britvico je vrtela v levi roki in srknila še en požirek Jacka.
»Naj naredim sedaj? Kaj imam izgubiti? Nič. Na TV me nočejo več videti, po tisti včerajšnji epizodi, pogrešal me pa tudi ne bo nihče več.«
Odložila je kozarec z whiskeyem na umivalnik in si britvico prislonila na zapestje desne roke. Roki sta se ji tresli Nekaj časa jo je tako držala, potem pa jo je odložila nazaj na poličko. Zavzdihnila je. Iz škatlice je vzela dve tableti aspirina in jih pogoltnila z zadnjim požirkom whiskeya, ki je še ostal v kozarcu. Z rokami je segla pod curek vode, jo zajela in osvežila obraz.
»To je prijetno.«
Postopek je ponovila.
Hladna voda ji je zbistrila misli. Še enkrat se je zazrla v ogledalo in se kislo nasmehnila. Pred njo je bila le senca tiste Jeanette, ki jo je iz ogledala gledala pred leti, ko se je polna upanja in življenja prijavila na avdicijo za pevko v tistem nesrečnem kvartetu.
Bila je polna energije in pred njo je bilo še vse življenja. Končala je srednjo šolo in se vpisala v šolo petja. Dobro ji je šlo in uspešno jo je zaključila. Med šolanjem je prepevala v nekaj garažnih bendih s katerimi pa niso nikoli prišli dlje kot do lokalnih veselic in praznovanj. Na enem izmed praznovanj je k njej pristopil galanten moški srednjih let, ji dal vizitko in ji rekel, naj ga pokliče. Vizitka je razkrila, da gre za producenta Johana, ki je bil gonilo takrat že uspešne, vendar še vzpenjajoče se skupine. Poklicala ga je in se dogovorila za avdicijo. Sprejeli so jo. Bila je srečna, tako srečna, da ni spregledala prvega očitnega znaka, da se je začela njena pot propada. Pogodba, ki jo je podpisala je bila za 6 let v njej pa je bilo navedeno, da ne sme razkriti nobenih podrobnosti iz delovanja skupine. V studiu so kmalu po podpisu pogodbe začeli snemati prvi album. Posneli so ga in z njim je bila zadovoljna. Ko je izšel, ga niti ni imela časa poslušati, saj so bili sredi priprav na turnejo in na njen prvi nastop skupine z novo pevko. Bila je srečna in obenem polna treme. Johan je bil tako prijazen, da so se odločili, da bo na odru pela na playback. Tako ji bo prihranjena zadrega zaradi morebitnih napak.
In res prišla je na oder in publika jo je bučno pozdravila. Iz zvočnikov se je zaslišala glasba in začela je peti. Nenadoma pa je ugotovila, da se iz zvočnikov ne sliši njenega glasu, temveč neki drug. Zmedena ni mogla verjeti svojim ušesom. Ni vedela kaj naj stori, a je zaradi publike nadaljevala. Ko se je po dobri uri nastop končal, je odbrzela v zaodrje in takoj poiskala Johana. V navalu razočaranega besa ga je vprašala, kaj se dogaja in kdo jo je tako izigral. Johan jo je najprej skušal pomiriti, vendar pa se ni dala. Ker ni bil potrpežljiv človek, ni dolgo zdržal in ker je silila vanj in ga obtoževala, da so jo izigrali, jo je močno udaril po obrazu in ji rekel:
»Kaj misliš zakaj smo te vzeli, kuzla? Zato ker znaš peti?«
»Ja,« je naivno zahlipala še vedno čisto pretresena od nenadnega udarca.
»Draga moja, vzeli smo te samo zato, ker si blond in ker imaš joške! In čisto zaradi ničesar drugega!« Pri tem se je gromko zasmejal na vsa pljuča.
Jeanette ni mogla verjeti, kar je slišala. Vedela je, da ima privlačno postavo, a da bi jo kdo zaradi tega tako izkoristil, tega si ni mogla predstavljati. Hlipajoča je zapustila dvorano in se vrnila v hotelsko sobo, kjer je prejokala pol noči in izmučena zaspala šele proti jutru.
Takoj zjutraj, preden so se odpravili naprej, je govorila z Johanom. Hotela je prekiniti pogodbo. Seveda Johan o tem ni želel niti slišati. Zagrozil ji je:
»Srček, seveda lahko kadarkoli prekineš pogodbo. Ti samo pošlji odpoved in zadeva bo rešena. Ampak ti obljubim, da te bom obral do kosti in boš zmrznila prvo zimo pod mostom. Verjemi mi, da te nihče ne bo povohal. Še vbogajme ti ljudje ne bodo dajali, kaj šele da bi še kdaj kje pela! Zapomni si, 6 let si moja. Samo moja! Zdaj se pa spokaj!«
Tako se je začela njena nočna mora.
Dnevi, tedni in meseci so tekli. Nikomur v skupini ni zaupala in tudi z nikomer se ni veliko družila. Denar je sicer redno prihajal, vendar pa si je srčno želela, da bi pela. Včasih, ko je bila na odru, le lutka kot vedno, je razmišljala, kako je žalostno, da mora tako grdo lagati svojim oboževalcem. Leta so minevala in začela se je vdajati pijači. Najprej le sem in tja, nato pa vedno pogosteje. Vrstili so se prepiri z ostalimi člani skupine in tudi Johanom, ki je rad delil udarce. Še posebej takrat, ko se mu je upirala. Tudi moške je menjavala hitro. Odvisno od tega, koliko časa je okrevala po zadnjem alkoholnem mačku.
Dve leti pred iztekom pogodbe, ko skupina že dlje časa ni imela novega hita, ji je na koncertu v nekem manjšem kraju dovolil, da je pela v živo. Odpela je dobro in publika je bila navdušena. Tudi kritike so v lokalnem časopisju so bile dobre, čeprav so ji očitali, da njen glas ni bil čisto tak, kot so ga bili navajeni. Od takrat naprej ji je dovolil petje na manjših koncertih, a na velikih je bila še vedno zgolj lutka.
V zadnjem letu pred koncem pogodbe je pevka, ki je sicer prepevala pesmi skupine, prenehala sodelovati. Jeanette je bila prepričana, da bo sedaj končno lahko delala tisto, kar si je vedno želela. Pela. A Johan je pripeljal novo pevko. In življenje se ji je povsem sesulo. Cel teden je bila pijana in končala je v bolnišnici z zastrupitvijo. Odpustili so jo v nekaj dneh in čakal jo je Johan. Odpeljal jo je domov, jo nadrl in oklofutal. Z bolečinami je ležala v postelji in prvič razmišljala o samomoru.
Ko se ji je iztekla pogodba, je mislila, da bo lahko zadihala. Poskušala je z lastno pevsko kariero, vendar ji ni uspelo. Porabila je veliko denarja a vse skupaj je bila popolna polomija. Manjkala ji je tista vedrost in energija, ki jo imajo poslušalci tako radi in jo je imela v preteklosti. Leta zatiranja in utapljanja žalosti v pijači, so pustila svoje. Na koncu si je našla delo na televiziji v svojem domačem kraju, kjer je ob torkih in četrtkih vodila razvedrilno pogovorno oddajo. Opijala se je le občasno, bila pa je zagrenjena in obupana.
Vrnila se je v spalnico. Usedla se je na posteljo in se zagledala v sončno svetlobo, ki je prihajala skozi okno. Počutila se je prazno. Nekaj časa je bila brez misli, nato pa se ji je po glavi začel motati prizor iz kopalnice. Tako daleč ni bila še nikoli.
»A je to res rešitev,« je pomislila.
Sedela je na postelji in zrla v okno dokler ni začel delovati aspirin in popuščati glavobol. Misli so se ji začele bistriti. Razum je začel delovati in nenadoma se je počutila pretreseno od dogodkov v kopalnici. Do sedaj ni še nikoli bila tako daleč, da si zareže v nežno kožo nad zapestjem. Po glavi so se ji začele poditi različne misli.
»Moje življenje je res zavoženo, ampak ali je res tako zelo? Vsa ta leta trpim, vendar pa ne gre na bolje. Bi morala sama biti bolj agresivna? Nimam volje. Nimam nikogar, ki bi me bodril, ki bi mi vlival upanja. Nikogar nimam, ki bi me poslušal, me nežno pobožal in objel, ko bi mi bilo najbolj hudo.«
Po licu ji je stekla solza.
»Zakaj je življenje tako kruto do mene? Kaj sem naredila, da me tako kaznuje? Zakaj?«
Glavo je spustila v blazino in tiho zajokala. Dolgi lasje so se ji razlili in ji povsem zakrili obraz. Nekaj časa je ihtela, nato je zaspala.
Čez dobro uro jo je zbudil telefon. Rahlo nejevoljna je vstala in dvignila slušalko.
»Prosim,« je rezko zalajala v slušalko.
»Dober dan. Gerta iz galerije Sonnenblume. Gospod S. mi je naročil naj preverim ali dogovor še drži.«
Bila je tiho. Razmišljala je, kakšen dogovor naj bi imela z Oliverjem, nato pa se je spomnila. Dogovorila se je za vodenje otvoritve neke fotografske razstave, ali nekaj podobnega. Zadnja leta je pogosto sodelovala z Oliverjem. To se ji je poznalo tudi na bančnem računu, ki je bil v zadnjem času bolj prazen kot ne. Vendar pa Oliverja ni videla že več mesecev in bala se je, da jo je tudi on pozabil.
»Seveda. Kdaj pa naj bi to bilo?«
»Čez tri dni. Jutri popoldne vas pričakujejo v hotelu, pojutrišnjem pa imate ob 10. uri sestanek s stilistko. Ob 14. uri imate kosilo z gospodom S., s katerim boste šli skozi program prireditve. Dal vam bo podrobne napotke, kako naj bi otvoritev potekala. Prireditev pa bo v četrtek zvečer ob 20. uri v galeriji.«
»Kako se imenuje hotel?«
»Hotel pri treh vodnjakih.«
»Tam sem že bila. Gospodu S. lahko sporočite, da dogovor velja.«
»Bom. Lep dan vam želim.«
»Tudi jaz vam.«
Odložila je slušalko.
»Vsaj ena dobra stvar v teh dneh« je pomislila. Misel, da bo za nekaj dni zapustila Basel, jo je razveselila. Najraje bi za vedno odpotovala nekam, kjer je nihče ne pozna, v neko drugo deželo, kjer bi živela čisto novo življenje in bi pozabila na vsa bremena preteklosti. Dobre volje se je odpravila v kuhinjo, kjer si je pripravila kavo in kos kruha s sirnim namazom.
9. maj 2013
Ko spim, ne razmišljam
 |
| Slika: ©2009 Linda Lisa West: Lost |
Ko spim, ne razmišljam. Sem pomirjen.
Ko sem zbujen, sem nič. Ničesar ne čutim razen strahu in obžalovanja.
(Anonimni)
Življenje je kot plovba po morju. Vsak krmari svojo barko po bolj ali manj velikih valovih. Včasih plujemo po orkanskih valovih, drugič je morje gladko kot olje. Ne ena, ne druga skrajnost nista prijetni. Na oljnatem morju je dolgočasno. Barka se leno premika v rahli sapici ali pa celo miruje. V razburkanem morju je naporno in nevarno. Barko zalivajo veliki valovi in krmar se mora močno truditi, da jo obdrži na gladini.
Morje in barka sta prispodoba za življenje. Vsakdo ima svoje življenje, ki je takšno kot ga vodi, je takšno, kot morje po katerem vodi barko krmar.
Sprehajam se po mestu in opazujem ljudi, ki jih srečujem. Nekateri so veseli, drugi so otožni, tretji zdolgočaseni. Tu in tam srečam človeka, v katerem vidim nekaj drugega: strah in obžalovanje. Vsako jutro me pozdravi v ogledalu. Strah ga je pred prihodnostjo in obžaluje svojo preteklost.
Naša življenja oblikujejo dejanja in dogodki iz preteklosti. V preteklosti se je oblikovala naša osebnost in spomini, ki nas tvorijo. Prihodnost je povsem odprta in jo lahko usmerjamo, kakor želimo. A kako naj jo usmerjamo tako, kot želimo, če smo obremenjeni z dejanji in dogodki iz preteklosti? Izoblikujemo želje. Želimo živeti življenje, ki smo si ga ustvarili v naši glavi. Želje se ne uresničijo, ker smo le droben nepomemben kamenček v mozaiku preteklosti, sedanjosti in prihodnosti začinjene z željami in potrebami drugih.
Večina ljudi se uspe prilagoditi. Živijo življenje, ki jim je dano, ga zajemajo z veliko žlico in so bolj ali manj srečni. Vsaj mislijo tako. In potem so tu nekateri – manjšina, – ki se v tem ne znajdejo. Preobremenjeni z neizpolnjenimi željami iz preteklosti in s strahom za prihodnost padejo v spiralo, ki jih vleče v brezno pogube. Njihovi klici na pomoč se izgubljajo v šumu vsakdanjega življenja. Nihče si ne vzame tistega trenutka, ki je potreben za prepoznavo klica na pomoč. Nihče nima potrebe pomagati.
Nekega večera takšen nesrečnež, ki je izgubil upanje, da se bo našel nekdo, ki mu bo ponudil roko in ga potegnil iz brezna, kamor drsi, obsedi osamljen doma v zavetju teme. Po licih mu začnejo teči solze in tečejo in tečejo, dokler ne odteče zadnja solza.
Večer se prevesi v noč, pride nov dan. Življenje pa gre dalje.
5. maj 2013
Ljubezensko pismo z mislijo o oblaku radosti
Draga Sara!
Roke mi drhtijo, ko pišem tole pismo, ker vem, da ga boš prebrala. V mislih si predstavljam, da si tu pred menoj in slediš vsaki besedi, ki jo zapišem. To me navdaja z nekakšno nenavadno energijo, energijo ljubezni, ki v meni budi nekaj, kar nisem poznal. Nekje globoko v moji notranjosti je, kot da bi na stotine drobnih pisanih metuljev plahutalo s svojimi krili in me ščemelo.
Rad imam te metuljčke. Polepšajo mi vsak trenutek življenja, vsak trenutek, ko hrepenim po tvoji bližini. Ko nisem s teboj in željno čakam naslednjega srečanja, si predstavljam, da si ob meni. Tvoja podoba se mi riše v očeh in zaznam tvoj prijetni vonj, ki ga zaduham samo takrat, ko grem z nosom tik ob tvoji koži. Tako prijetno dišiš, kot nič drugega na tem svetu.
Globoko v sebi čutim, da si del mene in da brez tebe moj obstoj nikoli ne bo popoln. Želim si, da bi se najini duši združili v neskončni ljubezni, ki bi naju popeljala na oblak radosti. Tam bi bila svobodna in le ljubezen bi krojila najino usodo. Omamljena od tega čudovitega opoja, s katerim bi naju oblila boginja ljubezni, bi plesala na nežno melodijo globoke neomadeževane ljubezni. Nežno bi te božal po razgaljenem vratu, okoli naju pa bi se smehljali rdeči cvetovi vrtnic. Njihov prijetni sladkobni vonj bi se igral z najinima nosovoma. Smehljala bi se drug drugemu, saj bi vedela, da je vse namenjeno le najini ljubezni, ki bi se razlivala v večnost.
Vem, da nikoli ne bova plesala na takšnem oblaku. Resnični svet se z domišljijskim ne more primerjati. A to naju ne sme ustaviti, da ne bi sanjala skupne sanje. Sanje o oblaku radosti, sanje o skupnih trenutkih, sanje o ljubezni. Te naju bodo vedno združevale: ko nama bo lepo in ko nama bo težko.
Sara, ljubim te!
Krtek.
Roke mi drhtijo, ko pišem tole pismo, ker vem, da ga boš prebrala. V mislih si predstavljam, da si tu pred menoj in slediš vsaki besedi, ki jo zapišem. To me navdaja z nekakšno nenavadno energijo, energijo ljubezni, ki v meni budi nekaj, kar nisem poznal. Nekje globoko v moji notranjosti je, kot da bi na stotine drobnih pisanih metuljev plahutalo s svojimi krili in me ščemelo.
Rad imam te metuljčke. Polepšajo mi vsak trenutek življenja, vsak trenutek, ko hrepenim po tvoji bližini. Ko nisem s teboj in željno čakam naslednjega srečanja, si predstavljam, da si ob meni. Tvoja podoba se mi riše v očeh in zaznam tvoj prijetni vonj, ki ga zaduham samo takrat, ko grem z nosom tik ob tvoji koži. Tako prijetno dišiš, kot nič drugega na tem svetu.
Globoko v sebi čutim, da si del mene in da brez tebe moj obstoj nikoli ne bo popoln. Želim si, da bi se najini duši združili v neskončni ljubezni, ki bi naju popeljala na oblak radosti. Tam bi bila svobodna in le ljubezen bi krojila najino usodo. Omamljena od tega čudovitega opoja, s katerim bi naju oblila boginja ljubezni, bi plesala na nežno melodijo globoke neomadeževane ljubezni. Nežno bi te božal po razgaljenem vratu, okoli naju pa bi se smehljali rdeči cvetovi vrtnic. Njihov prijetni sladkobni vonj bi se igral z najinima nosovoma. Smehljala bi se drug drugemu, saj bi vedela, da je vse namenjeno le najini ljubezni, ki bi se razlivala v večnost.
Vem, da nikoli ne bova plesala na takšnem oblaku. Resnični svet se z domišljijskim ne more primerjati. A to naju ne sme ustaviti, da ne bi sanjala skupne sanje. Sanje o oblaku radosti, sanje o skupnih trenutkih, sanje o ljubezni. Te naju bodo vedno združevale: ko nama bo lepo in ko nama bo težko.
Sara, ljubim te!
Krtek.
18. apr. 2013
So trenutki...
So trenutki, ko bi bilo bolje, da ne bi čutil ničesar.
Nočem sovražiti.
Nočem ljubiti.
Nočem čutiti sreče ali žalosti. Nočem čutiti ničesar.
Rad bi segel v svojo notranjost in iz nje potegnil hladno kovino.
Vse kar hočem je, da nočem več trpeti.
Nočem sovražiti.
Nočem ljubiti.
Nočem čutiti sreče ali žalosti. Nočem čutiti ničesar.
Rad bi segel v svojo notranjost in iz nje potegnil hladno kovino.
Vse kar hočem je, da nočem več trpeti.
(Anonimni)
27. mar. 2013
Pot v propad
Slediš svojim sanjam in tečejo ure, minevajo dnevi. Z vsakim dnem, jim je težje slediti. Njihova podoba je vedno manj jasna, vedno bolj se zlivajo s sivo meglo razočaranja. Izgubiš jih. Ustaviš se.
Stojiš na mestu svojega propada in se sesipaš v nič. Sanje so izgubljene in optimizma ni več. Želiš si tega opoja, s katerim bi zakril podobo svojega propada. Ni ga. Razblinil se je, kot so se razblinile sanje.
9. feb. 2013
Postaramo se, ker...
Ne prenehamo se igrati, ker se postaramo. Postaramo se, ker se prenehamo igrati.
George Bernard Shaw
25. jan. 2013
Razdvojenost v lebdenju
 |
| Slika: Victor Habbick / FreeDigitalPhotos.net |
Moram se odločiti za prvega, a drugi me tako privlači. Zapeljuje me z opojem izpolnitve hrepenenj. S prijetnim božanjem mi megli treznost misli in me vabi v pogubni objem končnega propada. Tako si želim občutiti toplino objema uresničitve nečesa, kar je nastalo v dolgih urah strmenja v dolgočasen strop nad prazno posteljo. Tam postelja ni prazna. Zapolnjena je z dobro voljo tople ljubezni. Tam ni strahu za preživetje, kot sem ga vajen, tam je ta strah drugačen. Tudi tam so zlobni ljudje, ki te želijo ugonobiti, tudi tam lahko izgubiš življenje prej, kot treneš z očmi. A je ena bistvena razlika. Tam je življenje, pa naj bo še tako kratko, zapolnjeno z bogastvom čustvovanj srca. Tu je življenje tako prazno.
Čutim, kako me svetova trgata. Skušata me razdeliti na dvoje. Vsak me hoče zase. A jaz vem, za kateri svet se moram odločiti. Zberem vso moč razuma in se odločim za svet, ki edini predstavlja rešitev. Zberem se in se odtrgam iz objema zapeljivca.
Boli, o kako boli!
Spustim se na realna tla. Preživeti moram. Pred menoj je še dolga pot. Ne mini niti trenutek, ko ponovno zaslišim njegov vabeči šepet. Še kar me vabi. Ne pustim se mu. Vztrajam pri začrtanem. Čutim, da mi ne more nič. Pred menoj so novi izzivi, nova doživetja, ki bi jih bilo škoda izpustiti. Trdno odločen grem naprej.
A koliko časa bom zdržal?
9. jan. 2013
Večerja v dvoje
Na mizi je bila temno rdeča vrtnica. Opojno je dehtela. Z barvo vrtnice se je ujemal rubinsko rdeči prt. Na njem sta bila skoraj že pripravljena dva pogrinjka. Natakar je položil še zadnji nož in strogo ocenil brezhibnost pogrinjkov. V roke je vzel vinski kozarec in ga ponesel proti svetlobi. S krpo ga je še enkrat obrisal, preden ga je vrnil na svoje mesto. Zadovoljno se je nasmehnil. Miza za večerjo v dvoje je bila pripravljena.
Vstopil je skozi vrata in se nestrpno ozrl po jedilnici. Le nekaj miz je bilo zasedenih, večina je še čakala goste. Izurjeni natakar ga je opazil, pristopil in pozdravil. Visokega vitkega moškega v črnem plašču in z rjavim klobukom na glavi ni bilo mogoče zgrešiti. Izročil mu je klobuk in si začel odpenjati plašč. Nekaj trenutkov kasneje se je prikazala brezhibno izbrana elegantna črna obleka. Skozi blago so se videle poteze bujnih mišic. Plašč je izročil natakarju. Ta ga obesil na obešalnik in se odpravil proti mizi v oddaljenem kotu. Moški mu je sledil in, ko sta prispela do mize, je sedel tako, da je videl vhod v restavracijo.
Živčno je pogledal na uro. Obraz se mu je nekoliko sprostil, ko je ugotovil, da dogovorjena ura še ni mimo. Te večerje se je že dolgo veselil. V trenutku, ko jo je prvič videl, je zahrepenel po njej. V življenju še ni srečal ženske, ki bi si jo tako zaželel. Počutil se je kot majhen otrok, ki zbira pogum, da bo babici izmaknil sveže pečen piškot. Mikala ga je, ker je bila slajša kot najslajši piškot. Na njegovo presenečenje je, kljub nerodnim besedam in zatikajočemu jeziku, povabilo sprejela. Močno se je razveselil, a obenem se je močno prestrašil. Bal se je, da vse ne bo potekalo, tako kot bi moralo in je ne bo nikoli užil. Od tistega trenutka pa do danes je sanjaril, kako si jo bo vzel, kako jo bo gnetel, kako jo bo ljubkoval, kako jo bo skozi naslado pripeljal do vrhunca.
Nestrpno je pogled usmeril proti vratom, ki so se odprla. Želel si je njene družbe. Ni bil razočaran. V prostor je vstopila ženska, ki jo je obdajal nekakšen zapeljiv žar. Oblečena je bila v temen plašč, ki je segal skoraj do tal. Izpod njega so se videli dragi čevlji. K njej je pristopil natakar in jo pozdravil. Odzdravila mu je z uradnim nasmeškom in mu z roko nakazala, naj ji pomagal sleči plašč. Urno ga je prijel in v nekaj trenutkih se je razgalila njena zapeljiva rdeča obleka. S pogledom je potovala preko miz, dokler ga ni zagledala, kako nepremično zre proti njej. Njena obleka ga je povsem očarala. Poželjivo je potoval po blagu od čevljev navzgor, kjer je ohlapno blago zakrivalo njene noge, do pasu, kjer se je tesno oprijelo njenega telesa. Od pasu navzgor je imel občutek, da je obleka del njene kože. Povsem se je prilegala in ravno toliko zakrivala telo, da je vzburila moško domišljijo. Pogled se mu je ustavil na prsih, ki jih je razgaljal globok izrez. Tanke naramnice so skrbele, da so prsi ostale na svojem mestu delno zakrite tako, da so spodbujale moško domišljijo. Ramena je imela prekrita z dolgimi črnimi brezhibno počesanimi lasmi. Na rokah je imela dolge rdeče rokavice, ki so segale skoraj do ramen. Na obrazu se ji je izrisal nasmešek. Z odločnim korakom se je odpravila proti mizi, kjer jo je čakal.
Njena hoja je bila odločna, a elegantna. Bila je racionalna ženska, ki je točno vedela, kaj v življenju hoče. Medtem, ko se mu je približevala, ga je ocenjevala. Še vedno ni bila čisto prepričana, če je on tisti, ki ga želi. Bil je prijazen, bil je ustrežljiv in imel je lepo telo. Bil je samozavesten, a ne toliko, da bi ga ne mogla usmerjati po svojih željah. Oboževala je moške, ki jih je lahko vodila po svoji volji, obenem pa jim dajala občutek, da so vse odločitve sprejeli sami. Odsotno je zrl v njene prsi, ko je pristopila k mizi. Nasmeh zadovoljstva se ji je izrisal na obrazu. Z obleko je dosegla, kar je želela. Njeno telo je bilo prikazano v najboljši luči in ni bilo moškega, ki bi se lahko uprl svojim nagonom, ko jo je zagledal.
Hitro se je zbral, rahlo zardel, se v zadregi nasmehnil in vstal, kot je veleval bonton. Pogledal jo je v oči in se na hitro nasmehnil. Njegova zadrega jo je zabavala, zato mu je namenila zapeljiv pogled. Poželenje mu je še podžgala. Ni mu bilo lahko. Najraje bi jo zagrabil, položil na mizo in divje ljubkoval. V hlačah mu je bilo tesno in v želodcu ga je črvičilo od vzburjenosti. Z muko se je obvladal in sprejel ponujeno roko. Rahlo se je priklonil in navidezno poljubil ponujeno roko.
»Dober večer, spoštovana dama,« je izgovoril, ko je umaknila roko in jo je ponovno pogledal v oči.
»Dober večer,« mu je polaskano odgovorila.
Imela je občutek, da mu nocoj pomeni vse in se ji bo ves večer posvečal z vsem srcem in telesom. Stopil je za njo in odmaknil stol. Ko se je namestila, ji ga je približal. Sedla je. Vohalne čutnice mu je preplavil sladkoben vonj po dragem parfumu. Globoko je vdihnil in dih zadržal, dokler ni sedel na svoje mesto. Njegovo kavalirstvo je v njej razžarelo žerjavico. Postalo ji je prijetno toplo.
K mizi je pristopil natakar z velikima usnjenima jedilnima listoma.
»Dober večer, spoštovana gospa, dober večer spoštovani gospod. Moje ime je Tilen. Nocoj bom skrbel, da boste pri nas preživeli prijeten večer. Prinesel sem vam jedilna lista.«
Prvi jedilni list je izročil njej, drugega, njemu.
»Nocoj naš kuhar priporoča ribjo juho, ki ji sledi izvrsten lososov file v omaki iz treh sirov in skutni cmočki s pehtranom.«
Pogledal je njo, ne da bi odprl jedilni list. Tu je bil zaradi nje, ne zaradi hrane. Tudi nje ni zanimal jedilni list. To kar je bilo ponujeno, ji je bilo povsem všeč: strast, nežnost, poželjivost. Obetala si je večer okusne morske hrane in igranja z njim, ki si je tako želi. Komaj opazno je pokimala. Odgovoril ji je s kratkim nasmehom.
»Za gospodično prosim prinesite vašo nocojšnjo specialiteto, enako bom tudi jaz.«
Pogleda ni umaknil z njenih temno rjavih oči. Imel je občutek, kot da ga vabi, da bi se potopil vanje.
»Poleg bi priporočil vino refošk našega hišnega kletarja, lahko pa vam ponudim tudi katero izmed drugih rdečih ali belih vin.«
Čisto rahlo je pokimala.
»Vaš refošk bo dobra izbira.«
»Bi morda za začetek aperitiv?«
»Kaj ponujate?«
»Imamo odličen domači refoškov liker, lahko pa vam ponudim tudi teranov liker našega partnerja s Krasa. Izberete lahko tudi domačo viljamovko, marelični liker in žganje.«
Med naštevanjem se je ves čas enako smehljala in oči so ji nepremično žarele. Niti z najdrobnejšim namigom mu ni nakazala, da bi najraje večer začela s teranovim likerjem. Njegov pogled je postajal vedno bolj zmeden. Čakal je, na odrešujoče besede, ki bi lahko prenesel naprej. Opazila je njegovo zmedenost in v njen nasmeh se je prikradel kanček zlobe, ki pa ni ostal prikrit. Za hip mu je postalo tesno pri srcu. Prežel ga je občutek, da se je znašel v igri mačke z mišjo iz katere bo težko izšel neporažen. Že se je hotel razumsko lotiti izbire, ko ga je prešinilo, da mora zaupati intuiciji. Le tako bo dosegel, kar si je zastavil. Odleglo mu je, kar je takoj opazila v njegovem pogledu.
»Dva teranova likerja prinesite,« je dejal z velikim nasmeškom.
Nenadna povrnitev samozavesti in izbira aperitiva jo je presenetila. Umaknila je pogled in popravila položaj vilic na mizi pred seboj.
Natakar je odšel in ostala sta sama. Nepremično ga je gledala. Nasproti ji je sedel na kratko ostrižen moški v izbrani elegantni obleki, pod katero se je diskretno skrivala zeleno bela srajca. Kravato z elegantno zlato kravatno iglo je imel tesno zavezano okoli vratu. Pomislila je, da mu je neprijetno, saj ni bilo hladno. Vendar na čelu ni bilo videti potnih kapljic. Bil je brezhibno obrit in obraz so mu krasile svetlo modre zvedave oči. V njih je bilo videti poželenje. Godilo ji je, da si je želel nje.
Njene rjave oči so bile kot dva temna bisera, ki so ju čuvale močno poudarjene trepalnice. V očeh ji je bral, da je samozavestna ženska, ki ve, kaj hoče. V njih sta gorela dva močna plamena. Nasmehnil se je. V zameno je dobil hiter, a zapeljiv pomežik, ki mu je sledil vzbuh plamenov strasti. Vabili so ga, da jo prime, jo nežno ljubkuje in si jo divje vzame. Sla ga je preplavila in počasi je s pogledom potoval od oči preko skrbno napudranih lic mimo zapeljivih našobljenih ustnic preko brade po vratu navzdol. Sledila je njegovemu pogledu in, ko je pripotoval do prsi, se je z roko nežno pobožala po razgaljeni koži leve dojke. Za hip si je zaželel, da bi njegova roka božala ta napeti hribček. Postalo mu je vroče in v hlačah je ponovno začutil tesnobo. Umaknil je pogled proti točilnemu pultu. Točaj je pravkar zaključil s pripravo teranovega likerja. Na obraz se ji je prikradel izraz zadovoljstvo. Imela ga je natanko tam, kjer ga je želela. Na meji med slo in razumom. Ves večer se bo moral boriti, da ga sla ne bo prevzela. Še nocoj bo njen.
Natakar se je približal k mizi in začutil je olajšanje. Ta večer se bo pošteno namučil. Sedel bo nasproti nje in moral se bo krotiti. Zaželel si je, da bi bila sama, brez natakarjev in brez drugih gostov. Potem bi bilo vse tako preprosto. Vzel bi si jo in jo počasi pripeljal do vrhunca. Nobene zapletene igre, nobenega upiranja, nobenega boja s slo. Ta bi zavladala njemu in njej. Tako pa jo je moral krotiti, se z njo boriti in se mučiti, da ne bi izgubil nadzora. Na čelu je začutil potne kapljice in kravata ga je dušila. Želel jo je razvezati, jo odložiti in svobodno zadihati. Globoko je vdihnil in počasi izdihnil. Pomiril se je. Pred njim se je znašel kozarec z dišečim teranovim likerjem.
Z elegantno gesto je nežno prijela velik kozarec za pecelj, pri tem pa ni odmaknila pogleda z njegovih oči. Želela je, da prepozna v njej plamen, ki je gorel, želela ga je še bolj podžgati. Približala mu je kozarec. Sledil ji je in kozarca sta se sredi mize nad vrtnico srečala. Prijetno je zažvenketalo. Nekoliko je privzdignila kotička ustnic. S pogledom je sledil njenemu kozarcu na poti do njenih našobljenih ustnic. Te so bile brezhibno temno rdeče namazane. Videl se je vsak grebenček, vsaka gubica. Bile so zelo čutne ustnice in v sebi je začutil neizmerno hrepenenje, da bi se teh ustnic nežno dotaknil. Pri srcu mu je bilo toplo. Toplina se je počasi širila in vzplamtela v velik ogenj, ne ogenj, požar. Divje si je želel, da bi jo ljubkoval, jo božal. Začel je drhteti in nehote je umaknil pogled. Moral je pogledati v kozarec opojne tekočine, saj bi sicer eksplodiral.
V njegovih očeh je opazovala, kako se je droben plamen večal in večal. Napajala ga je sla in želja, po njej. Ta je postala tako silna, da je moral umakniti pogled. Dvomov o tem večeru ni bilo več. Hotela ga je, hotela je, da jo boža s svojimi velikimi in močnimi rokami. Hotela je, da potuje z njimi skozi njene goste lase in ji šepeta na uho, kako mu je všeč. Hotela ga je imeti samo zase. Hotela je, da jo popelje skozi valove naslade nežno do vrhunca. Nocoj bo njen. Ni mu pomoči.
Natakar se je vrnil z dvema skledicama, v katerih je bila opojno dišeča ribja juha. Položil ju je pred gosta in zaželel dober tek. Diskretno, kot je prišel, je tudi odšel. Nos je začel žgečkati vonj po morju. Pogledal jo je kot nebogljen otrok, preden je z žlico zajel juho. Vrnila mu je nasmešek. V njenem pogledu se je nekaj spremenilo. Ni bilo več tiste skrite negotovosti, ki jo je bilo komaj moč opaziti, temveč je prevladovala odločenost. Navkljub vroči juhi ga je zmrazilo. Začutil je, da se je ujel v njeno mrežo. Bila je odločena, bila je tako samozavestna. Zavedal se je, da ne bo mogel pobegniti, vedel je, kako se bo večer končal. Ironično se je nasmehnil. To si je želel že od samega začetka. In zdaj bo dobil. Objelo ga je zadovoljstvo. Preostanek večerje bo le še formalnost med žensko in moškim. Uživanje v hrani, prijeten klepet in stalno prisotna želja po tistem.
Sladice nista naročila. Brez besed sta zapustila mizo in se odpravila proti izhodu. Komaj sta zadrževala plamen strasti, ko sta stopila skozi vrata v hladen jesenski večer.
Vstopil je skozi vrata in se nestrpno ozrl po jedilnici. Le nekaj miz je bilo zasedenih, večina je še čakala goste. Izurjeni natakar ga je opazil, pristopil in pozdravil. Visokega vitkega moškega v črnem plašču in z rjavim klobukom na glavi ni bilo mogoče zgrešiti. Izročil mu je klobuk in si začel odpenjati plašč. Nekaj trenutkov kasneje se je prikazala brezhibno izbrana elegantna črna obleka. Skozi blago so se videle poteze bujnih mišic. Plašč je izročil natakarju. Ta ga obesil na obešalnik in se odpravil proti mizi v oddaljenem kotu. Moški mu je sledil in, ko sta prispela do mize, je sedel tako, da je videl vhod v restavracijo.
Živčno je pogledal na uro. Obraz se mu je nekoliko sprostil, ko je ugotovil, da dogovorjena ura še ni mimo. Te večerje se je že dolgo veselil. V trenutku, ko jo je prvič videl, je zahrepenel po njej. V življenju še ni srečal ženske, ki bi si jo tako zaželel. Počutil se je kot majhen otrok, ki zbira pogum, da bo babici izmaknil sveže pečen piškot. Mikala ga je, ker je bila slajša kot najslajši piškot. Na njegovo presenečenje je, kljub nerodnim besedam in zatikajočemu jeziku, povabilo sprejela. Močno se je razveselil, a obenem se je močno prestrašil. Bal se je, da vse ne bo potekalo, tako kot bi moralo in je ne bo nikoli užil. Od tistega trenutka pa do danes je sanjaril, kako si jo bo vzel, kako jo bo gnetel, kako jo bo ljubkoval, kako jo bo skozi naslado pripeljal do vrhunca.
Nestrpno je pogled usmeril proti vratom, ki so se odprla. Želel si je njene družbe. Ni bil razočaran. V prostor je vstopila ženska, ki jo je obdajal nekakšen zapeljiv žar. Oblečena je bila v temen plašč, ki je segal skoraj do tal. Izpod njega so se videli dragi čevlji. K njej je pristopil natakar in jo pozdravil. Odzdravila mu je z uradnim nasmeškom in mu z roko nakazala, naj ji pomagal sleči plašč. Urno ga je prijel in v nekaj trenutkih se je razgalila njena zapeljiva rdeča obleka. S pogledom je potovala preko miz, dokler ga ni zagledala, kako nepremično zre proti njej. Njena obleka ga je povsem očarala. Poželjivo je potoval po blagu od čevljev navzgor, kjer je ohlapno blago zakrivalo njene noge, do pasu, kjer se je tesno oprijelo njenega telesa. Od pasu navzgor je imel občutek, da je obleka del njene kože. Povsem se je prilegala in ravno toliko zakrivala telo, da je vzburila moško domišljijo. Pogled se mu je ustavil na prsih, ki jih je razgaljal globok izrez. Tanke naramnice so skrbele, da so prsi ostale na svojem mestu delno zakrite tako, da so spodbujale moško domišljijo. Ramena je imela prekrita z dolgimi črnimi brezhibno počesanimi lasmi. Na rokah je imela dolge rdeče rokavice, ki so segale skoraj do ramen. Na obrazu se ji je izrisal nasmešek. Z odločnim korakom se je odpravila proti mizi, kjer jo je čakal.
Njena hoja je bila odločna, a elegantna. Bila je racionalna ženska, ki je točno vedela, kaj v življenju hoče. Medtem, ko se mu je približevala, ga je ocenjevala. Še vedno ni bila čisto prepričana, če je on tisti, ki ga želi. Bil je prijazen, bil je ustrežljiv in imel je lepo telo. Bil je samozavesten, a ne toliko, da bi ga ne mogla usmerjati po svojih željah. Oboževala je moške, ki jih je lahko vodila po svoji volji, obenem pa jim dajala občutek, da so vse odločitve sprejeli sami. Odsotno je zrl v njene prsi, ko je pristopila k mizi. Nasmeh zadovoljstva se ji je izrisal na obrazu. Z obleko je dosegla, kar je želela. Njeno telo je bilo prikazano v najboljši luči in ni bilo moškega, ki bi se lahko uprl svojim nagonom, ko jo je zagledal.
Hitro se je zbral, rahlo zardel, se v zadregi nasmehnil in vstal, kot je veleval bonton. Pogledal jo je v oči in se na hitro nasmehnil. Njegova zadrega jo je zabavala, zato mu je namenila zapeljiv pogled. Poželenje mu je še podžgala. Ni mu bilo lahko. Najraje bi jo zagrabil, položil na mizo in divje ljubkoval. V hlačah mu je bilo tesno in v želodcu ga je črvičilo od vzburjenosti. Z muko se je obvladal in sprejel ponujeno roko. Rahlo se je priklonil in navidezno poljubil ponujeno roko.
»Dober večer, spoštovana dama,« je izgovoril, ko je umaknila roko in jo je ponovno pogledal v oči.
»Dober večer,« mu je polaskano odgovorila.
Imela je občutek, da mu nocoj pomeni vse in se ji bo ves večer posvečal z vsem srcem in telesom. Stopil je za njo in odmaknil stol. Ko se je namestila, ji ga je približal. Sedla je. Vohalne čutnice mu je preplavil sladkoben vonj po dragem parfumu. Globoko je vdihnil in dih zadržal, dokler ni sedel na svoje mesto. Njegovo kavalirstvo je v njej razžarelo žerjavico. Postalo ji je prijetno toplo.
K mizi je pristopil natakar z velikima usnjenima jedilnima listoma.
»Dober večer, spoštovana gospa, dober večer spoštovani gospod. Moje ime je Tilen. Nocoj bom skrbel, da boste pri nas preživeli prijeten večer. Prinesel sem vam jedilna lista.«
Prvi jedilni list je izročil njej, drugega, njemu.
»Nocoj naš kuhar priporoča ribjo juho, ki ji sledi izvrsten lososov file v omaki iz treh sirov in skutni cmočki s pehtranom.«
Pogledal je njo, ne da bi odprl jedilni list. Tu je bil zaradi nje, ne zaradi hrane. Tudi nje ni zanimal jedilni list. To kar je bilo ponujeno, ji je bilo povsem všeč: strast, nežnost, poželjivost. Obetala si je večer okusne morske hrane in igranja z njim, ki si je tako želi. Komaj opazno je pokimala. Odgovoril ji je s kratkim nasmehom.
»Za gospodično prosim prinesite vašo nocojšnjo specialiteto, enako bom tudi jaz.«
Pogleda ni umaknil z njenih temno rjavih oči. Imel je občutek, kot da ga vabi, da bi se potopil vanje.
»Poleg bi priporočil vino refošk našega hišnega kletarja, lahko pa vam ponudim tudi katero izmed drugih rdečih ali belih vin.«
Čisto rahlo je pokimala.
»Vaš refošk bo dobra izbira.«
»Bi morda za začetek aperitiv?«
»Kaj ponujate?«
»Imamo odličen domači refoškov liker, lahko pa vam ponudim tudi teranov liker našega partnerja s Krasa. Izberete lahko tudi domačo viljamovko, marelični liker in žganje.«
Med naštevanjem se je ves čas enako smehljala in oči so ji nepremično žarele. Niti z najdrobnejšim namigom mu ni nakazala, da bi najraje večer začela s teranovim likerjem. Njegov pogled je postajal vedno bolj zmeden. Čakal je, na odrešujoče besede, ki bi lahko prenesel naprej. Opazila je njegovo zmedenost in v njen nasmeh se je prikradel kanček zlobe, ki pa ni ostal prikrit. Za hip mu je postalo tesno pri srcu. Prežel ga je občutek, da se je znašel v igri mačke z mišjo iz katere bo težko izšel neporažen. Že se je hotel razumsko lotiti izbire, ko ga je prešinilo, da mora zaupati intuiciji. Le tako bo dosegel, kar si je zastavil. Odleglo mu je, kar je takoj opazila v njegovem pogledu.
»Dva teranova likerja prinesite,« je dejal z velikim nasmeškom.
Nenadna povrnitev samozavesti in izbira aperitiva jo je presenetila. Umaknila je pogled in popravila položaj vilic na mizi pred seboj.
Natakar je odšel in ostala sta sama. Nepremično ga je gledala. Nasproti ji je sedel na kratko ostrižen moški v izbrani elegantni obleki, pod katero se je diskretno skrivala zeleno bela srajca. Kravato z elegantno zlato kravatno iglo je imel tesno zavezano okoli vratu. Pomislila je, da mu je neprijetno, saj ni bilo hladno. Vendar na čelu ni bilo videti potnih kapljic. Bil je brezhibno obrit in obraz so mu krasile svetlo modre zvedave oči. V njih je bilo videti poželenje. Godilo ji je, da si je želel nje.
Njene rjave oči so bile kot dva temna bisera, ki so ju čuvale močno poudarjene trepalnice. V očeh ji je bral, da je samozavestna ženska, ki ve, kaj hoče. V njih sta gorela dva močna plamena. Nasmehnil se je. V zameno je dobil hiter, a zapeljiv pomežik, ki mu je sledil vzbuh plamenov strasti. Vabili so ga, da jo prime, jo nežno ljubkuje in si jo divje vzame. Sla ga je preplavila in počasi je s pogledom potoval od oči preko skrbno napudranih lic mimo zapeljivih našobljenih ustnic preko brade po vratu navzdol. Sledila je njegovemu pogledu in, ko je pripotoval do prsi, se je z roko nežno pobožala po razgaljeni koži leve dojke. Za hip si je zaželel, da bi njegova roka božala ta napeti hribček. Postalo mu je vroče in v hlačah je ponovno začutil tesnobo. Umaknil je pogled proti točilnemu pultu. Točaj je pravkar zaključil s pripravo teranovega likerja. Na obraz se ji je prikradel izraz zadovoljstvo. Imela ga je natanko tam, kjer ga je želela. Na meji med slo in razumom. Ves večer se bo moral boriti, da ga sla ne bo prevzela. Še nocoj bo njen.
Natakar se je približal k mizi in začutil je olajšanje. Ta večer se bo pošteno namučil. Sedel bo nasproti nje in moral se bo krotiti. Zaželel si je, da bi bila sama, brez natakarjev in brez drugih gostov. Potem bi bilo vse tako preprosto. Vzel bi si jo in jo počasi pripeljal do vrhunca. Nobene zapletene igre, nobenega upiranja, nobenega boja s slo. Ta bi zavladala njemu in njej. Tako pa jo je moral krotiti, se z njo boriti in se mučiti, da ne bi izgubil nadzora. Na čelu je začutil potne kapljice in kravata ga je dušila. Želel jo je razvezati, jo odložiti in svobodno zadihati. Globoko je vdihnil in počasi izdihnil. Pomiril se je. Pred njim se je znašel kozarec z dišečim teranovim likerjem.
Z elegantno gesto je nežno prijela velik kozarec za pecelj, pri tem pa ni odmaknila pogleda z njegovih oči. Želela je, da prepozna v njej plamen, ki je gorel, želela ga je še bolj podžgati. Približala mu je kozarec. Sledil ji je in kozarca sta se sredi mize nad vrtnico srečala. Prijetno je zažvenketalo. Nekoliko je privzdignila kotička ustnic. S pogledom je sledil njenemu kozarcu na poti do njenih našobljenih ustnic. Te so bile brezhibno temno rdeče namazane. Videl se je vsak grebenček, vsaka gubica. Bile so zelo čutne ustnice in v sebi je začutil neizmerno hrepenenje, da bi se teh ustnic nežno dotaknil. Pri srcu mu je bilo toplo. Toplina se je počasi širila in vzplamtela v velik ogenj, ne ogenj, požar. Divje si je želel, da bi jo ljubkoval, jo božal. Začel je drhteti in nehote je umaknil pogled. Moral je pogledati v kozarec opojne tekočine, saj bi sicer eksplodiral.
V njegovih očeh je opazovala, kako se je droben plamen večal in večal. Napajala ga je sla in želja, po njej. Ta je postala tako silna, da je moral umakniti pogled. Dvomov o tem večeru ni bilo več. Hotela ga je, hotela je, da jo boža s svojimi velikimi in močnimi rokami. Hotela je, da potuje z njimi skozi njene goste lase in ji šepeta na uho, kako mu je všeč. Hotela ga je imeti samo zase. Hotela je, da jo popelje skozi valove naslade nežno do vrhunca. Nocoj bo njen. Ni mu pomoči.
Natakar se je vrnil z dvema skledicama, v katerih je bila opojno dišeča ribja juha. Položil ju je pred gosta in zaželel dober tek. Diskretno, kot je prišel, je tudi odšel. Nos je začel žgečkati vonj po morju. Pogledal jo je kot nebogljen otrok, preden je z žlico zajel juho. Vrnila mu je nasmešek. V njenem pogledu se je nekaj spremenilo. Ni bilo več tiste skrite negotovosti, ki jo je bilo komaj moč opaziti, temveč je prevladovala odločenost. Navkljub vroči juhi ga je zmrazilo. Začutil je, da se je ujel v njeno mrežo. Bila je odločena, bila je tako samozavestna. Zavedal se je, da ne bo mogel pobegniti, vedel je, kako se bo večer končal. Ironično se je nasmehnil. To si je želel že od samega začetka. In zdaj bo dobil. Objelo ga je zadovoljstvo. Preostanek večerje bo le še formalnost med žensko in moškim. Uživanje v hrani, prijeten klepet in stalno prisotna želja po tistem.
Sladice nista naročila. Brez besed sta zapustila mizo in se odpravila proti izhodu. Komaj sta zadrževala plamen strasti, ko sta stopila skozi vrata v hladen jesenski večer.
Naročite se na:
Objave (Atom)