Večerja v dvoje

Na mizi je bila temno rdeča vrtnica. Opojno je dehtela. Z barvo vrtnice se je ujemal rubinsko rdeči prt. Na njem sta bila skoraj že pripravljena dva pogrinjka. Natakar je položil še zadnji nož in strogo ocenil brezhibnost pogrinjkov. V roke je vzel vinski kozarec in ga ponesel proti svetlobi. S krpo ga je še enkrat obrisal, preden ga je vrnil na svoje mesto. Zadovoljno se je nasmehnil. Miza za večerjo v dvoje je bila pripravljena.

Vstopil je skozi vrata in se nestrpno ozrl po jedilnici. Le nekaj miz je bilo zasedenih, večina je še čakala goste. Izurjeni natakar ga je opazil, pristopil in pozdravil. Visokega vitkega moškega v črnem plašču in z rjavim klobukom na glavi ni bilo mogoče zgrešiti. Izročil mu je klobuk in si začel odpenjati plašč. Nekaj trenutkov kasneje se je prikazala brezhibno izbrana elegantna črna obleka. Skozi blago so se videle poteze bujnih mišic. Plašč je izročil natakarju. Ta ga obesil na obešalnik in se odpravil proti mizi v oddaljenem kotu. Moški mu je sledil in, ko sta prispela do mize, je sedel tako, da je videl vhod v restavracijo.

Živčno je pogledal na uro. Obraz se mu je nekoliko sprostil, ko je ugotovil, da dogovorjena ura še ni mimo. Te večerje se je že dolgo veselil. V trenutku, ko jo je prvič videl, je zahrepenel po njej. V življenju še ni srečal ženske, ki bi si jo tako zaželel. Počutil se je kot majhen otrok, ki zbira pogum, da bo babici izmaknil sveže pečen piškot. Mikala ga je, ker je bila slajša kot najslajši piškot. Na njegovo presenečenje je, kljub nerodnim besedam in zatikajočemu jeziku, povabilo sprejela. Močno se je razveselil, a obenem se je močno prestrašil. Bal se je, da vse ne bo potekalo, tako kot bi moralo in je ne bo nikoli užil. Od tistega trenutka pa do danes je sanjaril, kako si jo bo vzel, kako jo bo gnetel, kako jo bo ljubkoval, kako jo bo skozi naslado pripeljal do vrhunca.

Nestrpno je pogled usmeril proti vratom, ki so se odprla. Želel si je njene družbe. Ni bil razočaran. V prostor je vstopila ženska, ki jo je obdajal nekakšen zapeljiv žar. Oblečena je bila v temen plašč, ki je segal skoraj do tal. Izpod njega so se videli dragi čevlji. K njej je pristopil natakar in jo pozdravil. Odzdravila mu je z uradnim nasmeškom in mu z roko nakazala, naj ji pomagal sleči plašč. Urno ga je prijel in v nekaj trenutkih se je razgalila njena zapeljiva rdeča obleka. S pogledom je potovala preko miz, dokler ga ni zagledala, kako nepremično zre proti njej. Njena obleka ga je povsem očarala. Poželjivo je potoval po blagu od čevljev navzgor, kjer je ohlapno blago zakrivalo njene noge, do pasu, kjer se je tesno oprijelo njenega telesa. Od pasu navzgor je imel občutek, da je obleka del njene kože. Povsem se je prilegala in ravno toliko zakrivala telo, da je vzburila moško domišljijo. Pogled se mu je ustavil na prsih, ki jih je razgaljal globok izrez. Tanke naramnice so skrbele, da so prsi ostale na svojem mestu delno zakrite tako, da so spodbujale moško domišljijo. Ramena je imela prekrita z dolgimi črnimi brezhibno počesanimi lasmi. Na rokah je imela dolge rdeče rokavice, ki so segale skoraj do ramen. Na obrazu se ji je izrisal nasmešek. Z odločnim korakom se je odpravila proti mizi, kjer jo je čakal.

Njena hoja je bila odločna, a elegantna. Bila je racionalna ženska, ki je točno vedela, kaj v življenju hoče. Medtem, ko se mu je približevala, ga je ocenjevala. Še vedno ni bila čisto prepričana, če je on tisti, ki ga želi. Bil je prijazen, bil je ustrežljiv in imel je lepo telo. Bil je samozavesten, a ne toliko, da bi ga ne mogla usmerjati po svojih željah. Oboževala je moške, ki jih je lahko vodila po svoji volji, obenem pa jim dajala občutek, da so vse odločitve sprejeli sami. Odsotno je zrl v njene prsi, ko je pristopila k mizi. Nasmeh zadovoljstva se ji je izrisal na obrazu. Z obleko je dosegla, kar je želela. Njeno telo je bilo prikazano v najboljši luči in ni bilo moškega, ki bi se lahko uprl svojim nagonom, ko jo je zagledal.

Hitro se je zbral, rahlo zardel, se v zadregi nasmehnil in vstal, kot je veleval bonton. Pogledal jo je v oči in se na hitro nasmehnil. Njegova zadrega jo je zabavala, zato mu je namenila zapeljiv pogled. Poželenje mu je še podžgala. Ni mu bilo lahko. Najraje bi jo zagrabil, položil na mizo in divje ljubkoval. V hlačah mu je bilo tesno in v želodcu ga je črvičilo od vzburjenosti. Z muko se je obvladal in sprejel ponujeno roko. Rahlo se je priklonil in navidezno poljubil ponujeno roko.
»Dober večer, spoštovana dama,« je izgovoril, ko je umaknila roko in jo je ponovno pogledal v oči.
»Dober večer,« mu je polaskano odgovorila.
Imela je občutek, da mu nocoj pomeni vse in se ji bo ves večer posvečal z vsem srcem in telesom. Stopil je za njo in odmaknil stol. Ko se je namestila, ji ga je približal. Sedla je. Vohalne čutnice mu je preplavil sladkoben vonj po dragem parfumu. Globoko je vdihnil in dih zadržal, dokler ni sedel na svoje mesto. Njegovo kavalirstvo je v njej razžarelo žerjavico. Postalo ji je prijetno toplo.

K mizi je pristopil natakar z velikima usnjenima jedilnima listoma.
»Dober večer, spoštovana gospa, dober večer spoštovani gospod. Moje ime je Tilen. Nocoj bom skrbel, da boste pri nas preživeli prijeten večer. Prinesel sem vam jedilna lista.«
Prvi jedilni list je izročil njej, drugega, njemu.
»Nocoj naš kuhar priporoča ribjo juho, ki ji sledi izvrsten lososov file v omaki iz treh sirov in skutni cmočki s pehtranom.«
Pogledal je njo, ne da bi odprl jedilni list. Tu je bil zaradi nje, ne zaradi hrane. Tudi nje ni zanimal jedilni list. To kar je bilo ponujeno, ji je bilo povsem všeč: strast, nežnost, poželjivost. Obetala si je večer okusne morske hrane in igranja z njim, ki si je tako želi. Komaj opazno je pokimala. Odgovoril ji je s kratkim nasmehom.
»Za gospodično prosim prinesite vašo nocojšnjo specialiteto, enako bom tudi jaz.«
Pogleda ni umaknil z njenih temno rjavih oči. Imel je občutek, kot da ga vabi, da bi se potopil vanje.
»Poleg bi priporočil vino refošk našega hišnega kletarja, lahko pa vam ponudim tudi katero izmed drugih rdečih ali belih vin.«
Čisto rahlo je pokimala.
»Vaš refošk bo dobra izbira.«
»Bi morda za začetek aperitiv?«
»Kaj ponujate?«
»Imamo odličen domači refoškov liker, lahko pa vam ponudim tudi teranov liker našega partnerja s Krasa. Izberete lahko tudi domačo viljamovko, marelični liker in žganje.«
Med naštevanjem se je ves čas enako smehljala in oči so ji nepremično žarele. Niti z najdrobnejšim namigom mu ni nakazala, da bi najraje večer začela s teranovim likerjem. Njegov pogled je postajal vedno bolj zmeden. Čakal je, na odrešujoče besede, ki bi lahko prenesel naprej. Opazila je njegovo zmedenost in v njen nasmeh se je prikradel kanček zlobe, ki pa ni ostal prikrit. Za hip mu je postalo tesno pri srcu. Prežel ga je občutek, da se je znašel v igri mačke z mišjo iz katere bo težko izšel neporažen. Že se je hotel razumsko lotiti izbire, ko ga je prešinilo, da mora zaupati intuiciji. Le tako bo dosegel, kar si je zastavil. Odleglo mu je, kar je takoj opazila v njegovem pogledu.
»Dva teranova likerja prinesite,« je dejal z velikim nasmeškom.
Nenadna povrnitev samozavesti in izbira aperitiva jo je presenetila. Umaknila je pogled in popravila položaj vilic na mizi pred seboj.

Natakar je odšel in ostala sta sama. Nepremično ga je gledala. Nasproti ji je sedel na kratko ostrižen moški v izbrani elegantni obleki, pod katero se je diskretno skrivala zeleno bela srajca. Kravato z elegantno zlato kravatno iglo je imel tesno zavezano okoli vratu. Pomislila je, da mu je neprijetno, saj ni bilo hladno. Vendar na čelu ni bilo videti potnih kapljic. Bil je brezhibno obrit in obraz so mu krasile svetlo modre zvedave oči. V njih je bilo videti poželenje. Godilo ji je, da si je želel nje.

Njene rjave oči so bile kot dva temna bisera, ki so ju čuvale močno poudarjene trepalnice. V očeh ji je bral, da je samozavestna ženska, ki ve, kaj hoče. V njih sta gorela dva močna plamena. Nasmehnil se je. V zameno je dobil hiter, a zapeljiv pomežik, ki mu je sledil vzbuh plamenov strasti. Vabili so ga, da jo prime, jo nežno ljubkuje in si jo divje vzame. Sla ga je preplavila in počasi je s pogledom potoval od oči preko skrbno napudranih lic mimo zapeljivih našobljenih ustnic preko brade po vratu navzdol. Sledila je njegovemu pogledu in, ko je pripotoval do prsi, se je z roko nežno pobožala po razgaljeni koži leve dojke. Za hip si je zaželel, da bi njegova roka božala ta napeti hribček. Postalo mu je vroče in v hlačah je ponovno začutil tesnobo. Umaknil je pogled proti točilnemu pultu. Točaj je pravkar zaključil s pripravo teranovega likerja. Na obraz se ji je prikradel izraz zadovoljstvo. Imela ga je natanko tam, kjer ga je želela. Na meji med slo in razumom. Ves večer se bo moral boriti, da ga sla ne bo prevzela. Še nocoj bo njen.

Natakar se je približal k mizi in začutil je olajšanje. Ta večer se bo pošteno namučil. Sedel bo nasproti nje in moral se bo krotiti. Zaželel si je, da bi bila sama, brez natakarjev in brez drugih gostov. Potem bi bilo vse tako preprosto. Vzel bi si jo in jo počasi pripeljal do vrhunca. Nobene zapletene igre, nobenega upiranja, nobenega boja s slo. Ta bi zavladala njemu in njej. Tako pa jo je moral krotiti, se z njo boriti in se mučiti, da ne bi izgubil nadzora. Na čelu je začutil potne kapljice in kravata ga je dušila. Želel jo je razvezati, jo odložiti in svobodno zadihati. Globoko je vdihnil in počasi izdihnil. Pomiril se je. Pred njim se je znašel kozarec z dišečim teranovim likerjem.

Z elegantno gesto je nežno prijela velik kozarec za pecelj, pri tem pa ni odmaknila pogleda z njegovih oči. Želela je, da prepozna v njej plamen, ki je gorel, želela ga je še bolj podžgati. Približala mu je kozarec. Sledil ji je in kozarca sta se sredi mize nad vrtnico srečala. Prijetno je zažvenketalo. Nekoliko je privzdignila kotička ustnic. S pogledom je sledil njenemu kozarcu na poti do njenih našobljenih ustnic. Te so bile brezhibno temno rdeče namazane. Videl se je vsak grebenček, vsaka gubica. Bile so zelo čutne ustnice in v sebi je začutil neizmerno hrepenenje, da bi se teh ustnic nežno dotaknil. Pri srcu mu je bilo toplo. Toplina se je počasi širila in vzplamtela v velik ogenj, ne ogenj, požar. Divje si je želel, da bi jo ljubkoval, jo božal. Začel je drhteti in nehote je umaknil pogled. Moral je pogledati v kozarec opojne tekočine, saj bi sicer eksplodiral.

V njegovih očeh je opazovala, kako se je droben plamen večal in večal. Napajala ga je sla in želja, po njej. Ta je postala tako silna, da je moral umakniti pogled. Dvomov o tem večeru ni bilo več. Hotela ga je, hotela je, da jo boža s svojimi velikimi in močnimi rokami. Hotela je, da potuje z njimi skozi njene goste lase in ji šepeta na uho, kako mu je všeč. Hotela ga je imeti samo zase. Hotela je, da jo popelje skozi valove naslade nežno do vrhunca. Nocoj bo njen. Ni mu pomoči.

Natakar se je vrnil z dvema skledicama, v katerih je bila opojno dišeča ribja juha. Položil ju je pred gosta in zaželel dober tek. Diskretno, kot je prišel, je tudi odšel. Nos je začel žgečkati vonj po morju. Pogledal jo je kot nebogljen otrok, preden je z žlico zajel juho. Vrnila mu je nasmešek. V njenem pogledu se je nekaj spremenilo. Ni bilo več tiste skrite negotovosti, ki jo je bilo komaj moč opaziti, temveč je prevladovala odločenost. Navkljub vroči juhi ga je zmrazilo. Začutil je, da se je ujel v njeno mrežo. Bila je odločena, bila je tako samozavestna. Zavedal se je, da ne bo mogel pobegniti, vedel je, kako se bo večer končal. Ironično se je nasmehnil. To si je želel že od samega začetka. In zdaj bo dobil. Objelo ga je zadovoljstvo. Preostanek večerje bo le še formalnost med žensko in moškim. Uživanje v hrani, prijeten klepet in stalno prisotna želja po tistem.

Sladice nista naročila. Brez besed sta zapustila mizo in se odpravila proti izhodu. Komaj sta zadrževala plamen strasti, ko sta stopila skozi vrata v hladen jesenski večer.