Nad morjem megle

»Poglej, kako je lepo!«
»Lepo je, zelo lepo,« je odvrnila.
Prišla sta na razgledno točko visoko nad kotlino. Pred njima je bilo morje mlečno bele megle, ki se je širilo koder je segal pogled. V daljavi so se videli zasneženi Julijci s Triglavom na čelu, ki je kraljeval deželi. Na desni so bile Kamniško-Savinjske planine.

Usedla sta se na leseno klop. Nikjer ni bilo nikogar. V zraku je bilo le šumenje listja, s katerim se je nagajivo igral veter. Nebo je bilo modre, skoraj turkizne barve.

»Sem ti rekel, da se bo splačalo gristi kolena celi dve uri.«
»Res se je splačalo,« je še rahlo zadihana odvrnila.
»Poglej to meglo. Povsod jo je polno!«
»Triglav se vidi! In poglej, vas tamle pod Krvavcem je tudi v soncu. Ne vem kako se imenuje.«
»Šenturška Gora, ali kaj takega, se mi zdi.«
»Ne, Šenturška je nižje.«
»Potem je pa Ambrož.«
»Ambrož bi lahko bil,« je zamišljeno odvrnila, medtem ko je končno prišla do sape.
»Lubnik se tudi lepo vidi,« je s prstom pokazal v smeri Škofje Loke.
»Poglej, zadaj za njim je Stari vrh. Letos morava smučati tam. Tako lepo smučišče je.«
»Mhm,« je zamomljal. Stari vrh mu je bil všeč. Zanimivo smučišče s pridihom romantike. Rad se je vračal tja.
»Na Veliki planini morava letos smučati.«
»Še nikoli nisem bila na Veliki planini. Kakšna pa so smučišča,« ga je vprašala in se ozrla proti Veliki planini.
»Velika planina je,« in se je ustavil. Iskal je besede, kako bi opisal smuko na Veliki planini. Minilo je nekaj dolgih trenutkov, ko je počasi nadaljeval: »zamisli si, da greš skoraj 40 let nazaj v času. Tako je na Veliki planini. Stare počasne naprave, neokrnjena narava in nikjer sledi del, ker je že pred mnogim leti narava poskrbela, da so izginile. Tja prideš v nek drug svet. Tudi žičničarji so drugačni. Vse je iz nekega drugega časa.«
»To mora biti zanimivo. Všeč mi je, če se lahko vrnem v preteklost. To je vedno tako romantično.«

Tiho sta sedela in opazovala morje megle. Oba sta bila brez misli. Meglena plast se je kodrala, kot se kodra morje v lahnem vetrcu. Nežno ga je prijela za roko. Strmela je v daljavo.

»Vesela sem, da sem tukaj, sedaj, s teboj. Vesela sem, da te lahko držim za roko in opazujem to lepo igro narave. Vesela sem, da si me peljal sem, kjer lahko pozabim na čas … vsakdanje skrbi.«

Bil je tiho. Vedel je, da je potrebovala nekaj za sprostitev. Zadnji tedni so bili za oba zelo naporni. Veliko se je dogajalo in malo sta se videvala. Začela sta pogrešati drug drugega. Zato jo je to dopoldne poklical v službo. Nič ji ni razlagal, zakaj. Samo rekel ji je naj bo čez nekaj minut pripravljena. Najprej se je upirala. Ni hotela, iskala je izgovore. A bil je vztrajen. Tudi zato ga je ljubila. In njegov trud je bil poplačan. V nekem trenutku se je zlomila, kot se zlomi suha veja. Pristala je.

»Zakaj nič ne rečeš?«
Pogledala ga je v oči. V tiste njegove globoke modre oči s katerimi jo je tako presenečeno gledal, ko sta se prvič videla, še preden sta se poznala.
»Zakaj nič ne rečeš,« je čisto tiho ponovila, »zakaj nič ne rečeš?«

Nič ni rekel. Približal se ji je s svojimi ustnicami. Na svojih drobnih ustnicah je začutila njegove, ki so bile tako polne. Zaprla je oči, saj jo je prevzela nekakšna energija, ki se je pretakala med njima.

Tik nad meglo je letela kanja. Hitro se je bližala s soncem obsijanem pobočju, kjer so jo nenadoma zagrabili topli vetrovi in jo začeli dvigovati proti nebu. Dvigovala se je v veliki spirali in opazovala svet pod seboj. Preletela je mlada zaljubljenca, ki sta bila v neskončnem objemu, se dvignila še višje in odletela proti vzhodu, kjer je sledila toplim vetrovom ob grebenu.

Fotografija: Krtek.