Razdvojenost v lebdenju

Slika: Victor Habbick / FreeDigitalPhotos.net

Duša se mi trga. Lebdim v nekakšnem vakuumu, ki to ni. Ne čutim, da bi me karkoli obdajalo, niti zraka, ki je življenjsko pomemben. Ne dušim se. Diham. Nisem v breztežnostnem prostoru. Lebdim med dvema močnima gravitacijskima poljema. Na eni strani je realni svet, kjer se je treba vsak dan boriti za preživetje, na drugi je domišljijski svet, kjer se je treba boriti za preživetje. A na drugačen, meni bolj željan način. Vsak od teh dveh svetov me hoče zase.

Moram se odločiti za prvega, a drugi me tako privlači. Zapeljuje me z opojem izpolnitve hrepenenj. S prijetnim božanjem mi megli treznost misli in me vabi v pogubni objem končnega propada. Tako si želim občutiti toplino objema uresničitve nečesa, kar je nastalo v dolgih urah strmenja v dolgočasen strop nad prazno posteljo. Tam postelja ni prazna. Zapolnjena je z dobro voljo tople ljubezni. Tam ni strahu za preživetje, kot sem ga vajen, tam je ta strah drugačen. Tudi tam so zlobni ljudje, ki te želijo ugonobiti, tudi tam lahko izgubiš življenje prej, kot treneš z očmi. A je ena bistvena razlika. Tam je življenje, pa naj bo še tako kratko, zapolnjeno z bogastvom čustvovanj srca. Tu je življenje tako prazno.

Čutim, kako me svetova trgata. Skušata me razdeliti na dvoje. Vsak me hoče zase. A jaz vem, za kateri svet se moram odločiti. Zberem vso moč razuma in se odločim za svet, ki edini predstavlja rešitev. Zberem se in se odtrgam iz objema zapeljivca.

Boli, o kako boli!

Spustim se na realna tla. Preživeti moram. Pred menoj je še dolga pot. Ne mini niti trenutek, ko ponovno zaslišim njegov vabeči šepet. Še kar me vabi. Ne pustim se mu. Vztrajam pri začrtanem. Čutim, da mi ne more nič. Pred menoj so novi izzivi, nova doživetja, ki bi jih bilo škoda izpustiti. Trdno odločen grem naprej.

A koliko časa bom zdržal?